V času, ko je Sveto pismo dosegljivo vsakemu, ki ga želi prebirati, premišljevati ali pa se zgolj seznaniti z njegovo vsebino, obstaja prav gotovo nevarnost, da ga ne znamo več dovolj ceniti. Mnogim, žal tudi kristjanom, je postalo Sveto pismo zgolj knjiga, ki jo imaš na polici in jo le redkokdaj, če sploh, vzameš v roke. Še iz ne tako davne preteklosti pa poznamo pretresljiva pričevanja, na primer iz nekdanje Sovjetske zveze, kako so mnogi ljudje za Sveto pismo - pa ne knjigo, temveč razodeto božjo besedo, ki je v njem zapisana -, veliko pretrpeli in ni jih bilo malo, ki so zanj celo umrli. Umirali pa so zanj, bolj ali manj, v vseh časih zgodovine krščanstva. Tudi sveti Feliks (po naše Srečko) je zanj daroval svoje življenje. Bil je škof v Tibiuki (današnji Tunis), ko je kristjane doletel Dioklecijanov edikt, ki jim je vzel državljanske pravice, zapovedal sežgati svete knjige in ukazal rušenje njihovih bogoslužnih stavb. V valu preganjaj in mučenja so zajeli tudi škofa Feliksa. Ohranjeno nam je poročilo o tem, kako je pretrpel mučeniško smrt.

»Kurator Magnilian je dal predse pripeljati ljudske starešine. Škof Feliks je bil ta dan odšel v Kartagino … Naslednji dan pa je škof Feliks prišel iz Kartagine v Tibiuko. Kurator Magnilian je naročil uradniku, naj mu privede škofa Feliksa. Kurator Magnilian mu je rekel: ‘Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš!’ Škof Feliks je dejal: ‘Imam jih, pa jih ne dam!’ Kurator Magnilian je rekel: ‘Kar so cesarji ukazali, gre pred tem, kar ti govoriš. Daj knjige, da se sežgo!’ Škof Feliks je dejal: ‘Raje dam sam sebe, da jaz zgorim, kakor pa te knjige. Boga moramo bolj poslušati kakor človeka.’ Magnilian je rekel: ‘Premisli se!’ Tri dni kasneje je dal kurator škofa Feliksa privesti predse in mu rekel: ‘Si se premislil?’ Škof Feliks je dejal: ‘Kar sem prej rekel, rečem sedaj in bom rekel pred prokonzulom.’… Naslednji dan, pred sončnim vzhodom so privedli škofa Feliksa pred prokonzula, ki mu je rekel: ‘Zakaj nočeš izročiti knjig, ki so ti odveč?’ Škof Feliks je dejal: ‘Ne dam jih’. Škofa so nato poslali k prefektu, ki ga je dal zapreti v ječe, kasneje pa poslal z ladjo k cesarju. Po naporni poti in v nečloveških razmerah je dal prefekt Feliksa še enkrat poklicati k sebi. Tedaj ga je dal prignati iz zapora in mu rekel: ‘Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda nimaš?’ Odgovoril mu je: ‘Imam, pa ga ne dam.’ Prefekt je rekel: ‘Usmrtite Feliksa z mečem.’ Škof Feliks je naglas rekel: ‘Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!’ Peljali so ga na morišče … Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in na glas rekel: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličanstvo na vekov veke. Amen.«

Sveti Feliks (Srečko), mučenec, goduje 30. avgusta