Foligno, mesto v italijanski pokrajini Umbriji, je do danes ohranilo izročilo, da je bil njegov prvi škof današnji svetnik, čigar relikvije imajo v velikih časteh. Najbrž pa je imel škofovski sedež v bližnjem manjšem kraju, danes imenovanem Profiamma, Rimljani pa so mu rekli Forum Flaminii.

Po nekih podatkih naj bi bil Felicijan otrok krščanskih staršev. Vsa okolica je bila tedaj še po veliki večini poganska. Zato so starši otroka poslali v Rim, da ga tam vzgoje v dobri krščanski družini. Papež Elevterij mu je ponudil službo klerika v rimski cerkveni občini, Felicijan pa je želel oznanjati evangelij rojakom. Posvečen je bil v duhovnika in se vrnil v svoje kraje. Po desetletjih truda in naporov je seme božje besede obrodilo obilne sadove; najboljše je bilo občestvo vernikov v Forumu Flaminii, najmočnejše v Folignu.

Papež Viktor (189–199) ga je posvetil za škofa in ga poslal nazaj v Umbrijo. Zgodba o njegovem mučeništvu (njegova »passio«) je bila zapisana šele ob prehodu iz 6. v 7. stoletje in velja za dosti pristno, saj se opira na starejše zgodovinske podatke, ki so neoporečni. Ko je bilo Felicijanu 94 let in je bil 56 let škof, je nastopil cesar Decij (249-251), ki je hotel obnoviti pogansko vero, krščansko pa iztrebiti. Biriči so Felicijana tako pretepli, da je komaj še ostal pri življenju. Tedaj je prišlo povelje, naj ga pripeljejo v Rim, kjer bo usmrčen. Toda Felicijan Rima ni videl. Že blizu Foligna ga je Jezus poklical k sebi, da spolni obljubo: Kjer sem jaz, tam je tudi moj služabnik (Jn 12, 26). Ko je Bog vzel k sebi Felicijanovo dušo, posvečeno po dolgem svetniškem življenju in mučeništvu, so kristjani iz Foligna njegovo truplo pokopali na njivi blizu Cezarjevega mostu pri mestu. Odtod ima to mesto neko pravico, da si ga lasti za svojega svetnika. Felicijan je s svojo priprošnjo pri Bogu pogosto izpričal pomoč vsakomur, ki se mu je priporočal.

Del svetnikovih svetinj je že leta 965 dobilo mesto Meinden na Vestfalskem, druge hrani mesto Metz v Franciji. K nam je moglo priti češčenje sv. Felicijana neposredno iz Italije, kjer so naši romarji počastili njegov grob, verjetnejša pa je pot iz Nemčije do nas. Nekdaj so Slovenci radi dajali otrokom ime Felicijan. Od tod izvira tudi marsikatero rodbinsko ime (Felicijan, Belcijan in podobni priimki).