V Varšavi bo med 19. in 22. septembrom potekala Konferenca Cerkva Srednje in Vzhodne Evrope z naslovom »Naše skupno poslanstvo zaščite Božjih otrok«.

Kaj pričakujejo od Cerkve tisti posamezniki, ki so bili v Cerkvi ranjeni?

Ewa Kusz pravi, da je »težko dati en sam odgovor, ker je vsaka žrtev zlorabe drugačna, ima drugačno življenjsko zgodbo, tako pred kot po travmi. Nekatere o tem spregovorijo takoj, druge po nekaj ali celo po mnogih letih. Nekatere so na svoji poti srečale nekoga, ki jim je pomagal, druge so ostale popolnoma same s svojim trpljenjem.« 

Vsi pa si po njenem mnenju želijo tri stvari. Najprej: priznanje, da obstajajo. Drugič: spoštovati čas zdravljenja. In tretjič: učiti se iz njihovih izkušenj. 

Eni kričijo, drugi govorijo molče, s svojo tišino.

»Duhovnik kot predstavnik Cerkve, ki je samega sebe pogosto imel za "Božjega predstavnika", je v svojih žrtvah videl predmete, ki se jih uporabi in zlorabi, ter na ta način uničil dostojanstvo človeških bitij. Več kot enkrat je svoja dejanja utemeljeval z verskimi razlogi ali s trditvijo, da je bila to Božja volja. Žrtve torej pričakujejo, da bo Cerkev, v kateri se je zloraba zgodila, priznala zlorabo ne kot greh, ki ga je storil grešnik, ki mu je treba odpustiti, ampak kot kaznivo dejanje, katerega žrtve so ranjene. Žrtve pričakujejo pravičnost: hočejo, da se jasno pove, kdo je zagrešil zlorabo in kdo je bil zlorabljen,« je prepričana Ewa Kusz in dodaja: »Kdor je bil ranjen v Cerkvi, hoče imeti pravico do odločitve, ali bo ostal v Cerkvi ali jo bo zapustil. Sam hoče izbrati svojo pot. Ni ga treba poučevati, kakšen bi moral biti njegov odnos z Bogom: to je počel tisti, ki ga je zlorabil. Žrtev pričakuje, da bodo njegove odločitve spoštovane.« 

Doživeti sprejetost, razumevanje, spoštovanje in jasno slišati, kdo je storilec in kdo žrtev, pomaga k ozdravljenju, zlasti če to stori nekdo, ki je tudi cerkveni predstojnik.

Preroški glas

»Ko sem skozi leta spremljala žrtve bodisi duhovnikov bodisi drugih ljudi, sem prišla do prepričanja, da je potrebna – da bi njihov glas "učinkovito" slišali – globoka preobrazba Cerkve, ki danes pogosto privzame obliko funkcionalne verske ustanove. V Cerkvi, ki živi samo kot "ustanova", bo verjetno mogoče korektno sprejeti opozorila o spolnih zlorabah in bodo postavljena dobra pravila vedenja v odnosu do mladoletnih, vendar pa ne bo mogoče povsem odgovoriti na krik žrtev in tudi ne bo resnične skrbi, da nikomur več na noben način ne bilo povzročeno zlo. Z odpovedjo določeni kulturi "moči", kulturi formalno pravilnega upravljanja, moramo pokazati podobo Boga, ki je Ljubezen, ki je nežen, in Cerkve, ki sprejema in objema. Prav bi bilo, da bi se vprašali, če glas tistih, ki so bili ranjeni in zapuščeni, ni preroški glas, ki nam lahko pomaga k spreobrnjenju,« je prepričana Ewa Kusz. 

Njihovo vedenje je sad njihove izkušnje: izkušnje zla, ki so ga prestali, pa tudi dolge poti zdravljenja.

Dr. Ewa Kusz dela kot psihoterapevtka v psihološki ustanovi in je članica Združenja poljskih psihiatrov, bila je tudi predsednica katoliške sekcije Združenja katoliških psihiatrov. Leta 2012 je sodelovala na vatikanskem simpoziju o ozdravljenju in prenovi za predstavnike škofovskih konferenc z vsega sveta na temo spolne zlorabe mladoletnih. Bila je soustanoviteljica Centra za zaščito otroštva pri Krakovski ignacijanski akademiji. Bila je članica odbora, ki je na Poljskem organiziral prvo mednarodno konferenco, posvečeno temi spolnih zlorab mladoletnih v Katoliški cerkvi (2014).