Evzebij iz Vercellija, škof, goduje 2. avgusta

Rodil se je na Sardiniji leta 283, a se je s starši kmalu preselil v Rim, kjer je preživel mladost in prejel odlično izobrazbo. Tu je bil krščen, prejel mašniško posvečenje ter nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 ga je papež posvetil v škofa in poslal v mesto Vercelli, ki je bilo v tistem času močno arijansko gnezdo. Evzebij se je lotil dela in se uspešno boril proti zmotam, ki so jih širili arijanci, namreč, da Jezus ni imel resnične in popolne božje narave. Za čisto in pravo vero je v bojih z arijanci v svojem dolgem življenju toliko pretrpel, da so mu dali častni naziv spoznavalec. Bil je zaradi tega tudi preganjan, leta izgnanstva je preživel v Palestini, Kapadokiji in Mali Aziji, nekaj časa pa tudi v puščavi v Egiptu. Šele leta 361 pod vladavino cesarja Julija Odpadnika so se vsi izgnani škofje smeli vrniti domov, med njimi tudi Evzebij. Cesar je računal, da se bodo sami med seboj sprli glede različnih stališč do arijanizma, pa je, nasprotno, sinoda, ki jo je leta 362 sklical sveti Atanazij, pokazala njihovo veliko edinost, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Evzebij je kot prvi škof na Zahodu po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje; delo, ki ga je kasneje nadaljeval tudi sveti Avguštin. Iz te skupnosti je nastal red avguštincev, ki so si za zavetnika izbrali svetega Evzebija. Legenda, ki pa ni zgodovinsko dokazana, pravi, da naj bi Evzebij umrl mučeniške smrti, ko naj bi ga arijanci kamenjali in pobili. Dejstvo je, da je umrl v Vercelliju 1. avgusta 371, star 88 let.

»Zlata legenda« začenja pripoved o Evzebiju z dogodkom ob njegovem krstu. Bil je mladenič, ko ga je papež v Rimu krstil: »Evzebij je ohranil svoje telo tako čisto, da je bilo ob njegovem krstu (krstil ga je papež Evzebij, ki mu je dal tudi svoje ime) videti roke angelov, ki so ga dvignili iz svete vode … Ko je bil posvečen za duhovnika, pa je bila njegova svetost tolikšna, da so se ob njegovih rokah, ko je maševal, prav tako pojavljali angeli. Medtem ko se je po deželi širila arijanska zmota, je papež posvetil Evzebija v škofa v Vercelliju, ki je bil takrat najpomembnejša škofija v Italiji. Ko so za to zvedeli heretiki, so zapahnili vhodna vrata vseh cerkva v mestu. Evzebij pa je, potem ko je vstopil v mesto, pokleknil pred stolnico, ki je bila posvečena preblaženi Devici, in vrata so se takoj odprla.«

»Vidim, dragi bratje, da vam nič ne manjka. Saj sem si to tako želel!… Ko sem odpiral vaša pisma, sem v duhu gledal v vaše svete duše, v vsako posebej. Čutil sem vašo ljubezen in solze veselja so mi tekle. Duša, žejna branja, ni mogla premagovati solz. Oboje je bilo potrebno. Naj zadostim svojemu hrepenenju in izpolnim dolžnost svoje ljubezni. Tako sem za nekaj dni pozabil dosedanje trpljenje in zdelo se mi je, kakor da z vami kramljam. Povsod me je navdajalo veselje, zdaj zaradi vaše trdne vere, zdaj zaradi ljubezni ali pa zaradi lepega, sadupolnega napredka. Z eno besedo, zazdelo se mi je, da nisem več v pregnanstvu, ampak da z vami delim veselje nad tolikimi lepimi stvarmi. Veselim se torej, dragi bratje, veselim se vaše vere, veselim se zveličanja, ki ga daje vera, veselim se lepih sadov, ki jih imate. Njihov blagoslov se že širi daleč naokrog. Kakor je namreč poljedelec nekoč poskrbel, da dobrega drevesa zaradi njegovih sadov ne zadene sekira, da ga ne požre plamen, tako tudi jaz želim služiti vaši svetosti z vsemi telesnimi močmi. Za vaše zveličanje bi rad dal tudi svoje življenje … Najprej vas z vsem srcem prosim, da svojo vero z vso pozornostjo obvarujete, da ostanete složni, zvesti molitvi. Vedno se nas spominjajte!« (iz njegovega pisma vernikom iz pregnanstva).