Zakonski predlog, ki ga je v parlamentarno proceduro s 5000 podpisi podpore vložilo združenje Srebrna nit, je na glasovanju podprlo le 9 poslank in poslancev (po štirje iz Levice in SD ter neodvisna poslanka Mojca Šetinc Pašek), proti jih je bilo 64 (iz opozicijskih SDS in NSi, koalicijske Svobode in dela SD ter poslanca manjšin), trije koalicijski in en opozicijski poslanec pa so se vzdržali. Tako je zakonski predlog nekoliko nenadejano končal zakonodajno pot, se bo pa to vprašanje znašlo na referendumu.

Argumenti predlagateljev

Po besedah predlagatelja dr. Andreja Pleterskega »zakon vsem osebam v ustanovah in drugim, ki želijo končati življenje, a tega ne morejo storiti brez pomoči drugih, daje možnost, da v miru uresničijo svojo najpomembnejšo odločitev«. Po njegovem koristi od zakona ne bi imela le peščica, ki bi pravico aktivirala, temveč vsi, »ki nas tare strah, da nas doleti neznosno nedostojanstven in trpeč konec življenja«, hkrati dodaja, da zakon ni v nasprotju s krepitvijo paliativne oskrbe.

Kultura smrti namesto kulture življenja

Pa poslanci? Ker so v Poslanski skupini SDS za življenje, odločno nasprotujejo zakonu, je v predstavitvi stališča poudarila Alenka Jeraj. Zakon odpira pomembna etična vprašanja za družbo, za izvajalce takih usmrtitev, zlasti pa tudi možnost zlorab. Navedla je besede dr. Sare Ahlin Doljak, odvetnice in bolnice z multiplo sklerozo: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?« Predlagatelj po njenem namesto kulture življenja podpira kulturo smrti.

Subjektivna neznosnost trpljenja

Opozorila je, da zdravnik s Hipokratovo prisego priseže, da ne bo nikoli nikomur skrajšal življenja, kodeks zdravniške etike pa v 29. členu navaja, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru in da bo absolutno spoštoval človeško življenje, zato so, dodaja Jerajeva, domala vse zdravniške organizacije nasprotovale zakonskemu predlogu: »Zakon navaja neznosnost trpljenja, ki pa je lahko zelo subjektivno in se razlikuje od posameznika do posameznika.«

Samomor cenejši kot oskrbnina!?

Iva Dimic (NSi) je opozorila, da so predlagatelji obljubljali najhitrejši, najučinkovitejši in najcenejši način rešitve trpljenja: »Celo v predlogu zakona hvalite usmrtitev, češ kako poceni je v primerjavi z oskrbo. Ljudje božji, kot argument za samomor ste v zakonu zapisali, da cenejši kot oskrbnina!? Kam bo to pripeljalo? To ni humano, to je poraz humanosti.« Po njenem je rešitev paliativna oskrba in ne smrt, samomor človeka ni humana rešitev, v njem ni dostojanstva.

Brez ocenjenih tveganj

Po njenem zakon ruši vse veljavne temelje družbenega reda in je za nameček tudi slabo napisan, brez ocenjenih tveganj, kar je za tako občutljivo temo, kot je uzakonitev smrti, zelo problematično in zaskrbljujoče. »Predlagatelji trdijo, da ima zakon varovalke za preprečevanje zlorab kljub kaotičnim, kontradiktornim, nedoslednim in nejasnim določbam, kar je izpostavila tudi stroka. Kako bodo izvedli revizijo v primeru, ko bo človek mrtev, telo pa že upepeljeno,« je v predstavitvi stališča stranke izpostavila Dimičeva.

Pa koalicija?

Koalicija? Nataša Sukič (Levica) je polemizirala s trditvijo, da bi z uzakonitvijo evtanazije razvrednotili nedotakljivost človeškega življenja, češ da njegovo bistvo ni v njegovi nedotakljivosti, temveč »v afirmaciji avtonomije, svobode in dobrobiti tega življenja«. Po njenem pomoč pri prostovoljnem končanju življenja nikakor ni uboj ali celo umor, temveč pomoč osebi, ki zaradi neozdravljive bolezni neizmerno trpi, nima pa na razpolago ničesar, da bi trpljenje ublažila.

O spoštovanju človekovega dostojanstva in avtonomije posameznika

Tereza Novak (Svoboda), ki se je nato pri glasovanju vzdržala, se je vprašala o zrelosti družbe, »da priznamo, da posameznik najbolje ve, kaj je v resnici dobro zanj, kadar govorimo o najbolj osebnem doživljanju in občutenju neznosnih bolečin, ki spremljajo umiranje. Ali spoštujemo človekovo dostojanstvo, avtonomijo posameznika, sočutnost do trpečega do te mere, da smo sposobni sprejeti njegovo voljo in mu pomagati pri njeni uresničitvi?«

O tem naj odločajo državljani

Soniboj Knežak (SD) pa je poudaril, da ima pravica do samousmrtitve po eni strani mesto v slovenski družbi, opozoril pa na pomanjkanje temeljev, ki jih sprejetje takega predloga zakona zahteva, zato nadaljnja obravnava po njegovem terja dodatno strokovno usklajevanje in široko javno razpravo. Zato se v stranki zavzemajo za referendum, ki bi »še najbolj primerno zajel stališča celotne slovenske družbe, zato naj o tem primarno odločajo državljanke in državljani«.

Referendumsko vprašanje

Naposled se je Poslanska skupina SD večinsko, ne pa v celoti, opredelila za zakon, medtem ko so ga v Svobodi enotno zavrnili, vendar pa so že pred glasovanjem napovedali vložitev predloga za razpis posvetovalnega referenduma na to temo v parlamentarni postopek. Koalicijski poslanci tako predlagajo, da se referendumsko vprašanje glasi: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«