Predlog so koalicijske stranke vložile marca, ko je Državni zbor zavrnil predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga pripravili v društvu Srebrna nit in ga v parlamentarno proceduro vložili s podpisi volivcev. V včerajšnji razpravi so poslanci opozicijskih SDS in NSi predlogu zaradi nejasnega referendumskega vprašanja nasprotovali, medtem ko so ga nedvoumno podprli v koalicijskih Svobodi in Levici.

Bolj zadržani v SD

Nekoliko bolj zadržani so bili v tretji koalicijski stranki, SD. Poslanka mag. Bojana Muršič je, tudi na podlagi negativnega mnenja državnozborske Zakonodajno-pravne službe, izrazila pričakovanje, da se bo referendumsko vprašanje v nadaljnjem postopku nadgradilo. »Pričakujem trezno mišljenje in razum, da bomo jasno definirali, kaj sploh želimo vprašati ljudi. Bojim se zlorab, zato bi moralo biti to v posvetovalnem referendumu tudi jasno navedeno,« je pojasnila Muršičeva, ki nasprotuje, da bi referendum izpeljali istočasno z evropskimi volitvami.

Stališča vabljenih

Še preden pa so poslanke in poslanci začeli razpravo, so svoje povedali tudi nekateri od več kot 20 vabljenih na sejo. Njihova različna stališča povzemamo v nadaljevanju.

Nataša Voršič, Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora: »Bistveno pravno vprašanje pri obravnavanem predlogu je, ali je referendumsko vprašanje jasno. Nejasno vprašanje ali del vprašanja je v nasprotju z načelom pravne države, pa tudi s samim bistvom referenduma kot oblike neposrednega odločanja volivcev. Kakšno je torej referendumsko vprašanje, ki ga vsebuje predlog za razpis posvetovalnega referenduma (Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja)? Po mnenju ZPS takšno vprašanje ni jasno, ker ni jasno opredeljeno, kaj pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja obsega. /…/ ZPS je v zaključku svojega pisnega pravnega mnenja poudarila, da gre pri posvetovalnem referendumu tudi za moralno, etično in filozofsko vsebino, zato je še posebej pomembno, da je referendumsko vprašanje jasno in da ni nobenega dvoma o tem, kaj obsega in čemu bodo volivci, če bo razpisan referendum, pritrdili ali zavrnili. Glede na vse navedeno je po mnenju ZPS referendumsko vprašanje v neskladju z 2., 44., 87. členom Ustave in prvim odstavkom 184. člena Poslovnika Državnega zbora.«

Dr. Sara Ahlin Doljak: Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti? FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Sara Ahlin Doljak, Evropska pravna fakulteta: »Naslov predlaganega Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne odraža njegove vsebine in je zavajajoč. Nikakor ne gre samo za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, saj predlog določa tudi evtanazijo. Pobudniki zakona se ob pripravi zakona niso pogovorili z udeleženci, ki bi sodelovali pri pomoči samousmrtitve. Evtanazija in pomoč pri samomoru sta kaznivi. Z uzakonitvijo obeh gre za način za dosego njune nekaznivosti. Slovenski predlog želi doseči nekaznivost uboja. Pomanjkljivosti v predlaganem zakonu so prevelik nabor pogojev za odločitev za samousmrtitev: v njem je preveč subjektivnega ocenjevanja neznosnosti trpljenja, ki jih drugi zakoni v EU in širše nimajo. Gre za standard, ki povzdiguje subjektivno izkušnjo trpljenja nad objektivno oceno medicinske stroke. Javna razprava o prostovoljnem končanju življenja pri nekaterih ljudeh vzbudi občutek, da njihova izbira za naravni potek bolezni ni cenjena ali spoštovana. Družba mora spodbujati kulturo, v kateri se posamezniki počutijo vredni, razumljeni in podprti v svojih odločitvah. Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?«

Dr. Božidar Voljč, Komisija RS za medicinsko etiko: »Časa za pripravo, da bi vam razložil stališče KME o referendumski pobudi, ni bilo, obenem Komisija te ocene še ni pripravila. Vse naše ocene, ki jih objavimo, skrbno pripravimo, jih vsi člani skupaj potrdijo ali vsak pove svoje mnenje in potem gre to v javno objavo. Prihodnji torek je redna seja Komisije, na kateri bomo začeli razpravo o pobudi za referendum. To je vse, kar vam lahko danes v zvezi s tem povem.«

Dr. Matjaž Zwitter, Zdravniška zbornica Slovenije: »Moj pomislek glede posvetovalnega referenduma je, da velika večina ljudi zakona ni brala. Prepričan sem, da tudi velika večina podpisnikov predloga zakona ni prebrala teksta zakona. Ljudje se bodo odločali zgolj na osnovi razmisleka: ali želiš, da bi ti bilo prihranjeno trpljenje ob koncu življenja? To bo tisto, kar bo povprečen državljan razumel, ko ga bomo spraševali, ne bo pa se odločal na podlagi tega, da bi zakon ali predlog zakona prebral. /…/ Zakon je izredno sporen, ima zelo veliko zelo nevarnih rešitev. V celoti temelji na avtonomiji tistega, ki se tako odloči, mi zdravniki pa dobro vemo, kako šibka, nepopolna je avtonomija hudo bolnih ljudi na koncu življenja. Ti ljudje še zdaleč niso popolnoma avtonomni in so zato zelo dovzetni tudi za različne manipulacije.«

Alenka Križnik, Slovensko društvo Hospic: »Zakon je neustaven, saj nasprotuje 17. členu Ustave, ker določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Glavna vrzel, ki preprečuje vzpostavitev temeljnih pogojev za sprejem zakona, pa je sistemska odsotnost normativne ureditve paliativne hospic oskrbe. V takih razmerah ne moremo govoriti, da bi tako grob poseg v ustavno varovano kategorijo, kot je življenje, predstavljal primeren poseg za dosego zasledovanega cilja, saj je kakovostno življenje brez trpljenja do konca mogoče doseči z učinkovito in vzdržno paliativno oskrbo. /…/ Sprašujem se, kako je lahko v državi, ki ima dobro razvit pravni sistem, izjemne pravnike, učinkovite temelje varstva osnovnih človekovih pravic, prišlo do sprejema v obravnavo tako ohlapnega zakona z namenom poseganja v najbolj temeljno človekovo pravico, brez da bi se pri tem vzpostavil učinkovit sistem paliativne hospic oskrbe. Res je nepojmljivo, da danes govorimo o referendumu za zakon, ki ga poslanci niso podprli, za katerega je Zakonodajno-pravna služba zelo jasno podala svoje strokovno mnenje in za katerega tudi stroka doslej ni podala pozitivnega mnenja, niti Varuh človekovih pravic.«

Helena Zevnik Rozman, Slovenska karitas: »Odgovor na stisko, ki jo človek doživlja ob koncu življenja, je vedno človek, je odnos, je solidarnost, je sočutje – in ne smrtonosna učinkovina. V domovih za starejše je trenutno praznih 1000 postelj, torej ni kadra za negovanje, mi pa ponujamo smrtonosno učinkovino. /…/ Pravo vprašanje na posvetovalnem referendumu bi bilo: ali ste za to, da bi imeli primerno zdravstveno oskrbo v času bolezni in umiranja? V Slovenski karitas vidimo rešitev v družbi, v kateri se bodo ljudje počutili varno, imeli dostop do primarnega zdravstvenega sistema in socialnega varstva, da jih ne bo strah, kje bodo umirali. Uvajanje asistiranega samomora in evtanazije kot javne zdravstvene storitve je nekaj, o čemer moramo razmišljati in pisati z zelo tresočo roko in premišljeno, v velikem strahospoštovanju, v večjem, kot se odločati za jedrsko energijo.«

Dr. Matjaž Zwitter: Zakon je izredno sporen, ima zelo veliko zelo nevarnih rešitev. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja: »Svetost življenja, na katero se sklicujejo nasprotniki te možnosti, je pravzaprav manipulacija. K svetosti življenja spada dostojanstvo, k dostojanstvu in svetosti spada to, da verjameš v avtonomijo osebe in njemu, da trpi. Ne, da si ti vzameš pravico odločiti, ali je to trpljenje takšno, da mu boš pomagal ali ne ali ga boš pustil, da bo tam umiral v agoniji. Še psu damo milostni strel.«

Dr. Srna Mandič, FDV: »Referendumsko vprašanje je imenitna priložnost za to, da se ljudi množično povabi k razmišljanju in premišljevanju o tem, kaj konec koncev njih čaka, kakšne pa so ureditve, ki jih imamo na voljo. Naša družba je pri vprašanju umiranja pravzaprav zelo razklana. Razprava se mi zdi postavljena tako, da so ideološki pomisleki, medstrankarski boji ugrabili osnovna človeška vprašanja: kako bo, ko se bo meni iztekalo, kaj me čaka, kam lahko grem, kdo mi bo pomagal. In to so bistvene stvari. In referendum bo ta vprašanja odprl in vprašanje o prostovoljni pomoči pri smrti je odskočna deska za premislek o vsem tem.«

Dr. Igor Pribac, Srebrna nit: »Referendum zato, ker bi poslansko odločanje lahko zelo hitro spravilo z dnevnega reda vprašanje, ki gre v resnici zelo globoko v etične premise vsakega posameznika in celotne družbe, in glede katerega so še nekatere nejasnosti. Ta zakon je gotovo pomemben prispevek k temu, da se smrt detabuizira. Referendum je priložnost, da se spopademo z vprašanji v zvezi s koncem življenja; da razumemo, da ta vprašanja lahko in celo moramo zakonsko urejati in jih regulirati; da se do tega vsakdo posamezno aktivno opredeli.«

Dr. Anica Mikuš Kos, Slovenska filantropija: »Stara sem 89 let in podpiram referendum, tudi zato, ker bi želela, da bi bilo čim prej konec te zgodbe in bi imeli nekaj napisano in bi bila bolj mirna in manj vznemirjena v pričakovanju svoje smrti. Tudi drugim ljudem ne bi privoščila mučnega umiranja. In ne verjamem v zgodbe, da če nekoga držiš za roko, bo lepo umrl v miru božjem. In tudi ne verjamem v zgodbe, kako bi morali to urediti takrat, ko bomo imeli urejeno paliativo. Zdi pa se mi, da če se svoboda v čem izraža, se v tem, da imam svobodo nad lastnim življenjem. Če se že nisem mogla odločiti, ali pridem na ta svet ali ne, da se lahko vsaj odločim, če trpim, kdaj mi je dovolj trpljenja.«

Dr. Andrej Pleterski, Srebrna nit: »V vrstah nasprotnikov uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja obstaja izgovor, češ prepustimo stroki, naj o tem odloči. A se zelo hitro izkaže, da pravzaprav ni nobene specializirane stroke, usposobljene odločati o koncu življenja. To ni ne medicina ne filozofi ne pravniki ne kdor koli. Vprašanje zadeva vsakega posameznika, ki se mora sam odločiti, kakšen bo njegov konec življenja. Referendum bi mu tako možnost dal, zdaj je nima.«