Danes, ko to pišem, se oziram 17 let nazaj. Spomini in teža tistih doživetij so še vedno zelo živi. Moj mož je bil star 50 let, v aktivni delovni dobi, rekreativni športnik. Imel je nekaj težav z nogo. Po obisku zdravnika in slikanju je bila ugotovljena tvorba v predelu kolka. Sledila je takojšnja punkcija in analiza je pokazala diagnozo – sarkom, hitro rastoči tumor.

Ko sva izvedela za to novico, sva bila nemočna, statistika za preživetje take diagnoze je bila neugodna. Mož je imel izredno voljo do življenja in upanje v ozdravitev. Sledila je operacija in pol leta intenzivnega zdravljenja.

V tem času sva se veliko pogovarjala, pomagala je vsa razširjena družina. Še pogosteje so se dogajala naša že uveljavljena družinska srečanja: godovi, rojstni dnevi, praznovanja obletnic. Bližina najbližjih je zelo blagodejno vplivala na zdravljenje, saj je imel mož vedno rad ljudi okoli sebe. Pika na i pa je bilo rojstvo prvega vnuka.

Najin odnos se je močno poglobi...