Kongregacija za nauk vere je včeraj objavila pismo o skrbi za ljudi v kritičnih in končnih fazah življenja z naslovom »Usmiljeni Samarijan«. Kot poroča Radio Vatikan, je v uvodu v pismo zapisano: »Usmiljeni Samarijan, ki zapusti svojo pot, da bi pomagal bolnemu človeku (prim. Lk 10,30-37), je podoba Jezusa Kristusa, ki sreča človeka, potrebnega odrešenja, ter poskrbi za njegove rane in njegovo bolečino z 'oljem tolažbe in vinom upanja'«. V nadaljevanju pisma beremo, kako se Cerkev iz teh razlogov čuti dolžno kot dokončen nauk znova potrditi, da je evtanazija zločin proti človeškemu življenju, saj se s tem dejanjem človek odloči neposredno povzročiti smrt drugega nedolžnega človeškega bitja«.

Kongregacija za nauk vere

Usmiljeni Samarijan

Pismo o skrbi za ljudi v kritičnih in končnih fazah življenja

Uvod
Usmiljeni Samarijan, ki zapusti svojo pot, da bi pomagal bolnemu človeku (prim. Lk 10,30-37), je podoba Jezusa Kristusa, ki sreča človeka, potrebnega odrešenja, ter poskrbi za njegove rane in njegovo bolečino z »oljem tolažbe in vinom upanja«. On je zdravnik duš in teles ter »zvesta priča« (Raz 3,14) Božje odrešenjske navzočnosti v svetu. Toda kako naj danes to sporočilo udejanjimo? Kako naj ga prevedemo v sposobnost spremljanja bolnega človeka, ki je v končnem obdobju življenja, tako da mu bomo pomagali ob spoštovanju in spodbujanju njegovega neodtujljivega človeškega dostojanstva, njegove poklicanosti k svetosti in potemtakem najvišje vrednote njegovega bivanja samega?

Izjemen in napreden razvoj biomedicinskih tehnologij je na eksponenten način povečal klinične sposobnosti medicine v diagnostiki, terapiji in v negi pacientov. Cerkev z upanjem gleda na znanstveno in tehnološko raziskovanje in v njih vidi ugodno priložnost za služenje celostnemu dobremu življenja in dostojanstva vsakega človeškega bitja. Kljub temu ta napredek medicinske tehnologije, čeprav dragocen, ni sam po sebi odločilen za opredelitev pravega smisla in vrednosti človeškega življenja. Vsak napredek zdravstvenih delavcev glede zmožnosti zahteva vedno večjo in modro sposobnost moralnega razločevanja, da bi se izognili nesorazmerni in razčlovečujoči uporabi tehnologij, predvsem v kritičnih in končnih obdobjih človeškega življenja.

Poleg tega organizacijsko upravljanje ter visoka razčlenjenost in zapletenost sodobnih zdravstvenih sistemov lahko odnos zaupanja med zdravnikom in pacientom skrčita na povsem tehničen in pogodben odnos. To tveganje se kaže predvsem v državah, kjer potrjujejo zakone, ki dajejo legitimnost obliki samomora s pomočjo in prostovoljni evtanaziji najbolj ranljivih bolnikov. Zanikajo etične in pravne meje samoodločanja bolnika, ko na zaskrbljujoč način zatemnjujejo vrednost človeškega življenja v bolezni, smisel trpljenja in pomen časa pred smrtjo. Bolečina in smrt namreč ne moreta biti zadnje merilo za presojanje človekovega dostojanstva, ki je lastno vsaki osebi zgolj zaradi tega, ker je »človek«.

Pred takšnimi izzivi, ki so sposobni postaviti pod vprašaj naš način razmišljanja o medicini, o pomenu skrbi za bolno osebo in o družbeni odgovornosti v odnosu do najbolj ranljivih ta dokument želi razsvetliti pastirje in vernike v njihovih pomislekih in dvomih glede zdravstvene, duhovne in pastoralne pomoči bolnikom v kritičnih in končnih obdobjih življenja. Vsi so poklicani k pričevanju ob bolniku in postanejo »zdravilna skupnost«, da bi se Jezusova želja, da bi bili vsi eno telo, konkretno uresničevala začenši z najslabotnejšimi in najbolj ranljivimi. Povsod je namreč zaznati potrebo po moralni razjasnitvi in praktičnih navodilih, kako pomagati tem ljudem, saj »je potrebna enotnost nauka in prakse« glede tako občutljive teme, ki zadeva najšibkejše bolnike v najbolj občutljivih in odločilnih obdobjih življenja nekega človeka.

Različne škofovske konference v svetu so objavile dokumente in pastoralna pisma, s katerimi so skušale odgovoriti na izzive, ki jih postavlja samomor z zdravniško pomočjo in prostovoljna evtanazija – uzakonjena z nekaterimi nacionalnimi normami – s posebnim ozirom na tiste, ki delajo ali so hospitalizirani v bolnišnicah, tudi katoliških. Toda duhovna pomoč in dvomi, ki so se v določenih okoliščinah in v posebnih družbenih kontekstih pojavili glede podeljevanja zakramentov tistim, ki imajo namen končati svoje življenje, danes zahtevajo jasnejši in natančnejši poseg Cerkve, da bi:

‒ znova potrdili sporočilo evangelija in njegove izraze kot doktrinalne temelje, ki jih ponuja učiteljstvo, in opozorili na poslanstvo tistih, ki so v stiku z bolniki v kritičnih in končnih fazah (družinski člani ali zakoniti zastopniki, bolniški duhovniki, izredni delivci obhajila in pastoralni delavci, prostovoljci v bolnišnicah in zdravstveno osebje), poleg bolnikov samih;

‒ zagotoviti natančne in konkretne pastoralne smernice, da bi se lahko na krajevni ravni spoprijeli s temi zapletenimi razmerami in jih reševali, da bi omogočali osebno srečanje bolnika z Božjo usmiljeno ljubeznijo.

1. Skrb za bližnjega
Težko je spoznati globoko vrednost človeškega življenja, kadar se nam kljub vsem prizadevanjem še naprej kaže v svoji slabotnosti in krhkosti. Trpljenje, ki še zdaleč ni odmaknjeno od bivanjskega obzorja človeka, še naprej postavlja neizčrpno vprašanje o smislu življenja. Rešitve tega dramatičnega vpraševanja ne moremo nikdar dati zgolj v luči človeške misli, saj trpljenje vsebuje veličino posebne skrivnosti, ki nam jo lahko razkrije samo Božje razodetje. Vsakemu zdravstvenemu delavcu je zaupano posebno poslanstvo zvestega varovanja človeškega življenja do njegove naravne dopolnitve s pomočjo, ki je sposobna v vsakem pacientu obnoviti globok smisel njegovega bivanja, če ga zaznamujeta trpljenje in bolezen. Zato se zdi, da je treba izhajati iz pozornega razmisleka o pravem pomenu zdravljenja, da bi razumeli pomen posebnega poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu človeku, zdravstvenemu in pastoralnemu delavcu, kakor tudi bolniku in njegovi družini. V zvezi z osebo je zapisana v krhkost našega bitja, tako v »telo«, ki je snovno in časovno končno, in »dušo«, želja po neskončnem in naravnanost na večnost. Dejstvo, da smo »končne« stvaritve, in vendar namenjene večnosti, razodeva tako našo odvisnost od materialnih dobrin in od vzajemne pomoči med ljudmi, kakor tudi našo prvinsko in globoko povezanost z Bogom. Ta ranljivost je temelj etike skrbi, zlasti na področju medicine, pojmovane kot skrb, pozornost, soudeleženost in odgovornost do mož in žena, ki so nam zaupani, ker potrebujejo telesno in duhovno pomoč.

Posebno skrbstveni odnos razodeva načelo pravičnosti v njegovi dvojni razsežnosti spodbujanja človeškega življenja (suum cuinque tribuere) in ne škodovati osebi (alterum non laedere). Isto načelo Jezus spremeni v pozitivno zlato pravilo: »Kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). To je pravilo, ki v tradicionalni medicinski etiki dobi odmev v izreku primum non nocere.

Skrb za življenje je torej prva odgovornost, ki jo zdravnik doživlja ob srečanju z bolnikom. Ne moremo je skrčiti na sposobnost zdravljenja bolnega, saj je njegovo antropološko in moralno obzorje širše. Tudi kadar je ozdravljenje nemogoče ali malo verjetno, je zdravniško-bolničarsko (skrb za bistvene fiziološke funkcije telesa), psihološko in duhovno spremljanje neizogibna dolžnost, saj bi nasprotno predstavljalo nečloveško zapustitev bolnika. Medicina, ki uporablja številne znanosti, poseduje tudi pomembno razsežnost »terapevtske umetnosti«, ki vsebuje tesen odnos med bolnikom, zdravstvenimi delavci, družinskimi člani ter člani različnih skupnosti, ki jim bolnik pripada. Terapevtska umetnost, klinična dejanja in nega so neločljivo združeni v zdravstveni praksi, zlasti v kritičnih in končnih fazah življenja.

Usmiljeni Samarijan namreč »ne postane samo bližnji, ampak poskrbi za človeka, ki ga vidi na pol mrtvega na robu ceste.« Vanj vloži ne samo denar, ki ga ima, ampak tudi tistega, za katerega upa, da ga bo zaslužil v Jerihi, in obljubi, da bo plačal ob povratku. Tako nas Kristus vabi, naj zaupamo v njegovo nevidno milost in nas spodbuja k velikodušnosti, ki temelji na nadnaravni ljubezni, ko se poistoveti z vsakim bolnikom: »Kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Jezusova trditev je moralna resnica, ki ima univerzalen pomen: »gre za to, da 'poskrbimo' za vse življenje in za življenje vseh«, da bi razodevali prvotno in brezpogojno Božjo ljubezen, ki je vir smisla vsakega življenja.

V ta namen se je predvsem v bolnišnicah in oskrbovalnih ustanovah, ki se navdihujejo pri krščanskih vrednotah, treba bolj kot kadar koli prej potruditi, tudi duhovno, da bi dali prostor odnosu, ki se gradi iz priznanja krhkosti in ranljivosti bolnega človeka. Šibkost nas namreč spominja na našo odvisnost od Boga in nas vabi, da odgovorimo s spoštovanjem, ki ga dolgujemo bližnjemu. Iz tega izhaja moralna odgovornost, ki je povezana z zavedanjem vsakega subjekta, ki skrbi za bolnika (zdravnik, bolničar, družinski član, prostovoljec, duhovnik), da se nahaja pred temeljnim in neodtujljivim dobrim – pred človeško osebo – kar nam nalaga, da ne moremo prestopiti meje, znotraj katere spoštujemo sebe in drugega, to je sprejemanje, zaščita in spodbujanje človeškega življenja vse do naravnega nastopa smrti. V tem smislu gre za kontemplativni pogled, ki zna v svojem obstoju in v obstoju drugega dojeti edinstven in neponovljiv čudež, ki ga prejme in sprejme kot dar. To je pogled nekoga, ki si ne domišlja, da si je prisvojil resničnost življenja, ampak jo zna sprejemati takšno, kakršna je, z njenim trudom in trpljenjem, ko skuša v bolezni odkriti smisel, ki se mu pusti izzivati in »voditi«, z zaupanjem nekoga, ki se prepusti Gospodu življenja, ki se v njem kaže.

Seveda mora medicina mejo smrti sprejeti kot del človeškega stanja. Pride trenutek, v katerem ni mogoče nič drugega, kot priznati nezmožnost posega s specifičnimi zdravljenji v bolezen, ki se v kratkem času pokaže kot smrtna. Gre za dramatično dejstvo, ki ga je treba bolniku sporočiti z veliko človečnostjo, pa tudi z zaupno odprtostjo za nadnaravni pogled, saj se zavedamo tesnobe, ki jo smrt povzroča zlasti v kulturi, ki jo skriva. Ne moremo namreč razmišljati o fizičnem življenju kot o nečem, kar je treba za vsako ceno ohraniti – kar je nemogoče – ampak kot o nečem, kar moramo živeti tako, da prihajamo do svobodnega sprejemanja smisla telesnega obstoja: »samo v zvezi s človeško osebo v njeni 'poenoteni celostnosti', to je 'duša, ki se izraža v telesu in telo, ki ga informira nesmrtni duh', lahko beremo specifično človeški pomen telesa«.

Priznati nemoč zdravljenja zaradi bližine smrti pa ne pomeni konca zdravniškega in bolničarskega delovanja. Biti odgovoren v odnosu do bolne osebe pomeni zagotoviti ji nego vse do konca: »Ozdraviti, če je mogoče, vedno negovati (to cure if possible, always to care).« Ta namen vedno negovati bolnika ponuja načelo za vrednotenje različnih dejanj, ki se jih je treba lotiti v primeru »neozdravljive« bolezni: neozdravljivo namreč ni nikoli sinonim za »neskrbno«. Kontemplativen pogled nas vabi k razširitvi pojma oskrbe. Cilj pomoči mora biti usmerjen v celovitost osebe in ji s primernimi ter potrebni sredstvi zagotavljati fizično, psihološko, socialno, družinsko in versko podporo. Živa vera, ki se ohranja v dušah prisotnih ljudi, lahko prispeva k resnično teologalnemu življenju bolnega človeka, čeprav to ni takoj vidno. Pastoralna skrbi vseh, družinskih članov, laikov, bolničarjev in duhovnikov lahko bolnemu pomaga, da vztraja v posvečujoči milosti in umre v ljubezni, v Božji ljubezni. Če namreč spričo neizogibnosti bolezni, zlasti če je ta kronična in degenerativna, manjka vere, strah pred trpljenjem in smrtjo ter nelagodje, ki iz tega izhaja, danes predstavljajo prvenstvene vzroke za poskus nadzorovanja in vodenja nenadnosti smrti, jo celo pospešiti s prošnjo za evtanazijo ali za samomor s pomočjo.


Foto: Tatjana Splichal

2. Živa izkušnja trpečega Kristusa in oznanilo upanja
Če lik usmiljenega Samarijana z novo lučjo osvetli skrb za bolnike, so živa izkušnja trpečega Kristusa, njegove agonije na križu in njegovega vstajenja kraji, na katerih se kaže bližina Boga, ki je postal človek, mnogovrstnim oblikam tesnobe in bolečine, ki lahko pretresejo bolnike in njihove družinske člane med dolgimi dnevi bolezni in na koncu življenja.

Ne le, da Kristusovo osebo besede preroka Izaija napovedujejo kot človeka, ki mu je dobro znana bolečina in trpljenje (prim. Iz 53). Če ponovno preberemo strani Kristusovega trpljenja, na njih najdemo doživetje nerazumevanja, zasmeha, zapuščenosti, telesne bolečine in tesnobe. Ta izkustva danes prizadenejo številne bolnike, na katere pogosto gledajo kot na breme za družbo. Ker jih včasih ne razumejo v njihovih prošnjah, pogosto doživljajo oblike čustvene zapuščenosti in izgube vezi.

Vsakega bolnika je treba ne samo poslušati, ampak tudi razumeti, da njegov sogovornik »ve«, kaj pomeni, če se počutiš osamljenega, zapuščenega, in v stiski zaradi bližnje smrti, telesne bolečine, trpljenja, ki se pojavi takrat, ko pogled družbe njegovo vrednost meri glede na kakovost življenja in mu da čutiti, da je breme za načrte drugih. Zato obrniti pogled na Kristusa pomeni vedeti, da se lahko sklicujemo na njega, ki je na lastnem telesu izkusil bolečine udarcev z bičem in žebljev, posmeh tistih, ki so ga bičali, zapustitev in izdajstvo najdražjih prijateljev.

Spričo izziva bolezni in navzočnosti čustvene in duhovne stiske v človeku, ki doživlja bolečino, se neizprosno pojavi potreba po tem, da bi znali povedati besedo tolažbe, zajeto iz sočutja Jezusa na križu, ki je polno upanja. Upanja, ki je verodostojno, ki ga je izpovedal Kristus na križu in se je sposobno soočiti s preizkušnjo, z izzivom smrti. V Kristusovem križu – ki ga opeva bogoslužje velikega petka: Ave crux, spes unica – je zgoščeno in povzeto vse zlo in vse trpljenje sveta. Vse fizično zlo, katerega znak je križ kot orodje nečastne in sramotne smrti; vse psihološko zlo, izraženo v Jezusovi smrti v najmračnejši osamljenosti, zapuščenosti in izdanosti; vse moralno zlo, ki se kaže v obsodbi Nedolžnega na smrt; vse duhovno zlo, ki se kaže v zapuščenosti, v kateri je zaznati Božji molk.

Kristus je ob sebi čutil bolečo zaskrbljenost matere in učencev, ki »stojijo« pod križem. V tem njihovem »stati«, ki je na videz polno nemoči in sprijaznjenosti z usodo, je vsa bližina naklonjenosti, ki Bogu, ki je postal človek, omogoči živeti tudi tiste ure, ki so se zdele brez smisla.

Potem je tu križ: pravzaprav orodje za mučenje in usmrtitev, pridržano samo za najbolj zadnje, ki se v svojem simbolnem naboju tako podobno tistim boleznim, ki človeka pribijejo na posteljo, ki naznanjajo samo smrt in za katere se zdi, da odvzamejo pomen času in njegovemu minevanju. Vendar tisti, ki »stojijo« ob bolniku, niso samo priče, ampak so živo znamenje tiste naklonjenosti, tistih vezi, tiste notranje razpoložljivosti za ljubezen, ki trpečemu omogoča, da odkrije na sebi človeški pogled, ki je času bolezni sposoben vrniti smisel. Kajti v doživetju občutka, da smo ljubljeni, vse življenje najde svojo utemeljitev. Kristusa je na poti njegovega trpljenja vedno podpiralo trdno zaupanje v Očetovo ljubezen, ki se je v urah križa pokazala tudi po materini ljubezni. Božja ljubezen se v zgodovini ljudi vedno razodeva po zaslugi ljubezni tistega, ki nas ne zapusti, ki kljub vsemu »stoji« ob nas.

Če razmišljamo o koncu življenja ljudi, ne moremo pozabiti, da je v njih pogosto navzoča skrb za tiste, ki jih zapuščajo: za otroke, sozakonca, starše, prijatelje. Človeški vidik, ki ga ne smemo nikoli prezreti in mu moramo nuditi podporo in pomoč.

Isto skrb je imel tudi Kristus, ki je pred smrtjo mislil na mater, ki bo ostala sama v bolečini, ki jo bo morala nositi v zgodovini. V redkobesednem poročilu Janezovega evangelija je Kristus in mati, ki jo nagovori, da bi jo pomiril, da bi jo zaupal ljubljenemu učencu, da bi skrbel zanjo: »Mati, glej, tvoj sin« (prim. Jn 19,26-27). Čas na koncu življenja je čas odnosov, čas, v katerem je treba premagati osamljenost in zapuščenost (prim. Mt 27,46 in Mr 15,34) zaradi zaupne izročitve lastnega življenja Bogu (prim. Lk 23,46).

Iz te perspektive gledati na Križanega pomeni videti skupinski prizor, na katerem je Kristus v središču, saj v svojem telesu povzema in resnično preobraža najbolj mračne ure človeškega izkustva, ure, v katerih se tiho pojavi možnost obupa. Luč vere nam omogoča, da v tem plastičnem in jedrnatem opisu, ki nam ga ponujajo evangeliji, doumemo Trinitarično navzočnost, saj Kristus zaupa v Očeta po zaslugi Svetega Duha, ki podpira mater in učence, ki »stojijo« in v tem svojem »stati« poleg križa s svojo človeško predanostjo sodelujejo s Trpečim pri skrivnosti odrešenja.

Tako lahko smrt, čeprav je zaznamovana z bolečim prehodom, postane priložnost za večje upanje prav po zaslugi vere, po kateri smo udeleženi pri Kristusovem odrešilnem delu. Pravzaprav je bolečina bivanjsko znosna samo tam, kjer je upanje. Upanje, ki ga Kristus prenaša na trpečega in bolnega, je njegova navzočnost, njegova stvarna bližina. Upanje ni zgolj pričakovanje boljše prihodnosti, je tudi pogled na sedanjost, ki jo napolni s smislom. V krščanski veri dogodek vstajenja ne le razodeva večno življenje, ampak naznanja, da v zgodovini zadnja beseda ni nikoli smrt, bolečina, izdaja, zlo. Kristus vstane v zgodovini in v skrivnosti vstajenja je potrditev Očetove ljubezni, ki nikoli ne popusti.

Ponovno prebiranje žive izkušnje trpečega Kristusa pomeni tudi današnjim ljudem predati upanje, ki je sposobno dati smisel času bolezni in smrti. To upanje je ljubezen, ki se upira skušnjavi obupa.

Čeprav je paliativna oskrba zelo pomembna in dragocena, pa ne zadošča, če ni nikogar, ki bi »stal« poleg bolnika in mu pričeval o njegovi enkratni in neponovljivi vrednosti. Za verujočega gledati na Križanega pomeni zaupati v Božje razumevanje in ljubezen. V zgodovinskem obdobju, v katerem se povzdiguje avtonomija in se slavi posameznikova pomembnost, je pomembno spomniti, da kljub temu, da vsak živi svoje trpljenje, svojo bolečino in svojo smrt, so ta doživetja vedno napolnjena s pogledom in navzočnostjo drugih. Poleg križa so tudi funkcionarji rimske države, radovedneži, raztresenci, brezbrižneži in užaljenci. So pod križem, a ne »stojijo« s Križanim.

Na oddelkih za intenzivno nego, v domovih za kronične bolnike smo lahko navzoči kot funkcionarji, ali pa kot ljudje, ki »stojijo« z bolnikom.

Izkustvo križa tako omogoči, da trpečemu ponudimo verodostojnega sogovornika, ki mu lahko nameni besedo, misel, ki mu lahko izroči stisko in strah. Tistim, ki skrbijo na bolnika, prizor križa nudi dodatno prvino za razumevanje, da tudi takrat, ko se zdi, da ni mogoče narediti nič več, lahko naredimo veliko, kajti »stati« je eno od znamenj ljubezni in upanja, ki ga nosi v sebi. Oznanilo življenja po smrti ni utvara ali tolažba, ampak gotovost, ki je v središču ljubezni, ki se ne použije v smrti.

3. Samarijanovo »srce, ki vidi«. Človeško življenje je svet in nedotakljiv dar
V kakršnem koli fizičnem ali psihičnem stanju se človek znajde, ohranja svoje izvorno dostojanstvo, da je ustvarjen po Božji podobi, ker je poklican biti »podoba in slava Boga« (1 Kor 11,7; 2 Kor 3,18). Njegovo dostojanstvo je v tej poklicanosti. Bog je postal človek, da bi nas rešil, ko nam je obljubil odrešenje in nas namenil za občestvo z Njim: v tem je zadnji temelj človekovega dostojanstva.

Cerkvi je lastno, da z usmiljenjem spremlja najšibkejše na njihovi poti bolečine, da združuje v njih teologalno življenje in jih usmerja k Božjemu odrešenju. To je Cerkev usmiljenega Samarijana, ki »ima službo bolnim za sestavni del svojega poslanstva«. Razumevanje tega odrešenjskega posredovanja Cerkve v perspektivi občestva in solidarnosti med ljudmi je bistvena pomoč za preseganje vsake redukcionistične in individualistične težnje.

Zlasti pa je program usmiljenega Samarijana »srce, ki vidi«. »Uči, da je potrebno spreobrniti pogled srca, ker tisti, ki gleda, pogosto ne vidi. Zakaj? Ker manjka sočutja. […] Brez sočutja se tisti, ki gleda, ne vplete v to, kar opazuje in gre mimo; kdor pa ima sočutno srce, se ga to dotakne in ga vključi, se zaustavi in poskrbi«. To srce vidi, kjer je potrebna ljubezen in deluje temu primerno. Oči, ki v slabosti zaznajo Božji klic k delovanju ob priznanju, da je človeško življenje prvo skupno dobro družbe. Človeško življenje je zelo vzvišena dobrina in družba je poklicana, da ga prepozna. Življenje je svet in nedotakljiv dar in vsak človek, ki ga je ustvaril Bog, ima transcendentno poklicanost in enkraten odnos z Njim, ki daje življenje, ker »Bog, ki je neviden v svoji veliki ljubezni,« vsakemu človeku ponuja odrešenjski načrt tako, da lahko zagotovi: »Življenje je vedno dobro. To je uvid ali kar izkustveno dejstvo, človek pa je poklican, da dojame njegove globoke temelje.« Zato je Cerkev vedno vesela sodelovanja z vsemi ljudmi dobre volje, z verujočimi drugih veroizpovedi ali verstev ali z neverujočimi, ki spoštujejo dostojanstvo človeškega življenja tudi v njegovih skrajnih fazah trpljenja in smrti ter zavračajo vsako dejanje, ki temu nasprotuje. Bog stvarnik namreč daje človeku življenje in njegovo dostojanstvo kot dragocen dar, ki ga mora varovati in razvijati, in za katerega bo moral nazadnje odgovarjati Njemu.

Cerkev potrjuje pozitivni smisel človeškega življenja kot vrednoto, ki jo lahko zazna že zdrav razum, ki pa jo luč vere potrdi in ovrednoti v njenem neodtujljivem dostojanstvu. Ne gre za subjektivno ali samovoljno merilo; gre za merilo, ki je utemeljeno na nedotakljivem naravnem dostojanstvu – v kolikor je življenje prva dobrina, ker je pogoj za uživanje vsake druge dobrine – in na presežni poklicanosti vsakega človeškega bitja, ki je poklicano biti deležno trinitarične ljubezni živega Boga: »Nekaj čisto posebnega je ljubezen, s katero Stvarnik vsakemu človeku ‘podeljuje brezmejno dostojanstvo’«. Nedotakljiva vrednost življenja je osnovna resnica naravnega moralnega zakona in bistveni temelj pravnega reda. Kakor ni sprejemljivo, da bi bil nek drug človek naš suženj, tudi če bi nas to prosil, enako se tudi ne moremo neposredno odločiti, da bomo ogrozili življenje nekega človeškega bitja, tudi če bi ta to zahteval. Zatorej odstranitev nekega bolnika, ki prosi za evtanazijo, nikakor ne pomeni priznanje njegove avtonomije in njeno ovrednotenje, pač pa nasprotno pomeni nepriznanje vrednote njegove svobode, ki je močno pogojena z boleznijo in bolečino, vrednote njegovega življenja in mu odreči vsako nadaljnjo možnost človeškega odnosa, smisla bivanja in rasti v teologalnem življenju. Še več, namesto Boga odločamo o trenutku smrti. Zato »splav, evtanazija in tudi prostovoljni samomor (…) okužujejo človeško civilizacijo, in bolj omadežujejo tiste, ki se tako vedejo, kot tiste, ki to trpijo; hkrati pa kar najhujejo nasprotuje Stvarnikovi časti.«


Foto: Vatican Media

4. Kulturne ovire, ki zatemnijo sveto vrednoto vsakega človeškega življenja
Nekateri dejavniki danes omejujejo sposobnost dojemanja globoke in notranje vrednote vsakega človeškega življenja. Prvi je sklicevanje na dvoumno rabo pojma »dostojne smrti« v odnosu do pojma »kakovost življenja«. Tukaj se pojavi antropološko utilitaristična perspektiva, ki je »pretežno povezana z ekonomskimi možnostmi, z 'blaginjo', lepoto in uživanjem telesnega življenja, ob pozabljanju drugih globljih razsežnosti – odnosnih, duhovnih in verskih – bivanja.« V moči tega načela se življenje smatra za vredno samo, če dosega neko sprejemljivo raven kakovosti po sodbi samega subjekta ali tretjih oseb glede na prisotnost-odsotnost določenih psihičnih ali fizičnih funkcij, ali pa jo pogosto določa zgolj navzočnost psihološkega nelagodja. V skladu s tem pristopom, življenje, kadar se kakovost življenja kaže kot uboga, ne zasluži, da bi se nadaljevalo. Tako pa ni več priznano, da ima človeško življenje vrednost samo v sebi.

Druga ovira, ki zatemnjuje dojemanje svetosti človeškega življenja, je zmotno razumevanje »sočutja«. Zaradi trpljenja, ki je kvalificirano kot »neznosno«, se konec življenja bolnika opravičuje v imenu »sočutja«. Da ne bi trpeli, je bolje umreti: to je tako imenovana »sočutna« evtanazija. Z evtanazijo ali samomorom s pomočjo pomagati bolniku umreti, naj bi bilo sočutno. V resnici pa človeško sočutje ni v tem, da povzročimo smrt, ampak da sprejmemo bolnika, ga podpiramo v težavah, mu nudimo ljubezen, pozornost in sredstva za lajšanje trpljenja.

Tretji dejavnik, ki otežuje spoznavanje vrednosti lastnega življenja in življenja drugih znotraj intersubjektivnih odnosov je vedno večji individualizem, ki vodi k temu, da druge vidimo kot omejitev in grožnjo naši svobodi. V temelju te drže je »neopelagianizem, za katerega si posameznik, ki je radikalno avtonomen, domišlja, da bo rešil samega sebe, ne da bi priznal, da je v največji globini odvisen od Boga in od drugih […]. Določeni neognosticizem pa s svoje strani prestavlja zgolj notranje odrešenje, zaprto v subjektivizem«, ki želi človeka osvoboditi meja njegovega telesa, zlasti kadar je krhko in bolno.

Posebno individualizem je korenina bolezni, ki velja za najbolj latentno bolezen našega časa: osamljenost, ki je v nekaterih normativnih okoljih tematizirana celo kot »pravica do osamljenosti«, začenši z avtonomijo osebe in z »načelom dovoljenje-soglasje«. Dovoljenje-soglasje, ki se v določenih pogojih slabega počutja ali bolezni lahko razširi celo na izbiro živeti še naprej ali ne. Gre za isto pravico, ki je zadaj za evtanazijo in samomorom s pomočjo. Osnovna ideja je, da so tisti, ki so v stanju odvisnosti in ne morejo biti izenačeni s popolno avtonomijo in vzajemnostjo, dejansko negovani v moči neke usluge. Pojem dobrega se na ta način skrči na rezultat družbenega dogovora. Vsak je deležen oskrbe in pomoči, ki jo omogočata avtonomija ali družbena ali gospodarska korist. Iz tega izhaja obubožanje medosebnih odnosov, ki postanejo krhki, brez nadnaravne ljubezni, brez tiste človeške solidarnosti in tiste družbene podpore, ki sta tako potrebni za soočenje z najtežjimi trenutki in odločitvami bivanja.

Ni mogoče, da ta način razmišljanja o človeških odnosih in pomenu dobrega ne bi načel samega smisla življenja. Z njim je lahko manipulirati tudi preko zakonov, ki legalizirajo evtanazijske prakse in povzročijo smrt bolnikov. Ta dejanja povzročajo hudo neobčutljivost za oskrbo bolnega človeka in skazijo odnose. V takih okoliščinah se včasih pojavijo neutemeljene dileme o moralnosti dejanj, ki v resnici niso nič drugega kot preprosta skrb za človeka, kot dajanje tekočine in hrane bolniku, ki je v stanju nezavesti in brez izgledov za ozdravitev.

V tem smislu je papež Frančišek govoril o »kulturi odmetavanja«. Žrtve take kulture so prav najbolj krhka človeška bitja, ki so v nevarnosti, da bodo »izvržena« iz nekega mehanizma, ki hoče biti za vsako ceno učinkovit. Gre za izrazito antisolidaren kulturni pojav, ki ga je Janez Pavel II. opredelil kot »kulturo smrti«, in ustvarja »prave strukture greha«. Privede lahko do tega, da storimo dejanja, ki so sama v sebi napačna, zgolj zaradi tega, ker pri teh dejanjih »se dobro počutimo«, kar povzroča zmedo med dobrim in zlom, medtem ko ima sicer vsako osebno življenje edinstveno in neponovljivo vrednost, ki je vedno obetavna in odprta za presežno. V takšni kulturi odmetavanja in smrti se evtanazija in samomor s pomočjo kažeta kot napačna rešitev za reševanje problemov, ki so povezani z umirajočim bolnikom.

5. Nauk učiteljstva
I. Prepoved evtanazije in samomora s pomočjo
Cerkev ki ima poslanstvo posredovati vernikom Odrešenikove milosti in sveto Božjo postavo, ki jo je moč zaznati že v naravnem moralnem zakonu, čuti dolžnost, da posreduje tudi na tem mestu, da bi še enkrat izključila vsako dvoumnost glede nauka cerkvenega učiteljstva o evtanaziji in samomoru s pomočjo, tudi v tistih okoljih, v katerih so nacionalni zakoni uzakonili takšno prakso.

Zlasti širjenje medicinskih pravilnikov, ki veljajo za primere ob koncu življenja, kot sta Do Not Resuscitate Order ali Physician Orders for Life Sustaining Treatment – z vsemi njihovimi različicami glede na nacionalne ureditve in okoliščine, ki so bili v začetku zamišljeni kot orodja za izogibanje vztrajnega zdravljenja v končnih fazah življenja – danes povzroča resne probleme v zvezi z dolžnostjo varovati življenje bolnikov v najbolj kritičnih fazah bolezni. Če se po eni strani zdravniki čutijo vedno bolj zavezani samoodločitvi, ki so jo v teh izjavah izrazili bolniki, kar je pripeljalo tako daleč, da jim je odvzeta svoboda in dolžnost zaščititi življenje tudi tam, kjer bi to lahko storili, po drugi strani v nekaterih zdravstvenih okoljih zaskrbljujoča sedaj še obsežno razkrita zloraba pri uporabi teh pravilnikov z vidika evtanazije, ko se pri skrajni odločitvi ne posvetuje ne z bolniki in še manj z njihovimi družinami. To se dogaja zlasti v državah, kjer zakoni o koncu življenja puščajo veliko prostora za dvoumnost glede dolžnosti zdravljenja, s čimer so uvedli prakso evtanazije.

Iz teh razlogov Cerkev smatra, da je dolžna kot dokončen nauk ponovno potrditi, da je evtanazija zločin proti človeškemu življenju, saj se s tem dejanjem človek odloči neposredno povzročiti smrt drugega nedolžnega človeškega bitja. Definicija evtanazije namreč ne izvira iz ponderiranja dobrin in vrednot, ki so v igri, ampak iz zadostno določenega moralnega objekta, oziroma iz odločitve za neko »dejanje ali opustitev, ki po sami naravi ali po namenih povzroči smrt s ciljem, da se odpravi vsaka bolečina.« »Evtanazija se torej umešča na raven namenov in uporabljenih metod.« Zato moralno vrednotenje (evtanazije) in posledic, ki iz nje izhajajo, ni odvisno od tehtanja načel, ki bi glede na okoliščine in na trpljenje bolnika po mnenju nekaterih, lahko upravičili uboj bolnega človeka. Vrednota življenja, avtonomija, sposobnost odločanja in kakovost življenja niso na isti ravni.

Evtanazija je zato notranje zlo dejanje v kateri koli priložnosti ali okoliščini. Cerkev je že v preteklosti dokončno potrdila,«da je evtanazija težka kršitev Božje postave«, ker je nameren in moralno nesprejemljiv uboj človeške osebe. Ta nauk je utemeljen na naravnem pravu in na zapisani Božji besedi. Posredovalo nam ga je izročilo Cerkve in poučuje ga redno in vesoljno učiteljstvo. Takšno delovanje vključuje glede na okoliščine zlobnost, ki je lastna samomoru ali umoru.« Vsako neposredno formalno ali materialno sodelovanje pri takem dejanju je težak greh proti človeškemu življenju: »Nobena oblast ga ne more zakonito naložiti in ne dovoliti. Gre namreč za kršenje božjega zakona, žalitev dostojanstva človekove osebe, zločin proti življenju in napad proti človeštvu.« Zato je evtanazija morilsko dejanje, ki ga ne more opravičiti noben cilj in ne dopušča nobene oblike vpletenosti ali sodelovanja, ne aktivnega ne pasivnega. Tisti, ki potrjujejo zakone o evtanaziji in samomoru s pomočjo, so zato sokrivci težkega greha, ki ga bodo storili drugi. Krivi so tudi za pohujšanje, ker takšni zakoni prispevajo k deformiranju vesti tudi vernih.

Življenje ima za vsakega isto dostojanstvo in isto vrednost. Spoštovanje življenja drugega pa je prav tisto, kar smo dolžni do svojega bivanja. Kdor se v polni svobodi odloči, da si bo vzel življenje, prelomi svoj odnos z Bogom in z drugimi ter zanika samega sebe kot moralni subjekt. Samomor s pomočjo še poveča resnost tega dejanja, ker še nekoga drugega naredi za udeleženca svojega obupa, ko ga napelje, da volje preko teologalne kreposti upanja ne usmeri na skrivnost Boga, posledično pa na to, da ne prizna resnične vrednosti človeškega življenja in da prelomi zavezo, ki sestavlja človeško družino. Pomoč samomorilca je nedovoljeno sodelovanje pri nedopustnem dejanju, ki nasprotuje teologalnemu odnosu z Bogom in moralnemu odnosu, ki povezuje ljudi, da bi med seboj delili dar življenja in bili soudeleženi pri smislu svojega bivanja.

Se nadaljuje...


Foto: Tatjana Splichal