Ko sem se sredi junija 2007 v okviru delegacije Svetega sedeža srečal s takratnim metropolitom, današnjim patriarhom Kirilom v Moskvi, je bila v ospredju pogovorov očitna ruska zaskrbljenost za ohranitev »pravoslavne ruske duše« pred naraščajočim vplivom zahodnega liberalizma, individualizma in relativizma. Sociologi ugotavljajo, da vse krščanske veroizpovedi niso enako odporne proti sekularizaciji in zahodnemu individualizmu. Najmanj imun je protestantizem, najbolj odporno pa je pravoslavje zaradi tesne povezanosti z narodno zavestjo in tradicijo. Katolištvo je nekje sredi med obema. S tega vidika vzhodna duhovnost in kultura, ki podpira zvestobo religioznemu izročilu in človekovi kulturni zakoreninjenosti, zasluži pozornost kot alternativa vedno bolj agresivni skušnjavi, da bi izruvali vse korenine, kakor da Jezus ne bi svaril pred njo v znani priliki o pšenici in ljuljki.

Zahodno miselnost namreč že od francoskega razsvetljenskega 18. stol. naprej – kakor poudarja tudi...