V Evropi obstaja težnja, ki s pravnega vidika poskuša na novo oblikovati temeljne kulturne in družbene vrednote in pravice, je svojo zaskrbljenost glede omenjenega vprašanja izrazil Svet evropskih škofovskih konferenc v poročilu za leto 2012, ki so ga na spletnih straneh objavili člani pri omenjenem svetu ustanovljenega Odbora za opazovanje nestrpnosti in diskriminacije kristjanov v Evropi. Poleg očitnih in medijsko učinkovitih kršitev verske svobode dokument predstavlja tudi zakonske omejitve, s katerimi se morajo nenehno soočati evropski kristjani, pišejo pri škofovskem svetu.

Temeljna pravica vsakega posameznika je, da svojo vero 'živi in pričuje v spoštovanju svobode in občutljivosti sočloveka', ugotavlja združenje 33 evropskih škofovskih konferenc v svojem poročilu. Ta pravica 'v nobenem primeru' ne zapostavlja mirnega sožitja državljanov, ampak ravno nasprotno predstavlja dragoceno dobrino, ki, 'če jo ustrezno negujemo, lahko postane izvir miru in obogatitve za vse: verne in neverne, kristjane in nekristjane', so zapisali škofje.

Poročilo Sveta škofovskih konferenc je bilo prvič predstavljeno že konec meseca maja na mednarodni konferenci OVSE v Tirani. Navedenih je bilo 41 dokumentiranih primerov, v katerih narodne zakonodaje v skupno 15 evropskih državah kristjane zapostavljajo. Zakonske ovire predstavljajo predvsem ugovori vesti, svoboda govora in pravica do množičnih zborovanj, diskriminacija pa se kaže v zakonodaji o enakopravni obravnavi ali omejevanju starševskih pravic.

V vzhodnoevropskih državah je tako denimo izredno težko registrirati verske skupnosti in zaščititi njihovo premoženje, pridobiti vize za tuje duhovnike ali izobraževati svoje duhovne vodnike. V številnih zahodnih državah pa zakoni kristjane ovirajo pri nošenju verskih simbolov, v javnih službah pa ne smejo govoriti o svoji verski pripadnosti; kristjani v zdravstvenih poklicih, medicinske sestre, negovalke, zdravniki, pa tudi podjetniki so v določenih primerih prisiljeni delovati v nasprotju s svojo vestjo, kar že v naprej zagotavlja notranje spore.

Pri številnih zgoraj omenjenih kršitvah verske svobode pa ne gre toliko za diskriminacijo večine ali večinskega mnenja, ampak gre za skupino ljudi, 'ki poskuša živeti po visokih etičnih načelih krščanstva'. Eden izmed takšnih primerov so tudi starši, 'katerih otroci so prisiljeni v oblike šolske spolne vzgoje, ki je v popolnem nasprotju z njihovimi lastnimi prepričanji'.

Da je tovrstnih primerov vedno več, poleg poročila omenjenega odbora priča tudi britanska raziskava, katere izsledki kažejo, da sta okoli dve tretjini kristjanov v politiki, na delovnih mestih, v javnem prostoru in v medijih 'vse bolj potisnjeni na rob', pri čemer pa je vsaj marginalizacija kristjanov močneje opažena kot marginalizacija pripadnikov drugih veroizpovedi.

Poleg zakonske diskriminacije se vse pogosteje pojavlja tudi nestrpnost do kristjanov, 'med drugim sovražnost, negativni stereotipi in izločanje'. Francosko notranje ministrstvo je leta 2010 poročalo, da je 84 % v Franciji zabeleženega vandalizma usmerjenega proti krščanskim spomenikom.

Vlade bi morale načrtno skrbneje spremljati pojav nestrpnosti proti kristjanom. Posebej na področjih, kjer je pričakovati spore med verniki in drugače mislečo večinsko mislijo, bi morala biti vera omenjena tudi v zakonodajnih besedilih. Naloga zunanje politike pa je, da spremlja in beleži preganjanje kristjanov v drugih državah in proti temu ciljno ukrepa.

Dodatne informacije na voljo na spletnem naslovu http://www.intoleranceagainstchristians.eu/

Foto: arhiv Družine / O. N.