Razlog je preprost: združena in demokratična Evropa je »prvinski sad krščanskih prizadevanj po tragediji druge svetovne vojne. Ta dar moramo kristjani ohranjati, mu dajati novo moč, ko utrjujemo evropske temelje človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode, skupnega dobrega, subsidiarnosti, pravičnosti, solidarnosti …,« kot pravi naš sogovornik, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. K pogovoru smo ga povabili prav v njegovi evropski vlogi.

Če začneva nekoliko osebno. Minevata dve leti, odkar ste bili maja 2022 imenovani za predstavnika Slovenske škofovske konference v Komisijo škofovskih konferenc Evropske unije (ComECE). Kako so vas sprejeli sobratje v škofovstvu z »daljšim stažem« v komisiji? 

Zame je bil zanimiv in poseben izziv, ko sem bil imenovan za delegata naše škofovske konference v ComECE. Pred dvema letoma sem tako prišel na prvi sestanek komisije. Takrat je še bil njen predsednik luksemburški nadškof Jean-Claude Hollerich …

Torej vaš znanec!

Ne samo znanec, temveč dober prijatelj iz Japonske, kjer je deloval več kot dvajset let in sem bil pri njem večkrat na obisku, predaval na konferencah, saj je bil podpredsednik jezuitske Sophia University v Tokiu. Večkrat je bil tudi v Ljubljani, bil sem na njegovem škofovskem posvečenju. Pa me, ko je opazil, da sem imel pred prvim srečanjem kar malo »treme«, povabi na večerjo in pravi: »Tony, ne sekiraj se. Poglej, kako je s to stvarjo. Luksemburg je majhen, tudi Slovenija ni ravno velika, toda pri ComECE ni ključnega pomena, kako velika je država, iz katere nekdo prihaja, ampak kaj v komisiji kot osebe naredimo. Bodi aktivno vključen, imej samozavest. Slovenija ima zelo zanimivo geopolitično strateško lego. Ste v sredini Evrope. Imate smisel za romansko sproščenost in navdih, smisel za germanski red in slovansko čustveno dušo. Vse to prinesi v ComECE!« O tem sva se nato pogovarjala še dolgo v noč. In led je bil prebit.

Evropa je in mora biti pluralna, upoštevati moramo subsidiarnost posameznih držav, ki imajo svoje izkušnje in naj jih odkrito in svobodno prinesejo v Evropsko unijo.

Res Slovenijo lahko vidimo kot povezovalni člen med romanskim, germanski in slovenskim svetom. Po drugi strani pa je tudi na ločnici med evropskim Zahodom in Vzhodom. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu bi težko rekli, da Evropa že enakopravno diha z obema pljučnima kriloma, kot si je želel sv. Janez Pavel II. – z zahodnim z daljšo demokratično tradicijo in vzhodnim, ki je v demokracijo vstopil po desetletjih totalitarizma. Ali je vsaj v ComECE to drugače in je vloga obeh pljučnih kril enakovredna?

Dihamo skupaj, seveda pa se včasih čuti tudi kakšna različnost, napetost, drugačnost pogledov in izkušenj Vzhodne in Zahodne Evrope. Škofje se med seboj odkrito pogovarjamo, delimo mnenja. Včasih kdo recimo iz Madžarske, Poljske, Slovaške zagovarja bolj »ostre« odločitve glede kakšnih perečih vprašanj, npr. migracij, po drugi strani pa so včasih stališča Nizozemske ali pa Francije glede posameznih etičnih vsebin zelo liberalna. Ko pa gre za ključne stvari, za ključne izjave komisije, se trudimo, da smo absolutno soglasni, da ne bi kogar koli preglasili ali ne upoštevali. A še enkrat: to ne pomeni, da določenih napetosti ni čutiti. Na nedavni spomladanski plenarni skupščini komisije v poljskem mestu Łomża blizu beloruske meje sem denimo sedel z nemškim škofom Overbeckom iz Essna in nizozemskim škofom Hoogenboomom iz Utrechta. Kot gostja skupščine sta med drugimi nastopila nekdanji predsednik poljske Škofovske konference Stanisław Gądecki in nekdanji evropski komisar iz Slovaške Jan Figel. Tole pa je neka druga govorica, kot smo je vajeni, sta dejala škofa iz Nemčije in Nizozemske, to je nekaj bolj »vzhodnega«, na drugačen način kritičnega. Ampak na koncu spoznavamo: Evropa je in mora biti pluralna, upoštevati moramo subsidiarnost posameznih držav, ki imajo svoje izkušnje in naj jih odkrito in svobodno prinesejo v Evropsko unijo.

Slovenci imamo na nek način res srečno pozicijo: nismo šli v radikalno kritičnost do Zahoda, hkrati pa dobro razumemo evropski Vzhod, ker smo sami živeli v enakem sistemu.

Na zasedanju na Poljskem je bil med gosti po vašem posredovanju tudi Lojze Peterle. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da je slovenska demokratizacijska izkušnja prišla na dnevni red zasedanja evropskih škofov, in to tik pred pomembnimi volitvami v Evropski parlament?

Lojze Peterle kot predsednik prve demokratične vlade v Republiki Sloveniji in dolgoletni član Evropskega parlamenta prihaja iz sredine Evrope, iz slovenske zgodbe, kjer se srečujejo izkušnje totalitarnega komunističnega sistema in demokracije z vsemi njenimi prednostmi in težavami. Peterle je dobro predstavil, kaj je pravzaprav jedro Evropske unije. Osredinil se je na dostojanstvo človeka, močno je poudaril krščanske korenine Evrope, pomen dialoga med evropskim Vzhodom in Zahodom. Bil je tudi kritičen, dejal je, da Zahodna Evropa včasih premalo posluša Vzhodno, da bi se morali več pogovarjati. Tudi sam je v odprti razpravi dobil kar izzivalna vprašanja, na katera pa je ponudil prepričljive odgovore. Slovenci imamo, kot se je pokazalo tudi ob njegovem nastopu, na nek način res srečno pozicijo: nismo šli v radikalno kritičnost do Zahoda, hkrati pa dobro razumemo evropski Vzhod, ker smo sami živeli v enakem sistemu. Za našo škofovsko konferenco in za celotno Slovenijo je posebno priznanje, da smo lahko v okviru ComECE predstavili svojo izkušnjo – in gospod Peterle je to nalogo odlično opravil.

Česa bi se torej evropski Zahod lahko naučil od Vzhoda in seveda obrnjeno?

Vzajemno se lahko učimo predvsem iz zavedanja, iz česa rastemo. Vzhod je imel totalitarni marksistični sistem, Zahod pa vedno bolj podivjani liberalizem. Skupne korenine obeh ideologij sta v razsvetljenski misli, ki v središče postavi človeka, a ne njegovega dostojanstva, temveč njegov egocentrizem, vse presežno, Božje pa izključuje iz življenja. Obe ideologiji oznanjata raj na zemlji, vse, kar je zunaj njiju, naj bi odmrlo, seveda tudi Cerkev, krščanstvo …

Ohranjanje temeljih vrednot bo za prihodnost Evrope ključno.

Česa se torej lahko skupaj naučimo iz obeh izkušenj? Da ena in druga ideologija pozabljata, da je humus Evrope krščanstvo. Vzhod se lahko od Zahoda kljub vsem pomanjkljivostim nauči ključnega pomena pravne države, struktur in upoštevanja pravil kot bistvenih za delovanje demokracije, pomena civilne družbe v pravem pomenu besede in pluralnosti na različnih področjih življenja. Seveda pa demokracija ni samo v strukturah in pravilih; če nima humusa krščanskih vrednot, lahko zdrsi v avtoritarnost. Zahod pa se lahko od Vzhoda nauči prav to: da je ohranjanje temeljnih vrednot, ki so v jedru krščanske, bistveno. Krščanstvo je na Vzhodu vendarle močneje zasidrano kot na Zahodu. Zgolj za drobno ponazoritev: ko je bila med zadnjim plenarnim zasedanjem na Poljskem maša, je bila stolnica v Łomżu polna vernikov, ko pa imamo mašo v Bruslju, nas je v cerkvi kvečjemu 50, čeprav obhajamo slovesno mašo za Evropo. Ohranjanje temeljih vrednot bo za prihodnost Evrope ključno. Če hoče demokracija preživeti, jo mora napajati etična gotovost – papež Benedikt celo pravi »etični absolutizem« –, ki se upira podivjanemu relativizmu Zahoda. In te etične uporniške drže se lahko Zahod v marsičem uči od Vzhoda.

Ko oznanjamo evangelij, oznanjamo človekove pravice, človekovo dostojanstvo, enakopravnost, spoštovanje drugih, socialni princip, spoštovanje človekove svobode, seveda tudi verske svobode.

V istem stavku z besedo »krščanstvo« uporabljate besedo »demokracija«. V kakšnem odnosu sta pravzaprav Cerkev in demokracija? Včasih morda tudi sami slišite očitek, češ, kaj nam škof govori o demokraciji, če pa je Katoliška Cerkev dolgo ni sprejela in je imela do nje sumničav odnos. Ne nazadnje: Cerkev pač ni demokratična ustanova …

Glede demokracije, različnih družbenih sistemov je morda zanimiv odgovor papeža sv. Janeza Pavla II., ki je zapisal, da »ni oznanjevalec demokracije, ampak oznanja evangelij, ko pa oznanja evangeljsko sporočilo, k temu seveda sodijo človekove pravice in vsi temeljni principi demokracije«. Demokracija ima torej na tej ravni svoje korenine že ob izviru evangelija, od začetka krščanskega oznanjevanja. Ko oznanjamo evangelij, oznanjamo človekove pravice, človekovo dostojanstvo, enakopravnost, spoštovanje drugih, socialni princip, spoštovanje človekove svobode, seveda tudi verske svobode.

Na teoretični ravni, se pravi na ravni svojega družbenega nauka, pa se je Katoliška Cerkev začela s tem bolj ukvarjati od okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. ob koncu 19. stoletja. Sledili so drugi dokumenti, demokratični vidik je poudarjal tudi drugi vatikanski koncil, številne socialne okrožnice … Odtlej vsi papeži tem vprašanjem posvečajo posebno pozornost. Navedel sem že Janeza Pavla II. in spoznanje, da ko oznanjamo evangelij, s tem utrjujemo temelje demokracije, in papeža Benedikta XVI., da demokracija potrebuje etično gotovost, tako rekoč »etični absolutizem«. To miselno nit nadaljuje tudi papež Frančišek. V Atenah, v zibelki demokracije, je izpostavil svetovno zaskrbljenost zaradi erozije demokratičnih vrednot in pozval k prehodu od strankarstva k sodelovanju za okrepitev demokratičnega sistema. Poudaril je tudi, da je demokracija najboljše zdravilo proti vsakršnemu avtoritarizmu, individualizmu in brezbrižnosti. Okrožnica Janeza Pavla II. Ob stoletnici pa poudari, da je za demokracijo zelo pomembno pravilno pojmovanje človeške osebe in njenega dostojanstva. Sistem, ki zase pravi, da je demokratičen, bo tudi dejansko demokratičen, ko bo zares poskrbel za spoštovanje človekovega dostojanstva, spoštovanje življenja. Iz tega sledi spoštovanje vseh drugih pravic.

Gre torej za to, da morajo demokratična načela imeti svoj humus. Če samo na človeški ravni gradimo demokracijo, lahko izgradimo nek sistem, strukturo …

… ki je le posoda, v katero pa je treba »vliti« pravo vsebino?

Da. Ali še ena primera: vsako drevo mora imeti korenine, zemljo in vodo, ki ga hranijo. Tudi drevo demokracije: če ne črpa iz vrednot, se lahko demokracija spremeni v populizem, avtoritarnost, hude oblike radikalnosti …

Cerkev mora v sedanjih razmerah, v kakršnih smo v Evropski uniji, spremljati, kaj se dogaja na ravni zakonodaje, raznih resolucij in drugih dokumentov.

Škof Jamnik je bil za predstavnika SŠK pri ComECE imenovan maja 2022. FOTO: Tatjana Splichal

Tem nevarnostim danes pogosto rečemo »demokratični deficit«. Odraža ga denimo odmik raznih elit – tudi bruseljskih uradniških – od realnih življenjskih vprašanj ljudi v demokratičnih družbah. Kaj lahko torej Cerkev v sedanjem svetu naredi za bolj poglobljeno in ozaveščeno etiko odgovornega državljanstva? Ali je morda demokratizacijska naloga Cerkve, če sugeriram odgovor, v tem, da nas v dobi skrajnega individualizma znova uči občestvenosti, živeti v skupnosti?

Prav to smo poudarili tudi na zadnji seji komisije za etiko, ki deluje pri ComECE: pomen občestvenosti, pogovora, dialoga za etiko odgovornega državljanstva. To pa se kaže na čisto konkretni ravni. Recimo: Cerkev mora v sedanjih razmerah, v kakršnih smo v Evropski uniji, spremljati, kaj se dogaja na ravni zakonodaje, raznih resolucij in drugih dokumentov. Ti so namreč velikokrat precej daleč od temeljnih etičnih načel, od tistega humusa, o katerem sva prej govorila.

Sedaj gre za nekaj drugega: gre za to, da v preprostosti sprejmemo, da nas je še peščica, ki prakticira krščanstvo, da pa mora biti ta peščica jasen glas krščanskih vrednot, glas upanja, dialoga in spoštovanja drugega.

Naše poslanstvo je, da se v takih razmerah nikoli ne getoiziramo, umaknemo in rečemo: s tem svetom, s to Evropo, s tem Brusljem, kjer gre le za kapital, interese, kariere, položaje, nočemo imeti nobenega opravka. Ne, ne gre tako! Narediti moramo vse, kar je v teh razmerah mogoče narediti: pogovarjati se, spremljati razmere in biti glas vesti, vrednot in upanja v Evropi, v kateri živimo in katere neločljivi del smo. Ta in samo ta Evropa je naš izziv, je naša priložnost! Res je, kristjani v Evropi postajamo manjšina – to je na že omenjenem srečanju na Poljskem poudaril tudi češki duhovnik in mislec Tomaš Halik. Ampak to, da smo v manjšini, samo po sebi še ni problem. Pomembno je, da ta manjšina zares pričuje. Pri tem je bila zanimiva Halikova ugotovitev: krščanstvo je morda izgubilo obliko religije v smislu besede re-ligare, torej v smislu integrativne moči, ki povezuje celotno skupnost, tudi v smislu skupnega jezika, ki ga vsi razumemo in uporabljamo. Lahko pa sodobno krščanstvo razumemo v pomenu re-legere, vnovičnega branja: znova preberímo evangelij! Zdaj so novi časi, novi izzivi. Marsikaj od tega, kar je bilo včasih, je in še bo odmrlo. Vse stvari niso bile idealne. Morda smo mislili, da se lahko v celoti zanašamo na sisteme in strukture, ki smo jih postavili v preteklosti. A sedaj gre za nekaj drugega: gre za to, da v preprostosti sprejmemo, da nas je še peščica, ki prakticira krščanstvo, da pa mora biti ta peščica jasen glas krščanskih vrednot, glas upanja, dialoga in spoštovanja drugega. Ključno je, da smo tu, da smo navzoči. Ta čas, to, kar je danes tukaj, je naša priložnost, ne včerajšnji dan. Nima smisla govoriti: »Včasih pa je bilo drugače, včasih nas je bilo veliko …« Res je: včasih je bilo tako, a zdaj je pač drugače. Ampak ta čas je naša priložnost in Bog nam daje nove možnosti in priložnosti, da uresničimo evangeljsko pričevanje tukaj in zdaj. To pa lahko naredimo kot občestvo, kot skupnost pristnih odnosov, ali kot je zapisal papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje: » … življenje je tam, kjer je 'druščina, skupnost, bratstvo; to življenje je močnejše od smrti. Nobenega življenja pa ni, kjer zahtevajo, da je treba pripadati le samemu sebi in živeti kot otok'. … Nihče ne more doživeti vrednosti življenja brez ljubezni do konkretnega človeka.«

Predvsem želimo poudariti, da smo kristjani v Evropi navzoči, da hočemo biti glas etičnega humusa, iz katerega raste demokracija, da smo zagovorniki vrednot, ki so in morajo ostati kompas Evrope.

Ali so taka priložnost evangeljskega pričevanja tudi volitve v Evropski parlament, ki jih bomo v Sloveniji izvedli v nedeljo, 9. unija? Škofje, zbrani v ComECE, ste se namreč z evropskimi volitvami kar precej ukvarjali, o tem ste govorili na več sejah. Mogoče kdo poreče: pa kaj se škofje sploh »vpletajo v politiko«?! Zakaj so evropske volitve tema, ki se je evropski škofje ne samo želite, temveč tudi morate dotakniti?

Prav imate – te teme se moramo dotakniti, ker je to naša odgovornost. To je namreč tema, neločljivo povezana s spoštovanjem človekovih pravic, spoštovanjem človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, spoštovanjem temeljnih vrednot, iz katerih raste demokracija. ComECE se na evropske volitve odziva na več ravneh. Najprej smo sprejeli skupno izjavo o tej temi. Komisija za etiko, ki jo vodim, pa pripravlja še posebno izjavo /ki je bila objavljena nekaj dni po pogovoru s škofom Jamnikom; op. B. Š./. Predvsem pa želimo poudariti, da smo kristjani v Evropi navzoči, da hočemo biti glas etičnega humusa, iz katerega raste demokracija, da smo zagovorniki vrednot, ki so in morajo ostati kompas Evrope. Če Evropa izgubi te vrednote, je brez kompasa, bega sem in tja. Konkretno želimo opozoriti tudi na številne nevarnosti, ki jih prinaša naš čas npr. na digitalnem področju. Poudarjamo tudi načelo subsidiarnosti – ne morejo se nacionalnim skupnostim »od zgoraj« vsiljevati neke sporne odločitve.

Na primer?

Če navedem le en primer: ne more biti mnenje francoskega predsednika, da je splav »pravica« in da bi kot tak moral biti vpisan v Listino EU o temeljnih pravicah, preko Evropskega parlamenta vsiljeno celotni evropski povezavi.

Pri volitvah moramo biti pozorni na človeka, na osebo, ki je v posamezni državi na volilni listi: kaj bo lahko nekdo pripomogel k temu, da bo Evropa v pluralnem dialogu odkrivala in našla svojo dušo.

V ComECE pa pred volitvami opozarjamo na še en vidik – namreč da moramo imeti pred očmi osebe, ki jih volimo. Na teoretični ravni, v programih strank, ki s svojimi listami kandidirajo na volitvah, je lahko zapisano marsikaj. V posameznih državah pa moramo biti kristjani pozorni, koga konkretno volimo: ali konkreten kandidat, kandidatka to, kar govori, res živi, za to pričuje, ali je to res njegov način življenja, ali ima etično integriteto; če se izrazim evangeljsko: »po njih delih jih boste spoznali«. Pri volitvah moramo biti pozorni na človeka, na osebo, ki je v posamezni državi na volilni listi: kaj bo lahko nekdo pripomogel k temu, da bo Evropa v pluralnem dialogu odkrivala in našla svojo dušo. 

Zdi se, da se mladina prebuja, da se zaveda svoje odgovornosti za Evropo.

Predvolilna izjava ComECE k udeležbi na volitvah izrecno nagovarja mlade volivce, ki bodo tokrat prvič oddali svoj glas. Tudi kot univerzitetnega profesorja in nekdanjega direktorja Zavoda sv. Stanislava vas zato vprašujem: kakšno Evropo si po vaših izkušnjah želi današnja mlada generacija? Ali je zanjo pripravljena tudi kaj žrtvovati ali pa je le ugnezdena v uživaški lagodnosti, kot si jo pogosto predstavljajo starejše generacije?

Škofje smo prisluhnili glasu mladih. V okviru ComECE namreč deluje tudi mladinska mreža YouthNET. Na zasedanju na Poljskem je bil na dnevnem redu tudi daljši pogovor s člani te mreže, ki so nam predstavili svoj pogled na evropsko situacijo. Zdi se, da se mladina prebuja, da se zaveda svoje odgovornosti za Evropo. Res je, na eni strani čutimo veliko pasivnost, zato smo škofje v izjavi poudarili pomen participativne vloge mladih v demokraciji, da so udeleženi, odgovorni, razumni, kritični, predvsem pa, da sami v svojih vrstah preganjajo pasivnost in apatijo. Moj vtis tudi po pogovorih s škofi iz drugih držav – npr. iz Francije, Španije, tudi Nizozemske – pa je, da se mladi dejansko prebujajo, morda ne množično, pa vendarle, ker vidijo, da se sicer prihodnost v strahotnem relativizmu, izgubljenosti, kaotičnosti zanje zapira. V tem vidim veliko upanje. Od mladih veliko pričakujem, saj nas na mnoge načine tudi pri nas v Sloveniji pozitivno presenečajo, npr. Stična mladih, taizejsko srečanje, oratoriji, skavti itd., to so zelo pozitivna znamenja.

Govorite o mladih kristjanih?

Zlasti o mladih kristjanih. Škofje smo bili navdušeni, ko smo jih poslušali. Naj omenim: v predsedstvu ComECE YouthNET je iz Slovenije David Ogorevc. Čutili smo njihovo voljo in željo, da se v Evropi nekaj zgodi – zgodi na bolje. Mladi kristjani se zavedajo krščanskih korenin Evrope; zavedajo se vloge, ki so jo imeli ljudje, kot je bil Robert Schuman; zavedajo se, da Evropa ni in ne more biti samo gospodarska povezava, temveč da je to povezava vrednot, pluralnosti, dialoga. Mladi pa imajo v tem premisleku za prihodnost eno prednost pred nami starimi (smeh) … Mladi kristjani namreč niso toliko »obremenjeni« s tem, kar se je dogajalo na totalitarnem evropskem Vzhodu – so poučeni, ne pa obremenjeni, ker s tem nimajo osebne izkušnje. Po drugi strani pa imajo osebno izkušnjo s podivjanim liberalizmom Zahoda in vidijo, da to nikamor ne pelje. V tem položaju iščejo alternativne rešitve, drugačne poti. Zaupam jim, da bodo pri tem ustvarjalni!

Omenili ste že komisijo za etiko, ki deluje pri ComECE. Vodite jo že dobro leto dni, potem ko ste bili marca lani soglasno izvoljeni za njenega predsednika. Katere so teme, ki ste jim doslej posvečali največjo pozornost?

Ta komisija je res izjemna izkušnja. Sestavljajo jo člani iz vseh 27 držav, članic EU. V njej so duhovniki, moralni teologi, zdravniki, pravniki, matematiki, ravnatelji … Skratka, res širok in pester nabor strokovnjakov z različnih področij, ker tudi komisija pokriva zelo različna področja, kot so bioetika, okolje, človekovo zdravje, digitalna etika …

Čisto na začetku mojega predsedovanja komisiji smo se lotili vprašanja splava: ali je to res lahko »človekova pravica«, kot nas nekateri prepričujejo?

Kaj so bile torej naše konkretne teme? Zdaj, kot že rečeno, pripravljamo izjavo o demokraciji. Decembra in januarja je bilo na dnevnem redu predvsem vprašanje etičnih načel pri umetni inteligenci – tu ne sme priti do pozabe človeka, ne sme umetna inteligenca zagospodovati nad človekom. Čisto na začetku mojega predsedovanja komisiji smo se lotili vprašanja splava: ali je to res lahko »človekova pravica«, kot nas nekateri prepričujejo? Že na ravni prava smo dokazali, da to pač ni res: noben evropski dokument splava na vzpostavlja kot pravice. Že slišim očitek, češ, to terja nedavna resolucija Evropskega parlamenta. Seveda pa je jasno, da ta resolucija, ki jo je sprejela manjšina vseh poslancev Evropskega parlamenta, ni obvezujoča. Jasna sporočila prihajajo iz številnih držav, npr. Slovaške, Malte, Poljske, tudi Nemčije, da to ne sodi v Listino EU o temeljnih pravicah.

Posvečamo se tudi vprašanju duševnega zdravja. Izredno pomembna tema je povezana s predlogom uredbe SoHo.

Lahko se pogovarjamo in tehtamo o tem, kakšen odstotek proračuna EU bo šel za kmetijstvo – pri takih temah so pogajanja mogoča in nujna. Ko pa gre za človeško življenje, to preprosto ni stvar pogajanj in kompromisov.

Kaj je tu »v igri«?

Na kratko: gre za uredbo, ki naj bi določala standarde kakovosti in varnosti za t. i. »snovi človeškega izvora«, namenjene za uporabo v medicini. Uredba je seveda potrebna, a popolnoma nesprejemljivo je, da bi bili kot takšna »snov« opredeljeni na primer tudi človeški zarodki, kot nekateri predlagajo. Tu je tveganje, da stvari dobesedno podivjajo: šlo bi za umetno ustvarjanje zarodkov zaradi raziskav, genetskih testiranj in podobnega. Zaradi evropskih volitev je ta zgodba v Bruslju ta čas sicer nekoliko »na čakanju«, a se bo gotovo vrnila na dnevni red. Na tem področju pa smo – če smo na kakšnem drugem bolj blagi, dialoški – brezkompromisni. Lahko se pogovarjamo in tehtamo o tem, kakšen odstotek proračuna EU bo šel za kmetijstvo – pri takih temah so pogajanja mogoča in nujna. Ko pa gre za človeško življenje, to preprosto ni stvar pogajanj in kompromisov. Tu bomo odločni in vztrajni. Za jesen pripravljamo novo izjavo o tej tematiki. Vsebinsko jo oblikuje eden najpomembnejših moralnih teologov našega časa, prof. Emmanuel Agius z Malte. Vrsto let je bil član skupine za etiko znanosti in novih tehnologij pri Evropski komisiji, zdaj pa je koordinator komisije za etiko pri ComECE. /Prav v času pogovora s škofom Jamnikom je bil dr. Agius na obisku v Sloveniji; pogovor z njim smo objavili v 21. številki Družine; op. B. Š./ Čeprav se morda včasih zdi, kakor da govorimo stenam, to ni res – glas, kot je glas naše komisije za etiko, je slišen, naša stališča berejo poslanci Evropskega parlamenta. Dosedanja predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je z Malte, prijatelj Agius je imel redne stike z njo.

Lobiranje v evropskih strukturah? 

Morda res, toda »lobiramo« s sporočilom resnice in doslednega spoštovanja človekovega dostojanstva. 

Evtanazija in pomoč pri samomoru sta proti vsem vrednotam, ne samo krščanskim, ampak temeljnim človeškim vrednotam.

Kako pa v tej luči gledate na slovenski referendum o evtanaziji, ki bo izveden sočasno z evropskimi volitvami?

Ta referendum je huda manipulacija, razpisan brez resne razprave. Evtanazija in pomoč pri samomoru sta proti vsem vrednotam, ne samo krščanskim, ampak temeljnim človeškim vrednotam. Včasih je prav nerazumljivo – in to smo te dni ugotavljali tudi v pogovorih s prof. Agiusom –, da Slovenija ne vidi in ne posluša številnih tujih izrazito slabih izkušenj na tem področju. Kaj je res tako težko pogledati do Nizozemske, Kanade in še kam?! Sporočilo Mance Košir pred smrtjo pa je bilo prav glede tega kristalno jasno: naredimo vse, kar je mogoče, za paliativo, za starejše; so del našega življenja, skrbimo zanje. Ne moreš in ne smeš posegati po življenju nekoga drugega. Nihče nima te pravice. Hudo je, ko vidimo, kako prevladujoča slovenska politika tukaj ne posluša stroke, ne posluša zdravnikov – ti so praktično stoprocentno proti, razen tu in tam kakšne izjeme! –, ne posluša ljudi, ki v resnici skrbijo za umirajoče …. Gre za hudo oblastno aroganco, hitenje brez premisleka, manipulacijo, populizem, avtoritarnost.

Ob vseh kritikah na njen račun hvaležen, da smo v Evropski uniji: če ne bi bili, če ne bi bilo te močne »varovalke«, Bog ve, kaj vse bi bilo sprejeto v naši zakonodaji!

Škof Jamnik in avtor pogovora v pisarni nadškofijskega ordinariata. FOTO: M. M. Š.

Ali so takšne poteze, kot je slovenski evtanazijski referendum, čeprav se skušajo predstaviti kot demokratične, dejansko v nasprotju z bistvom demokracije?

Res je. Slovenske razmere so glede tega še dodatna posebnost. Tudi na zasedanju ComECE na Poljskem sem spomnil na besede nadškofa Alojzija Šuštarja, ko je govoril o tem, da lahko v demokratizacijskem procesu dokaj hitro spremenimo strukturo: vzpostavimo tri vsaj na videz ločene veje oblasti, dokaj razviden strankarski sistem, vsaj na papirju pošteno volilno zakonodajo … Spremeniti razmišljanje, mišljenje, kritičnost, demokratično participativnost – to pa gre praviloma le korak po korak, zelo počasi. Zato moramo biti na tej ravni zelo potrpežljivi. V slovenskih razmerah pa ta proces še dodatno upočasnjujejo razmere na medijskem področju. Saj so tudi ponekod drugod v Vzhodni Evropi stare strukture ostale pri vzvodih družbene moči, med drugim medijske, pri nas pa je to še posebej izrazito. In potem doživljamo na vseh mogočih ravneh medijske manipulacije, izza katerih pa pod krinko všečnosti delujeta populizem in avtoritarnost. Odgovor na takšne »sirene avtoritarnosti« pa je, če se naslonim na misel papeža Frančiška, prav dosledna demokratična drža, ki na osebni ravni pomeni premagovanje individualizma in brezbrižnosti s skrbjo za druge, za uboge, za stvarstvo, na skupnostni ravni pa zavzemanje za pluralnost in spoštovanje temeljnih načel pravne države. In glede tega sem ob vseh kritikah na njen račun hvaležen, da smo v Evropski uniji: če ne bi bili, če ne bi bilo te močne »varovalke«, Bog ve, kaj vse bi bilo sprejeto v naši zakonodaji! Saj poskuse v tej smeri tako ali tako srečujemo. Poglejmo samo predlagano medijsko zakonodajo. Ljudje, ki želijo veljati za demokrate, pluralne, znanilce svobode, v isti sapi zagovarjajo stvari, ki so z demokracijo, pluralnostjo in svobodo v hudem protislovju; s pozicij moči v javni prostor prihajajo z avtoritarnimi posegi. Vabili so komisarko za vrednote in preglednost Vero Jourovo iz Bruslja, da bi jim pomagala pri uresničevanju njihovih interesov, hkrati pa ne upoštevajo evropske regulative o medijih, ki je bila sprejeta v zadnjih mesecih. Kje je tukaj zdrava pamet, kje je tukaj kakšna konsistentnost? Žal pa civilna družba, ki je v zrelih demokracijah korektiv takšnih ravnanj, pri nas ne opravlja te vloge, saj je v velikem delu prisesana na javni denar, ki jim ga usmerja prav vladajoča politika.

V času krize vrednot, ki pri marsikom že sproža paniko, moramo biti vsi kristjani glas razuma in zaupanja.

Pod črto: v takih razmerah dela za kristjane v Evropi in seveda tudi v Sloveniji ne manjka.

Ne, dela za kristjane za demokracijo v povezani Evropi ne bo nikoli zmanjkalo. To stalno delo izhaja že iz hvaležnosti za dar demokracije, ki je prvinski sad krščanskih prizadevanj po tragediji druge svetovne vojne. Ta dar moramo kristjani ohranjati, mu dajati novo moč, ko utrjujemo evropske temelje človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode, skupnega dobrega, subsidiarnosti, pravičnosti, solidarnosti … Če gledam kot katoličan, se mi zdi pri tej nalogi izredno pomembno in dragoceno sodelovanje z vsemi drugimi krščanskimi skupnostmi. V času krize vrednot, ki pri marsikom že sproža paniko, moramo biti vsi kristjani glas razuma in zaupanja. Predvsem pa Evropa potrebuje upanje, preseganje brezbrižnosti. Drug od drugega se lahko, kot sam izkušam v ComECE, evropski narodi veliko naučimo. To je še zlasti pomembno v novi geopolitični situaciji v svetu. V Evropi moramo držati skupaj, EU mora narediti tudi nove širitvene korake proti vzhodu in na zahodni Balkan. Tukaj je Kitajska, vedno močnejša Indija, da Rusije posebej ne omenjam. A hkrati mora biti jasno: Evropa ni samo nek geografski pojem. Evropa je tam, kjer veje evropski duh, kjer so uresničene ključne vrednote, ki ohranjajo človekovo dostojanstvo. To je temelj za našo prihodnost in na to želimo in moramo kristjani Bruselj znova in znova opozarjati.

Tudi z volilno odločitvijo za Evropski parlament?

Tako je! Odločajmo se razumno in odgovorno!

Pogovor je bil najprej objavljen v junijski številki mesečne priloge tednika Družina Slovenski čas.