V minulih dveh tednih se je v eni od manjših, obenem pa tudi najbolj bogatih članic Evropske unije zgodil obsežen kmečki upor. Po viziji nizozemske vlade bi se namreč v tej državi moral bistveno reformirati kmetijski sektor. Za mnoge kmete to pomeni propad, saj bodo morali zmanjšati število rejnih živali. V njihovo podporo so v zadnjih dneh stavkali tudi kmetje v Nemčiji, na Poljskem, v Italiji in Španiji.

Razmere na stavkajočih območjih so že več dni izjemno napete. Zaradi blokade logističnih središč v trgovinah primanjkuje hrane, policija pa je protestnike že večkrat krotila tudi z (opozorilno) rabo strelnega orožja.

Intenzivno kmetijstvo škoduje okolju

Medtem ko se slovenski kmet že dolga desetletja spoprijema z nizko donosnostjo ter marginalizacijo kmetijske dejavnosti, Nizozemska teh težav nima. Njenim kmetom je uspelo kmetijstvo preobraziti v izrazito visokotehnološko dejavnost, ki temelji na nekaterih najbolj donosnih kmetijskih panogah. Tako med drugim pridelajo izredno velike količine mleka (in mlečnih izdelkov), zelenjave iz rastlinjakov, rož, gob ... 

Takšen način pridelave je postopoma opustil pridelavo žit, sadja in zelenjave, ki potrebujejo velike kmetijske površine, hkrati pa kmetom ponujajo nizke donose. Zato ni presenetljivo, da Nizozemska kar tri četrtine pridelane hrane izvozi, kar v njeni trgovinski bilanci pomeni ogromen plus. V državo pa uvaža predvsem poceni živila z nizko dodano vrednostjo.

Težava pa je, ker tako intenzivno kmetijstvo potrebuje veliko količino umetnih gnojil ter visoko rabo pesticidov in antibiotikov, kar izjemno škoduje okolju. Na Nizozemskem imajo po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat na približno dvakrat večji površini kot je Slovenija kar 3,7 milijona glav govedi (v Sloveniji pol milijona), 11 milijonov prašičev (v Sloveniji le 220.000), 700.000 ovc (v Sloveniji je teh 100.000) in 550.000 koz (v Sloveniji pa 25.000).

Posledice takšnega načina kmetovanja so pričakovane. Nizozemska ima v primerjavi s preostalimi deli Evrope izjemno onesnažena tla in celinske vode ter nizko stopnjo travniške in talne biotske raznovrstnosti. Skratka, Nizozemska je zaradi tega eno od z dušikovimi oksidi najbolj onesnaženih območij na svetu.

Prostora za tehnološke izboljšave ni, nujno bo krčenje površin

Velika težava je v tem, da je nizozemsko kmetijstvo že tako eno najbolj razvitih na svetu. Zato se padec onesnaženosti ne more zgoditi s pomočjo tehnološke revolucije, ampak zgolj z opuščanjem problematičnih dejavnosti ter zmanjševanjem kmetijskih površin.

Vladni načrt tako med drugim predvideva, da bi na 131 ključnih območjih zmanjšali izpuste dušikovih oksidov za kar 70 odstotkov. To bi bil hkrati tudi pomemben korak k izpolnitvi podnebnih ciljev, ki si jih je država zastavila do leta 2030. Ti med drugim predvidevajo, da bi se emisije iz kmetijstva do tega leta zmanjšale za kar 40 odstotkov, v državi pa bodo gojili za 30 odstotkov manj glav živine.

S tem bi bilo v državi potrebnih bistveno manj kmetov in s tem tudi manj kmetijskih površin. Presežni kmetje bi si tako delo moralo najti drugje, njihove obdelovalne površine pa bi se zarastle.

Bodo sledile tudi druge države?

Omenjeni načrt naj bi Nizozemsko v naslednjih letih stal okoli 25 milijard evrov, po pričakovanjih pa naj bi tovrstne reforme izvedli tudi v nekaterih drugih državah s podobnimi težavami kot so Belgija, Danska in Nemčija. To naj sicer ne bi vplivalo na prehransko varnost v Evropi, saj je ta globalno gledano, trenutno največji svetovni izvoznik hrane.

Glede na silovitost kmečkih uporov bodo evropske vlade pri izpeljavi zastavljenih reform nedvomno morale iskati kompromis. Evropsko kmetijstvo namreč še vedno ima vse pogoje za rast in je zelo uspešno pri pohodih na tuje trge. Hkrati pa je njegov okoljski odtis ogromen. Toda kot opozarjajo evropski kmetje, za okolje ne bi bila prav nič boljša tudi selitev nekaterih dejavnost v druge države. Tam bi namreč zaradi slabših kmetijskih pogojev morda potrebovali še več kmetijskih površin, kar bi na primer lahko vodilo v povečano deforestacijo.