Dr. Pál Tóth. FOTO: Arhiv Družine.


Dr. Pál Tóth predava komunikologijo na univerzah v Italiji in na Madžarskem, v zadnjih letih pa se veliko ukvarja z vprašanjem dialoga v Evropi. Med drugim sodeluje pri projektu Skupaj za Evropo, ki povezuje več kot 300 krščanskih gibanj in skupnosti v želji, da bi Evropi znova vrnili njeno dušo.

Je tudi eden od nosilcev povezovanja medijskih delavcev v mrežo NetOne, kjer novinarji in drugi komunikologi z vsega sveta iščejo poti do novih načinov komunikacije, kjer bo v središču dostojanstvo človeka in odgovornost dela za skupno dobro. V preteklosti je sodeloval tudi z vatikanskim uradom za komunikacijo.

Celoten pogovor si preberite v novi številki tednika Družina (19/2021).

Dr. Tóth, o kakšni Evropi so sanjali njeni ustanovitelji? Je danes še videti kakšne sledove teh njihovih sanj?

Mislim, da je to edini projekt takšnega povezovanja v zgodovini človeštva. Imamo namreč veliko primerov, ko so cesarji združili različna ozemlja tako, da so jih osvojili. V primeru Evrope pa gre za svobodno privolitev držav za skupni interes.

Ta izhaja iz ideje, ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni, in sicer delati na tem, da med nami ne bi bilo več vojne. Treba je bilo postaviti temelje za mir na ta način, da tudi če bi kdo želel zanetiti vojno, to ne bi bilo več mogoče.

Gre tudi za zelo realen načrt, saj izhaja iz interesov držav, ki je najprej mir, nato pa tudi ekonomsko sodelovanje. Začel se je z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki nikakor ni nekaj idealističnega, razvijal pa se je v smer političnega povezovanja.

Treba je tudi poudariti, da ne gre za neko kulturno zlitje. Evropa naj bi bila povezana v različnosti. Ne gre torej za nekaj podobnega kot pri ZDA, kjer države oblikujejo neko skupno kulturo. To je za Evropo velik izziv in težavna pot, vendar gremo v to smer.


»Prihodnost Evrope zahteva sodelovanje.« FOTO: Pexels.

Korenine Evrope, ki imajo svoj temelj v krščanstvu, vsaj na zunaj izginjajo. Kje vidite kakšno upanje?

Mislim, da je temelj prenove krščanske Evrope življenje evangelija. Seveda so pomembne tudi vrednote, vendar se včasih zgodi, da so te vrednote samo nekakšen izvleček iz evangelija, ne nagovarjajo pa nas v vsakodnevnem življenju.

Poglejmo papeževo zadnjo okrožnico Vsi smo bratje. On vedno cilja na sedanji trenutek, vedno izhaja iz konkretne, živete resničnosti, ki ima prednost pred vsako idejo in vrednoto. Mislim, da je to ključ. Pri tem gre najprej za osredotočanje na uboge.

Evropa bo našla samo sebe, če bo uspela živeti držo darovanja. Tudi evropski očetje, o katerih smo govorili, so pravili, da cilj evropske skupnosti ni le blagostanje njenih narodov, ampak tudi služenje afriški celini. Do Afrike imamo velik dolg, in sicer ne le materialnega, ampak če je res, da ima Evropa iz svojega filozofskega vidika veliko tradicijo, bi morala oblikovati rešitve za vse te velike izzive.

Torej to pomeni iskati tisto, kar nas povezuje, in delovati na teh skupnih področjih?

Da. Čeprav se to zdi jasno, pa je po drugi strani novost. Kajti tudi na katoliški strani opažam, da takoj postavimo zid pred nekom, ki nasprotuje katoliški morali. Mislim, da prihodnost Evrope zahteva sodelovanje.

Klasični nacionalizem danes nima več smisla, ker je jasno, da utrjujem svojo nacionalno identiteto v sodelovanju z drugimi. Izzivi, ki so pred nami, so namreč globalni in le s povezovanjem bo vsak narod posebej zacvetel.

To vse bolj postaja jasno tudi zaradi koronakrize. Vendar se to ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebna je naša odločitev in veliko poguma.

V zadnjem času opažam, da živimo v času zavez, paktov. Pomislimo na globalni vzgojni pakt, ki ga spodbuja papež Frančišek, ali pa na zavezo za boljšo politiko. Ali pa pakt za novo digitalno kulturo, ki ga spremljam malo bolj od blizu.

Ti pakti so pomembni, ker gre za odločitve, ki jih nekdo javno izreče – posameznik se zaveže odgovornosti, kot na primer, da ne bo uporabljal sovražnega govora med politično kampanjo.

Po mojem mnenju so ti pakti, te zaveze nova moč družbene povezanosti. Zaveza je biblični koncept in ima krščanske korenine.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).