Papež Frančišek je včeraj prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Slovesna podelitev je bila v apostolski palači v Vatikanu, Kot poroča Radio Vatikan, pa se je je udeležil sam vrh Evropske zveze: predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Vsi trije politiki so ob tej priložnosti pripravili tudi nagovor. Med gosti je bila tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Prestižno nagrado Karla Velikega, ki jo običajno podeljujejo v nemškem Aachnu, je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi. V svojem nagovoru je izhajal iz ideje o Evropi, kakršno so si zamislili njeni očetje ustanovitelji, izpostavil je pomen integracije, spodbudil k oblikovanju kulture dialoga ter ob koncu v ospredje postavil mlade kot osnovne protagoniste spremembe in preobražanja evropske kulture.



Med lastnostmi, ki pripadajo duši Evrope, so po papeževih besedah ustvarjalnost, nadarjenost ter sposobnost, da se dvignemo in izstopimo iz svojih omejitev. Evropa je v prejšnjem stoletju dokazala, da je nov začetek mogoč. Po letih spopadov, ki so svoj vrh dosegli v najstrašnejši vojni, se je z Božjo milostjo v zgodovini človeštva porodila novost. Ustanovni očetje Evrope so postavili temelje za branik miru, temelje za zgradbo, ki jo sestavljajo države, združene ne pod prisilo, ampak s svobodno odločitvijo za skupno dobro, ki so se za vedno odpovedale spopadom. V zadnjem času se sicer zdi, da se družina narodov odmika od zasnovanega načrta ustanovnih očetov, vendar je papež prepričan, da vdaja in utrujenost ne pripadata duši Evrope in da tudi težave lahko postanejo močni spodbudniki enotnosti.

Frančišek je spomnil na svoj govor pred Evropskim parlamentom leta 2014, ko je Evropo imenoval babica. Takrat je dejal, da narašča splošni vtis o utrujeni in postarani Evropi, ki ni več rodovitna in življenjsko dejavna, tokrat pa je zastavil vprašanje, kaj se je zgodilo z humanistično Evropo, zagovornico človekovih pravic, demokracije in svobode.

Po papeževem prepričanju je nujno »ohranjati spomin«, vzpostaviti distanco do sedanjosti ter prisluhniti glasu prednikov, saj nam »bo spomin pomagal, da ne bomo naredili istih napak iz preteklosti; dal nam bo dostop do tistih pridobitev, ki so pomagale našim narodom, da so pozitivno prečkali zgodovinska križišča, h katerim so se napotili«. Prav bi torej bilo, da se spomnimo očetov ustanoviteljev Evrope, ki so »znali poiskati alternativne in inovativne poti« v okolju, zaznamovanem z vojno. Ne le da »so si drznili sanjati idejo o Evropi«, ampak »so si upali korenito preoblikovati modele, ki so povzročali samo nasilje in uničenje«, upali so si poiskati mnogostranske rešitve na probleme, ki so počasi postajali skupni. Načrti ustanovnih očetov po papeževem prepričanju niso preseženi. Danes bolj kot kdajkoli prej »navdihujejo gradnjo mostov in rušenje zidov« in so kot vabilo, da se ne zadovoljimo s kozmetičnimi popravki ali nejasnimi kompromisi, temveč da pogumno postavimo nove temelje, ki imajo močne korenine.

Ta »transfuzija spomina« nam bo pomagala, da se bomo navdihovali v preteklosti, ko bomo pogumno pristopali h kompleksnemu okvirju naših dni ter z odločnostjo sprejemali izzive, da bi tako obnovili idejo o Evropi. To je Evropa, ki je zmožna dati na svetlo nov humanizem, osnovan na treh sposobnostih, o katerih je papež Frančišek govoril v nadaljevanju govora: sposobnost združevanja, sposobnost dialoga in sposobnost proizvajanja.

Korenine naših narodov, korenine Evrope so se skozi zgodovino krepile tako, da so vključevale vedno nove kulture, med seboj različne in na videz brez medsebojnih vezi, je papež začel s pojasnjevanjem »sposobnosti združevanja«, prve pomembne značilnosti Evrope. Vsi smo povabljeni pospeševati integracijo, ki spodbuja solidarnost, ta pa ne pomeni miloščine, temveč »spodbujanje priložnosti, da bi vsi prebivalci naših mest lahko razvijali svoje življenje z dostojanstvom«. Samo geografsko vključevanje oseb ni dovolj, je poudaril papež in dodal, da je pravi izziv kulturna integracija, saj bo skupnost evropskih narodov na ta način lahko premagala skušnjavo, da bi se spustila na enostranske vzorce in se izpostavila »ideološkim kolonizacijam«. Namesto tega bo odkrila »prostranost evropske duše«, rojene iz srečanja med civilizacijo in narodi, ki je širša od sedanjih mej Evropske zveze ter poklicana postati »model novih sintez in dialoga«. Obličje Evrope ni drugačno zaradi zoperstavljanja drugim, ampak zaradi potez različnih kultur in lepote premagovanja zaprtosti.

Papež Frančišek je v nadaljevanju izpostavil pomen dialoga. Kot je dejal, je nujno, da so vsi družbeni akterji vključeni v »pospeševanje kulture dialoga kot oblike srečanja«. Nadaljevati je treba z iskanjem soglasij in dogovorov, ne da bi pri tem zanemarili skrbi za pravično družbo, ki je sposobna spomina in ne izključuje. Mir bo trajen v tolikšni meri, kolikor bomo svoje otroke oborožili z orožji dialoga, jih naučili dobrega dialoškega boja in pogajanja. Na ta način jim bomo lahko kot dediščino zapustili kulturo, ki zna začrtati strategije – ne smrti, ampak življenja, ne izključevanja, ampak integracije. Ta kultura dialoga bo pomagala vtisniti v mlade generacije način reševanja sporov, ki je drugačen od tega, na katerega jih navajamo.

Ta kultura pa je mogoča le v primeru, če pri njenem oblikovanju in izgradnji sodelujejo vsi. Sedanje razmere ne dopuščajo, da bi bili opazovalci, ampak smo pozvani k »osebni in družbeni odgovornosti«, je poudaril papež in pri tem v ospredje postavil odločilno vlogo mladih, ki »niso prihodnost, ampak sedanjost naših narodov«; so tisti, ki »že danes s svojimi sanjami in življenjem kujejo evropskega duha«. Mladim je treba zagotoviti stvarno sodelovanje, da bodo»dejavniki spremembe in preoblikovanja«, omogočiti jim je treba, da bodo »soudeleženci in protagonisti« sanj o Evropi. To jim lahko zagotovimo le z dostojnimi delovnimi mesti, kar pa zahteva »nove gospodarske modele, ki bodo bolj vključujoči in pravičnejši«, ne usmerjeni v posameznike, ampak »v korist ljudi in družbe«.

Pri tem je papež Frančišek poudaril tudi pomen družbenega gospodarstva. »Preiti moramo iz ekonomije likvidnosti, ki podpira korupcijo kot sredstvo za pridobivanje profita, v socialno ekonomijo, ki zagotavlja dostop do zemlje in strehe preko dela kot tistega okolja, kjer osebe in skupnosti lahko uporabijo mnoge razsežnosti življenja: ustvarjalnost, usmerjanje v prihodnost, razvijanje sposobnosti, usklajevanje z vrednotami, komunikacijo z drugimi, držo čaščenja.« Ta prehod bo po papeževih besedah dal nove perspektive in konkretne priložnosti za združevanje in vključevanje, obenem pa bo »znova odprl možnost za sanje o humanizmu, katerega Evropa je bila zibelka in izvir«.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / AFP