Evlalija, ki je v Barceloni leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Njeno mučeništvo v Barceloni je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti pa je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro okrasila. Štirinajstletna je Evlalija slišala o mučenjih, s katerimi je cesarjev namestnik Dacian skušal prisiliti kristjane k odpadu od vere. Tedaj se je v duši mladenke zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Vedela je, da jo bodo starši odvračali od tega, zato je skrivaj odšla v Barcelono in stopila pred nasilnika. Odločno mu je očitala krutost do kristjanov.

Namestnik se je čudil pogumu mladega dekleta. Vprašal jo je, kdo je in kako si mu upa kaj očitati. Naj pomisli, da ima on oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je kot vneta kristjanka odgovorila: »Sama sem kristjanka, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Dacian je besen ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni, Bog me krepi.«

Ko je sodnik videl, da niti z natezalnico ne more zlomiti dekletove stanovitnosti, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo.
Svetnico so umetniki pogosto upodabljali s križem, z golobom, železnimi kavlji, s snegom, ki naj bi prekril truplo v znamenje njene nedolžnosti.

Goduje 12. februarja.