Lazarist Pedro Opeka, slovenski rojak, rojen leta 1948 v Argentini, kot misijonar že dvajset let služi najbolj ubogim, ki živijo na smetiščih glavnega malgaškega mesta Antananarivo. Z njimi ne le gradi stanovanja, vasi, šole, bolnišnice in športne dvorane, temveč tudi cerkve, kjer sam in njegovi sodelavci v evharistijo črpajo moč za zahtevno delo. O tem je v pričevanjskem delu programa spregovoril tudi zbranim na evharističnem kongresu v Celju. Kakšno je torej njegovo evharistično sporočilo slovenskemu vernemu občestvu? Nagovor, kot ga je v pisni obliko posredoval Tiskovni urad SŠK, objavljamo v celoti.

Evharistija združuje ljudi

Prosili so me, naj pričujem o evharistiji med ubogimi, zato bom govoril zelo konkretno in iz življenja. Ne bi bilo iskreno, če bi ob tem velikem dogodku iskal samo lepe besede in govoril abstraktno.

Evharistija je navzočnost Jezusa Kristusa med nami. Je srečanje bratov in sester v imenu vstalega Jezusa, ki se nam daje v duhovno hrano. V evharistiji dobivamo novo moč in novo upanje za vsakdanje življenje. Evharistija je srečanje, ko bratje in sestre želijo prisluhniti Božji besedi in živeti po Božji ljubezni. Jezus nas vedno znova vabi, da mu sledimo po tej poti. Za ljudi, ki se zavzemajo za preživljanje najrevnejših in izključenih ter za pravičnejši svet, je evharistija bistvenega pomena.

Ob poslušanju Božje besede se v nas prebuja dolžnost, da kot ljudje in kristjani spreminjamo svet, da bi bil po Božji zamisli, pravičnejši in bolj bratski. Evharistija pomeni življenje, pričevanje in dolžnost. Kristjan naj bi sledil Jezusu in spolnjeval njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,15). Vse to vsebuje evharistija, ki jo je Jezus zapustil svojim bratom in sestram.

Najgloblja skrivnost evharistije je skrivnost Božje ljubezni, ki jo je najlepše opisal sv. Pavel v Pismu Korinčanom (13,1–13). Revni in izključeni imajo v Božji ljubezni posebno in pomembno mesto, ki ga imajo zato tudi v evharistiji. Ni evharistije brez vere in ljubezni; ni evharistije brez dolžnosti in darovanja samega sebe; ni evharistije brez pomoči tistim, ki živijo pozabljeni v revščini; ni evharistije, ki ne bi vabila k delitvi in prizadevanju za socialno pravičnost in mir.

Zgodovina odrešenja Božjega ljudstva od samega začetka je zgoščeno navzoča v evharistiji, ki nas vse povezuje, ne glede na kraj ali čas. Misijonarji pa še na poseben način spoznavamo in doživljamo to brezmejnost in brezčasnost Jezusove Cerkve: sega prek meja in narodnosti, prek kultur in vseh civilizacij. Evharistija je močnejša od vseh naših navad in običajev, od vseh pogojenosti in omejenosti; je močnejša od naših slabosti in dvomov.

Je communio, skupnost duha, ki se mora po maši nadaljevati v družinah, v naših vaseh in mestih, na delovnem mestu. Nikdar ne bomo dovolj poudarjali, da je v središču evharistije bratstvo – temeljni kamen evangelija –, ki nasprotuje ideologijam in njihovemu zasužnjevanju človeka! Kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo, če ne ljubimo svojega brata, ki ga vidimo! Vsi smo bratje in sestre med seboj: to je najgloblja resnica evharistije in Cerkve!

Živimo v časih globokih sprememb

V vsaki kulturi in civilizaciji je evharistija znamenje Božje ljubezni. Razkriva nam, da je naše poslanstvo graditi bolj bratski in pravičnejši svet. Njen cilj je en sam: pomagati uresničevati Jezusovo zapoved: »Ljubite se med seboj!« Bolj kot nekdaj smo danes povabljeni k temu, da spremenimo svoj način življenja in se prilagodimo času, v katerem živimo – ne samo v smislu humanosti, ampak duhovno, konkretno, v vsakdanjem življenju.

Naj smo še tako različni, različnih narodov in jezikov – evharistija ostaja duhovna moč, ki nas vse povezuje v ljubezni in spoštovanju. Te skrivnosti ni lahko razumeti, lahko pa jo doživimo – ko začutimo, da je Bog res poslal Jezusa Kristusa, da bi odrešil vse ljudi, nas naredil enakopravne, nas »opremil« s pravicami in z dolžnostmi do skupnosti. To je zgodovina odrešenja. Vživljati se vanjo pri evharistiji – nedeljo za nedeljo – je zato enkratno doživetje. Vsaka evharistija daje na novo okušati neskončno Božjo ljubezen do vsakega brata in sestre.

Če bi se resnično zavedali, da evharistija vse to prinaša, bi po naših župnijah gotovo z veseljem prihajali k nedeljski sveti maši. Evharistija je izvir novega stvarstva, župnijsko občestvo pa je kraj, ki mi je dan, da z drugimi brati in sestrami to novo stvarstvo soustvarjamo že tu in sedaj. Kristjan, ki živi iz krstne milosti, čuti, da je njegov poklic uresničevati Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mk 16,15). Vse ljudi mora doseči spoznanje, da so odrešeni in jih Bog ljubi.

Nobene spremembe nas ne smejo oddaljiti od evharistije, ker je v njej življenje in upanje novega časa. To ni lahko poslanstvo. Vsi imamo svoje napake in omejenosti, zato se tolikokrat izneverimo in pogrešimo. Nismo bili pravi bratje in sestre soljudem, ki so drugačnih nazorov. Nismo bili dovolj strpni, da bi poslušali dobronamerne ljudi, ki si prizadevajo za pravico in mir med narodi. Nismo znali sprejeti kritike, ko smo se izneverili evangeliju. Nismo bili dovolj ponižni in sprejemljivi do ostalih bratov in sester, ki niso delili našega spoznanja in vere. Včasih smo se celo ponašali, da smo boljši od drugih – v resnici pa smo zapadli v sebičnost in hvalisanje. Taka dejanja niso bila evangeljska. Daleč so od zamisli in zgleda, ki ga nam daje ustanovitelj evharistije. Jezus nam je dal novo zapoved: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Samo Jezusove besede in njegovo konkretno ravnanje so nam vsakdanji zgled za naše življenje v svetu, kjer živimo kot romarji in popotniki. Ob evharističnem shodu naj bi se kristjani v Sloveniji in zunaj njenih meja ponovno zavedeli, kakšno moč in bogastvo pomeni evharistija za vsako krščansko družino. Kdor je poln samega sebe, ne more dojeti duha Jezusa Kristusa. Jezus je najbolj neposredno razodel ljubezen Božjega srca do slehernega človeka, posebno do najbolj trpečih med nami, do tistih, ki živijo v revščini in pomanjkanju, ki so potisnjeni na rob družbe in za katere je le redko komu mar. Kolikokrat se pred njimi počutimo nelagodno in nerodno; v sebi nam ne uspe vzbuditi čutenja, ki jim ga je izkazoval Jezus na svojih poteh po Palestini.

Malgaški pregovor pravi: »Duh je tisti, ki naredi človeka«. Iščimo torej tudi to, kar je duhovno in ne zgolj materialno! Tekmujmo v usmiljenju in ljubezni do sočloveka – ne pa v egoizmu, kdo bo več imel! Jezus je ustanovil evharistijo tudi zato, da ne bi pozabili na najbolj revne v svoji bližini. Brez Boga je človek človeku tujec, včasih celo nasprotnik, ki ga je treba odstraniti iz življenja in zgodovine. Jezus pa nam razkriva, da je prišel predvsem zaradi
izgubljenih grešnikov, zaradi tistih, ki so najmanj ugledni; prišel je, da jim povrne upanje in dostojanstvo, da jih postavi na noge in jih reši.

Zato evharistija ne more biti zgolj molitev, navada ali zbiranje dobrih med seboj, ampak je srečanje skupnosti vseh sester in bratov, vseh brez izjeme in brez meja. Brez dvoma v skupnosti še ostajajo trenja in prerekanja, konflikti in nesoglasja – na drugega namreč še vedno preveč gledamo s človeškega vidika, premalo z Jezusovega, ki gleda skozi oči usmiljenja in razumevanja. Zgledujmo se po našem bratu Jezusu, ki nam je naročil, naj obhajamo svete skrivnosti v njegovem duhu, ki je vselej odprt za človeško bedo in stisko.

Evharistija – duhovna vrednota, ki nikdar ne ugasne

Namen nedeljskih evharističnih srečanj ni ta, da bi se drug ob drugem dobro počutili, ampak da molimo drug za drugega, za vse, tudi za brate in sestre, ki niso naše vere ali našega mišljenja, ki so drugačni od nas in se zaradi revščine komaj preživljajo. To bomo zmogli, če Jezusu dopustimo, da nas prevzame s svojim duhom in napolni s svojo ljubeznijo. Prva krščanska skupnost si je močno prizadevala za revne. Ubogi so v njej zavzemali pomemben prostor, ko so se zbirali k lomljenju kruha v Jezusovem imenu (prim. Apd 4,32).

Svet, v katerem živimo, postavlja na prvo mesto ideal tekmovalnosti, posledica tega pa so velika socialna, ekonomska in politična nasprotja. Zaznamujejo ga sebičnost, nasilje in najrazličnejše oblike zasvojenosti, ki slabijo pripravljenost na solidarnost in evangeljsko idejo služenja. Prav v služenju in solidarnosti vidi Jezus uresničevanje prave ljubezni. Današnji potrošniški svet pa človeka ne vrednoti po tem, kar je, ampak po tem, kar ima. Človeka meri po tem, kdo je močnejši, ne pa po bratski solidarnosti.

Napredek v znanosti in tehnologiji še nikoli ni bil tako hiter. Tudi proizvodnja divje in pospešeno narašča. V zadnjih stoletjih pa se ni nihče vprašal o smislu takšnega pospešenega napredka in o tem, komu služi. Njegovi zagovorniki so ga nekritično malikovali kot merilo človečnosti. V luči napredka je tudi človek postal le številka, posledica takšnega razosebljenja pa sta sodobna ravnodušnost in brezup. A materialni napredek – potreben in upravičen, če spoštuje naravo in okolje – ni zadnji odgovor. Človek se razvija tudi na drugih področjih, najgloblje področje pa je njegova duša, njegova notranja duhovna zmožnost, ki naj bi mu dala smisel za vsakdanje življenje. Zato je evharistija tako nujna: ker sega v človekovo dušo. O tem bi lahko na široko razmišljali in razpravljali. A bistveno je to: zbrani smo v imenu Gospoda, ki je rekel: »Kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj« (Jn 6,58). Sveti Duh zna različnosti in razhajanja spreminjati v naše dobro.

Že dvajset let delujem na smetiščih, med najbolj revnimi. Lahko rečem, da sem tam priča čudežem, ki jih evharistija dela. Med njimi sem občutil nebeško veselje in Božjo navzočnost, ki je ne znam razložiti. V resnici se evharistični duh med najbolj revnimi čuti in doživlja kot velika moč, veselje in upanje. Pri naših nedeljskih mašah sestavljajo največji del pet tisoč glave množice bratov in sester, ki slavijo Gospoda, otroci in mladi. Vsi sodelujejo s petjem in odgovori, s kretnjami in domačimi plesi. Duša se mora razživeti in se odpreti Božji milosti in ljubezni. In nasprotno – po evharistiji se Gospod vživi v kulturo naroda, med katerem se daruje. Vsi smo poklicani, razodevati Boga ljubezni tam, kjer živimo. Ubogi so Jezusovi prijatelji in najbližji Bogu.

Pred časom sem med pridigo poprosil navzoče brate in sestre, naj povedo, kaj jim pomeni evharistija. Vstali so nekateri, ki so si upali pričevati pred množico, kajti izpovedati svojo duhovno notranjost ni lahko. Šest odraslih in ena deklica so se priglasili k besedi. Te odrasle, ki so govorili, so ljudje imeli za nekoliko ”prizadete”; tako so si o njih potihoma mislili. Nekateri v cerkvi so se nasmehnili, češ kaj boste vi »revčki in bolni« povedali pametnega. Vsak je povedal, kako ga je Božja beseda spremenila in kako mu evharistija pomaga, da lažje prenaša trpljenje in težave. Ko pa so po vrsti izpovedali svojo vero in prepričanje, kako je Jezusova evharistija spremenila njihovo notranjost, da so odkrili veselje do dela in življenja, je vsa cerkev vsakemu krepko zaploskala, saj je govoril iz srca, preprosto in globoko. Zadnja je spregovorila deklica in izrekla globoke misli, kako naj otroci z ljubeznijo sodelujejo pri evharistiji. Po maši sem premišljeval, kdo je bolj »prizadet ali zamaknjen«: tisti, ki so si upali glasno povedati, kaj vse je v njih naredila Božja moč, ali pa oni, ki so se imeli za normalne, pa si niso upali povedati, kaj v evharistiji doživljajo. Najmanjši in krhki so nam dali zgled ponižnosti in poguma. Prepričan sem, da so zapostavljeni in manj pomembni v naših krščanskih skupnostih zelo blizu Bogu.

Turisti z različnih kontinentov prihajajo k naši evharistiji, kjer molijo najbolj revni verniki. Ubogi spreobračajo bogate ljudi; ti odhajajo prevzeti in v duhu prenovljeni. V teku dva tisočletne zgodovine Cerkve se je Jezusov evangelij razširil po vsem svetu in se postavljal v službo ubogih. Zavzemal se je za njihovo enakopravnost z drugimi brati in sestrami; poudarjal je temeljno resnico, da je Bog dobrine ustvaril za vse, ne le za nekatere. Naša zemlja je dovolj bogata, da lahko nasiti vseh šest milijard ljudi na svetu. Če danes ena milijarda ljudi trpi lakoto, je to za kristjane velik izziv.

Danes, ko je na svetu toliko revščine, smo še bolj poklicani, da živimo in oznanjamo Božjo ljubezen in odrešenje, namenjeno vsem ljudem. Živimo evangelij v spoštovanju in ponižnosti, z vero in odločnostjo! Bodimo sol zemlje, kjer koli živimo ali delamo! (Mt 5,13) Misijonarji, ki oznanjamo Jezusov evangelij med različnimi narodi, se zavedamo, kako globoko je Bog zasidran v človekovi duši. Zavedamo se, kako je Bog je ustvaril narode različne, da bi skupaj delali in se ljubili po Jezusovi zapovedi (Jn 13,31–35).

Govorim iz sredine revežev. Zavedam se, da evharistija spreminja človeka in ga razbremenjuje malikov; oživlja ga in mu podarja novo upanje. Vse to doživljamo pri vsaki evharistiji med reveži, med katerimi je vse tako preprosto in naravno. Misijonarji obhajamo evharistijo med drugimi narodi, v njihovih jezikih, ob drugačnih navadah in običajih. Vidimo, kako globoko seže Božja ljubezen v srce teh ljudi, ki so naši bratje in sestre, rojeni v drugih civilizacijah in tako blizu Bogu. Brez nedeljske evharistije bi nam nekaj manjkalo. Še več: vsemu svetu bi nekaj manjkalo, kajti evharistija združuje ljudi z vseh koncev sveta v eno samo Božjo družino. Pri lomljenju kruha se zavedamo, da moramo kot Jezus tudi mi deliti z ubogimi. Vse dobrine na svetu so namenjene vsem ljudem brez izjeme. In to globoko resnico doživljamo vsakokrat, ko obhajamo evharistijo. Poslani smo, da delimo z revnimi.

Evharistija je zakrament odrešenja in miru za vsakega človeka, ki hrepeni po Božji ljubezni. Nismo gospodarji evharistije, ampak v službi evharistije, ki sama po sebi dela čudeže v srcih vernikov. Prebudimo se in se zavedajmo, kakšno izredno srečo imamo, da nam je Bog dal vero v Jezusa Kristusa in da v njegovem imenu doživljamo evharistijo v naših župnijah. Bogu hvala za vse te dobrote in milosti, ki smo jih prejemali skozi stoletja in jih želimo posredovati prihodnjim rodovom. Evharistija naj nam še naprej razsvetljuje pot. Najrevnejši v naši družbi so nam v zgled in nas usmerjajo k evharistiji.

Evharistija je vrata za bolj iskreno medsebojno pomoč; je upanje brez meja za tiste, ki jih je prevzel duh Jezusovih blagrov. Evharistija ni izmikanje pred dolžnostjo, ni zapiranje vase in v majhno skupnost. Evharistija je v sredi življenja. Kjer je evharistija, tam je Jezus, tam je ljubezen in dobrota, tam je lepota in iskrenost. In končno je v njej tudi sreča, čeprav nepopolna, ker smo v tem življenju vedno omejeni.

Doživljati evharistijo kot enkratno milost, posebno v nedeljo pri župnijski sveti maši

Naše razpoloženje mora biti vedno novo; izvirati mora iz prepričanja, da po vsaki evharistiji svet postaja vsaj malo boljši. Vodi nas k obveznostim, ki jih imamo v skupnosti, v nas premaguje strah pred novimi izzivi in neznanimi konflikti, daje nam moč za odgovornosti v družbi. Bog nam je dal razum in modrost duha, da znamo oceniti, kaj je dobro in kaj slabo. In po veri izbiramo, kar je za človeka dobro in po Božji volji. Naše župnijske skupnosti naj bodo vedno žive, ob nedeljah pa se veseli zbirajmo k nedeljski evharistiji! Pomagajmo s svojim sodelovanjem in petjem, da bo blagoslovljeno naše srečanje med nami in z Bogom prek Jezusa Kristusa. Naša evharistija naj bo vesela in živa; iz nje naj se vidi, da oznanjamo odrešenje in ljubezen brez meja. Tudi naše telo mora biti prežeto z Božjo besedo in evharistijo, saj ga evharistija in Božja beseda odrešujeta.

Bratje in sestre! Zahvalimo se Gospodu za milost, ki jo je dal našemu narodu, da že več kot tisoč let evharistijo živimo tu – na naši zemlji. Kar je resnično in preprosto, to vedno ostane. Naši revni bratje in sestre v siromašnih deželah nam dajejo zgled, kako naj bomo bolj preprosti in iskreni; njihov zgled nas utrjuje v zaupanju v delovanje Svetega Duha v nas. Obhajanje evharistije globoko povezuje revne, ker razkriva njihovo enakost. V tej povezanosti med brati in sestrami pa jih navdaja z notranjim veseljem. Bog je ljubezen. Zato bo evharistija vedno živa; živa evharistija pa je izbir Božjega usmiljenja in odrešenja.