Od tam ga je pot peljala v Ljubljano na Filozofsko fakulteto na študij filozofije in zgodovine, po diplomi leta 1972 je s štipendijo francoske vlade nadaljeval študij in doktoriral iz filozofije in estetike na pariški Sorboni. 

Evgen Bavčar živi in deluje med rodnim Lokavcem in Parizom. FOTO: Ivo Žajdela.

Že od sredine osemdesetih let se ukvarja s fotografijo, imel je že več kot osemdeset samostojnih razstav po vsem svetu, o njegovem delu so bili objavljeni številni članki, eseji in študije, posnetih je bilo več dokumentarnih filmov. 

Izdal je vrsto publikacij, vodi seminarje o fotografiji in predava o estetiki na mednarodnih strokovnih srečanjih. 

Evgen Bavčar velja za najbolj prepoznavnega ambasadorja slovenstva in slovenske literature v Franciji in po svetu.

Sveta Lucija – s štirimi očmi

Svoje umetniško ustvarjanje Bavčar rad primerja s podobo svete Lucije, ki jo upodabljajo s štirimi očmi: dvoje drži v rokah na krožniku, dvoje ima v orbitah: »Tiste, ki ima na krožniku, so oči začasja, zgodovine, fizične oči, one druge pa so tiste oči, s katerimi je videla vso lepoto in vso resnico sveta, s temi očmi je gledala v transcendenco,« pravi borec za pravice slepih, ki v današnjem svetu podob in vizualnosti poskuša slediti tistemu, kar je človeštvo počelo že od nekdaj: iti tipajoče in nevidno v neznano. 

»S fotografiranjem vzpostavljam odnos med vidnim in nevidnim svetom. Čeprav je s slepoto težko živeti, lahko gledam sonce naravnost v obraz.«

Podoba svetogorske Marije – prvič na razstavi

Da mu spomin na otroštvo služi kot ogledalo, ki dopolnjuje besedo, moč opisov, pravi: »Pri verouku nam je lokavški duhovnik Henri Černigoj razlagal o večni luči, na to razlago in to večno luč se večkrat spomnim.« 

Ko je bil Bavčarjev oče hudo bolan, je kot otrok s teto in sestro v priprošnji za zdravje poromal na Sveto goro. »Oče je umrl, jaz pa sem dobil edino priložnost, edine trenutke, da sem videl podobo svetogorske Marije.«

Silvester Gabršček je dr. Evgena Bavčarja vodil po razstavi v galeriji Družina. FOTO: Ivo Žajdela.

Posebej za razstavo v galeriji Družina je svetogorsko Marijino podobo tudi fotografiral. »V meni je nekdo, ki bi rad gledal in se stalno trudi v tej smeri, ter nekdo, ki ne vidi več in se na to še ni povsem privadil in tega sprejel. Zato verjetno nadaljujem z ustvarjanjem podob. Kraji, ki sem jih gledal do dvanajstega leta, so moja luč.« 

Fotografirati je začel, doda, tudi iz hrepenenja po podobi, po obrazih, po ljudeh, pokrajinah, ki so za vedno izginile.

Z rdečim šalom in ogledalcem na suknjiču

Na suknjiču ima vedno pripeto ogledalce. »Ker nikomur ne morem nameniti pogleda, mu nudim možnost, da si ga nakloni sam,« se hudomušno nasmehne. Govori sedem jezikov, vendar, kot pravi, »slovenščina je moj intimni jezik, prek katerega si domišljam, da vidim zeleno, rdeče, modro, s slovenščino me spremlja iluzija, da so besede bližje predmetom. Še posebno takrat, ko nimam sogovornika in je okrog mene neskončna tišina velemesta, kjer se tudi z mojo drago vipavsko burjo ne morem pogovarjati ali pa reči kakšne besede potoku Hublju.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (28/2021).