Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14–20)

FOTO: Pexels.


Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo« (Mr 1,14), se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč začel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15).

Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko se zdi, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.

Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je laže živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.

Bog danes deluje v nas

Morda pa gre za to, da Jezus govori, da je Bog blizu, da mu je mar, da hoče nekaj ukreniti glede te težke situacije, tako da začne sam kričati, da je nekaj narobe, da je treba začeti delati in živeti drugače: »Spreobrnite se, da boste lahko verovali, da je Božja bližina resnična.«

Morda je to dobra novica, zamenjava perspektive našega življenja, morda so to tisti sokovi, ki začnejo nakazovati, da Bog vendarle nekaj dela, da Bog vendarle tudi danes, v tem tako zimskem obdobju naše zgodovine nekaj počne – verovati, da to počne v nas in po nas.

Da je prav ta sveta jeza, ki se vzdiguje v nas v krivicah, da je razumevanje, da nekaj počnemo narobe, ko se pogledamo v ogledalo, da je občutek, da moramo nekaj ukreniti, pa čeprav se borimo proti mlinom na veter, da je morda prav to tisto Božje delovanje danes, da se prav v tem uresničuje »dobra novica«.

Povejmo drugače, začetek evangelija je v tem, da končno dojamemo, da ne gre za to, da bi moral v času Bog odgovarjati na naša vprašanja, da ne gre za to, da bi stopil z neba in sam »zrihtal« stvari, ampak to, da končno odrastemo in začnemo sami odgovarjati na vprašanja, ki nam jih On postavlja skozi čase in dogodke, skozi tako nerazumljive in nesprejemljive stvari – tako kot je nanje odgovoril Jezus, ko je »šel« in »oznanjal«.

Da nehamo čakati, da se bo spremenil svet, da se začnemo najprej spreminjati sami. »Hodita za menoj!« (Mr 1,17). Ali je »evangelij« resnično dobra novica ali ne, o tem odločamo sami.

Drugače

Za zgled nam je odziv prvih štirih ljudi, ki so to doumeli, ki so »takoj pustili mreže in šli za njim« (Mr 1,18). »Takoj«, »pustili«, »šli«. Kajti gre za to, da nekaj začnemo delati drugače kot doslej, in to takoj zdaj in popolnoma drugače. To je odgovor na Jezusov klic, to je evangelij.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (04/2021).