Ob začetku poletja smo jo pred mikrofon povabil kot voditeljico enega od petih tednov Mlade karitas, imenovanih Počitnice Biserov, ki med enotedenskim letovanjem v Portorožu omogočajo nepozabno poletno počitniško izkušnjo otrokom, ki v veliko primerih morja od blizu sicer ne bi videli. Glavnina otrok prihaja iz socialno ogroženih družin ali iz družin, ki se soočajo z različnimi težkimi stiskami.

Eva Kržišnik Janša je diplomirala iz socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti, magistrirala pa iz zakonskih in družinskih študijev na Teološki fakulteti na temo Elementi psihoterapije v pisanju poezije. Je vsesplošno dejavna, med drugim je tudi članica Plesne skupine Step iz Gorenje vasi in avtorica besedila za valček Pobarvam ti dneve ansambla Šus, pri katerem kot basist deluje njen mož Krištof Janša.

Pogovarjali smo se z Evo Kržišnik Janša, sovoditeljico enega od tednov na Počitnicah Biserov.

V čem se počitnice Biserov razlikujejo od drugih poletnih oziroma počitniških letovanj za otroke?

To je sicer, iskreno rečeno, edino letovanje, na katerem sem, se pa od drugih razlikuje po tem, da je res namenjeno otrokom iz socialno ogroženih družin, ki drugače morda niti ne bi šli na morje (nekateri gredo celo prvič na morje z nami), ali pa otrokom iz družin, ki jim koristi, da se za en teden odklopijo od vsakdana in pridejo na počitnice. To je letovanje z ogromno dejavnostmi in osrednjo temo, ki jo peljemo skozi ves teden. Zelo malo je prostega časa, veliko pa usmerjenih aktivnosti za otroke. Letovanje se razlikuje tudi po tem, da je kot projekt youngCaritas obarvano tudi z duhovno noto. Vsak teden gostuje tudi duhovnik in pripravi sveto mašo.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako se otroci, večinoma na nek način zaznamovani, vklopijo v novo okolje?

Vsi otroci se, ko pridejo, odzovejo podobno: nekaj novega je, nova skupina; za tiste, ki so prvič, tudi nov urnik in nova lokacija. Skupaj se potrudimo vpeljati rutino, osnovna pravila, ki se jih držimo, da se oni navadijo nas in mi njih. Večje stiske se začnejo kazati skozi teden, ko se otroci bolj odprejo in nam tudi bolj zaupajo, ali pa, ko vsi skupaj postanemo malo bolj utrujeni in so taka vedenja izrazitejša. Sicer pa iz svojih izkušenj opažam, da gre za povsem običajne otroke; vendarle so to počitnice, ki zanje pomenijo drugo okolje. Načeloma tudi mi izhajamo iz tega, da vse otroke obravnavamo enako, če pa se izkaže, da kdo potrebuje več pozornosti ali drugačen pristop, se prilagodimo. Med evalvacijo se o otrocih redno pogovarjamo in se jim prilagajamo.

Zase vidim, da mi je bilo v življenju danih veliko samoumevnih stvari, ni pa za vse tako. In bi rada to vsaj malo izravnala, da bi bilo še komu majceno lepše.

Pa pred začetkom poznate zgodbe prijavljenih otrok oziroma njihove specifike?

Ja, vemo denimo za zdravstvene posebnosti, če kdo jemlje kaka zdravila, ali za težje stiske, ki bi lahko vplivale na naš odnos do otroka; opozorjeni smo denimo na nedavne smrti v družini ali če je še kaj podobno izstopajočega – to nam starši vnaprej sporočijo. Voditelji vse starše pokličemo, preden otroci pridejo na letovanje, tako da malo bolje vedo, komu otroke zaupajo za en teden; vprašamo pa jih tudi, ali je pričakovati kaj posebnega, da lahko čim bolj delamo tako, da bo otrokom res prijetno.

Štirje počitniški tedni so namenjeni otrokom, eden pa mladostnikom. Zakaj ste jih ločili?

Že otroci so zelo raznolika skupina po starosti in zanimanjih. Za mladostnike, stare od 14 do 18 let, pa je tudi program prilagojen tako, da bolj sledi njihovim interesom, pa tudi animatorji so starejši. Za otroke so animatorji starejši od 16 let, za mladostnike pa od 20 let, da ne bi prišlo do tega, da bi bili animatorji mlajši od udeležencev.

Ste vedeli? Evina sestra je Nika Kržišnik, letošnja dobitnica državnega priznanja na področju prostovoljstva. Pogovor z njo TUKAJ.

Ko sva že pri animatorjih: ali je animator na počitnicah Biserov lahko kdor koli?

Ja, izhajamo iz tega, da sprejmemo vse. Če se slučajno izkaže, da pri kom ne bo šlo, se o tem z njim iskreno pogovorimo. Sicer pa tisti, ki se prijavijo za animatorje, načeloma dobijo priložnost, običajno se izkažejo kot zelo prijetni in tudi napredujejo skozi leta. Če pa so težave, skušamo pomagati vključiti takega animatorja ali pošteno razložiti pričakovanja do animatorjev in minimalne standarde, ki jih je treba upoštevati, saj je tam ves teden vendarle 40 otrok in je to odgovornost za vsakega animatorja.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako in koliko časa potekajo priprave, na čem je glavni poudarek?

Priprave imamo že od začetka leta, enkrat mesečno, na različne teme. Letos smo imeli še dodatna predavanja izven teh priprav, ki so za animatorje obvezne, zlasti za nove, na katerih delamo veliko na skupinski dinamiki, retoriki, zabavnih aktivnostih, denimo reševanju iz vode. Pripravili pa smo še specifična predavanja za tiste, ki jih to bolj zanima, letos na temo žalovanja, Aspergerjevega sindroma in avtizma.

Veliko se dela v skupinah, tudi skozi humor ali različne igre, skozi katere se otroke med seboj povezuje, da se spoznajo in skozi teden najdejo nove prijatelje, tudi najboljše prijatelje, punce in fante; nekateri se zaljubijo in je konec tedna res prav težko iti.

Kako se dinamika skupine spreminja skozi teden? Kot pravite, so otroci sprva zadržani, konec tedna pa še nikakor ne bi šli domov …

Res je kar pogosto, da na koncu ne bi šli domov ne animatorji ne otroci, tako da se tega ne veselimo. Na začetku so otroci še malo bolj zadržani, malo več časa potrebujemo za premike, pripravo obrokov, pospravljanje za seboj, da torej usvojijo sistem. Manj je spontanega druženja med otroci, ki se še ne poznajo. Med tednom pa imamo tudi vesele večere, namenjene ravno spoznavanju in temu, da lahko vsak dobi pozornost in lahko pokaže kak svoj talent. Veliko se dela v skupinah, tudi skozi humor ali različne igre, skozi katere se otroke med seboj povezuje, da se spoznajo in skozi teden najdejo nove prijatelje, tudi najboljše prijatelje, punce in fante; nekateri se zaljubijo in je konec tedna res prav težko iti. Nekateri seveda pogrešajo starše, a se tudi navežejo na skupino in animatorje, tako da je na koncu vselej tako, da bi vsi še bili ali pa bi prišli še kdaj.

Letošnje Počitnice Biserov potekajo v tednih med 22. julijem in 26. avgustom.

Omenili ste že duhovno komponento. Je pogoj, da so otroci in animatorji na počitnicah Biserov verni?

Ne, ni pogoj. Imeli smo tudi že otroke, ki pripadajo drugim religijam. Imamo organizirane maše, ampak neobvezne, če kdo ne bi želel sodelovati ali ni pripadnik katoliške vere. Večinoma jim je pa zanimivo in gredo vsaj pogledat, kako izgleda. Za koga je to morda prva izkušnja, kdo tudi ni pripadnik nobene vere. Tako da ni pogoj niti za otroke niti za animatorje, seveda pa vključimo kakšne elemente tudi čez dan, denimo zmolimo pred jedjo ali po jedi …

Vsaj jaz in moj sovoditelj dajeva velik poudarek na skupinski dinamiki med animatorji, kajti zelo se odraža na vsem tednu in na otrocih, kako se mi razumemo, tako da največ delava na tem.

Ali v dejavnosti počitnic Biserov kakor koli vključujete tudi starše prijavljenih otrok?

Ne. To tudi ne bi bilo za vse starše izvedljivo. Prej jih pokličemo, tudi čez teden imajo možnost otroka poklicati, imamo rezerviran čas za to, da se otroci lahko slišijo s starši. Ali pa starši lahko pokličejo nas, včasih želi kdo slišati od nas kak odziv, kako je otrok, kaj delamo, ali smo kaj posebnega opazili. Voditelji smo na voljo staršem, če bi se o čemer koli želeli slišati, na druge načine pa jih ne vključujemo, razen da pripeljejo otroke in jih pridejo iskat, tako da vedo, da so otroci zagotovo z nami na avtobusu in da bodo zagotovo nazaj.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako vas v Portorožu gledajo domačini, mimoidoči, turisti? Pridejo kdaj do vas in vas ogovorijo?

Pridejo, predvsem zato, ker imamo vsi tudi posebne klobučke vsako leto druge barve, da se mi med sabo najdemo in da vedno vemo, kje so naši otroci, hkrati pa še ščitijo pred soncem in glavoboli. Ljudem je povečini zanimivo, ko nas vidijo, ko pojemo na poti do plaže ali se na plaži igramo. Včasih pristopijo do nas turisti, pa tudi domačini, tisti, ki še niso vajeni, da vsako leto pridemo. Pridejo, vprašajo, zanimivo jim je, večinoma pohvalijo, včasih koga tudi zmotimo z zvočnikom na pomolu, ampak jim vedno skušamo razložiti in so potem zelo prijazni in uvidevni.

Ansambel Šus: Pobarvam ti dneve (avtorica besedila: Eva Kržišnik Janša)

Kaj je za vas kot voditeljico enega od počitniških tednov glavni izziv tik pred začetkom?

Glavni izziv je povezati ekipo animatorjev že vnaprej, ker bomo potem skupaj ves teden in je dobro, da se ekipa že vnaprej pozna in je povezana, da so naloge kolikor toliko razdeljene. Kajti ko pridemo tja, se v resnici nimamo časa pripravljati, ker v ponedeljek, ko pride večina animatorjev v Portorož, pridejo tudi že otroci, tako da je večina priprav že prej. Vsaj jaz in moj sovoditelj dajeva velik poudarek na skupinski dinamiki med animatorji, kajti zelo se odraža na vsem tednu in na otrocih, kako se mi razumemo, tako da največ delava na tem. In na administraciji, kolikor je je, toda ni je tako veliko, to prevzame Karitas.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako pa se je pravzaprav začela vaša prostovoljska zgodba?

Organizirano ravno z Biseri, to je bilo v 2. letniku gimnazije pred 11 leti, ko sem začela in se nato vključila še v druge projekte youngCaritas, na primer Pisma za lepši dan, pa tudi k Stični mladih, prav tako pa še v druge čudovite organizacije. Med študijem so na Pedagoški fakulteti, na socialni pedagogiki, zelo spodbujali prostovoljstvo kot nekakšno neformalno prakso in sem se tam začela še dejavneje ukvarjati s tem.

Bisere zelo težko opišeš, moraš prav priti, da začutiš, kaj to je – in potem s tabo ostane.

Kaj vam je prostovoljstvo dalo za življenje?

Za življenje mi je dalo veliko lepih, dobrih odnosov z ljudmi, ker so ljudje, ki so pripravljeni dati svoj čas za druge, moj tip ljudi. Z mnogimi smo se povezali, res dobro ujeli in doživeli skupaj veliko lepega. Hkrati ti tudi vsaj malo izpolni željo ali potrebo po tem, da bi pomagal drugim ali da bi jim bilo malo bolje. Zase vidim, da mi je bilo v življenju danih veliko samoumevnih stvari, ni pa za vse tako. In bi rada to vsaj malo izravnala, da bi bilo še komu majceno lepše. V resnici pa ti da tudi veliko izkušenj, od tega, kako se znajti v nepredvidljivih situacijah, dobiš precej specifičnih znanj in delo z različnimi otroki, skupinsko dinamiko, sodelovanje, dogovarjanje, veliko stvari torej …

Vsestransko ste torej zelo dejavni, pa vendar vam zagotovo ostane tudi nekaj prostega časa. Za kaj ga izkoristite?

Rada se ukvarjam s športom, grem v hribe ali na morje, potujem, rada tudi kaj dobrega preberem – tega bi si želela več, ne gre mi prav dobro zadnje čase. In zelo sem rada z ljudmi.

Letovanje se od drugih razlikuje tudi po tem, da je kot projekt youngCaritas obarvano tudi z duhovno noto. Vsak teden gostuje tudi duhovnik in pripravi sveto mašo.

Kje se vidite čez 10 let?

To je prehitro reči. Vidim pa se v službi, v kateri sem zadovoljna, kakor zdaj. Zelo imam rada nove izzive, tako da morda pride še kaj novega. Tudi na terapiji imam morda še kako pot naprej … In zelo bi si želela iskati srečo še naprej; če bom čez 10 let še lahko rekla, da sem tukaj, kjer sem si želela, bo to sanjsko.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako bi mladega, ki še koleba, da bi postal animator na počitnicah Biserov, spodbudili in povabili medse?

Nekaterim verjetno že morje ogromno pomeni, sicer pa je res odlično vzdušje, povežemo se z animatorji, veliko je novih poznanstev in novih izkušenj. Bisere zelo težko opišeš, moraš prav priti, da začutiš, kaj to je – in potem s tabo ostane. Vsakomur bi rekla, da je za poizkusiti, če si le želi doživeti nekaj novega, posebnega.