Eva Čeč iz Postojne se je leta 1983 zaposlila kot profesorica matematike v Šolskem centru Srečka Kosovela v Sežani in leta 1986 na Gozdarskem šolskem centru v Postojni. Od leta 1996 do 2002 je bila ravnateljica Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Do matematike je imela poseben odnos. Otrokom je skušala pomagati, da bi predmet vzljubili in videli v njem uporabnost v življenju. Nudila je strokovno pomoč številnim otrokom, da so premagali strah, jih na ta način vzgajala in jim dajala zgled.

Bila je pobudnica ustanovitve Območne skupnosti DKPS

Dejavna je na več področjih. Bila je pobudnica ustanovitve Območne skupnosti Društva katoliških pedagogov Slovenije sv. Hieronim leta 2016, ki je povezal učitelje na Postojnskem, Pivškem in vse do Vipave. Organizirala je številna predavanja, srečanja in okrogle mize teološke, vzgojne in zgodovinske tematike, tako za starejše kot za mlade, npr. vsakoletni svetopisemski maraton, Srečanja s Svetim pismom Blaža Kernela, predstavitve aktualnih knjig z njihovimi avtorji, predavanja znanih Slovencev.

Eva Čeč med sprejemom Slomškovega priznanja. FOTO: Ivo Žajdela

Rada je imela neposredne in prvinske otroke s podeželja

O svoji pedagoški poti je za Družino dejala, da je že v šestem razredu OŠ vedela, da bo šla v pedagoški poklic, in med vsemi predmeti ji je bila matematika najbližje. »V domačem kraju ni bilo prav preprosto dobiti službe v šoli, če si vsak teden pel na koru in nosil križec na verižici. A človek obrača, Bog pa obrne, prišel je trenutek, ko sem bila edina izbira. Moja pot poučevanja je imela vzpone in padce, a danes vem, da je bilo potrebno eno in drugo. Poseben izziv in visoko življenjsko šolo mi je predstavljalo razredništvo, saj so mi pogosto v razred dodelili dijake, ki so se jih drugi ogibali. Prelomno obdobje v poučevanju sem dosegla s poučevanjem v t. i. skrajšanih programih. Takrat sem začutila, kako zelo pomembno je v procesu izobraževanja videti in začutiti vsakega dijaka. Veliko veselja mi je zadnjih deset let poučevanja pomenilo koordiniranje programov mobilnosti EZ, ki so omogočali dijakom tritedensko strokovno prakso v tujini, učiteljem pa tedensko strokovno srečanje s svojimi kolegi v tujini. Imela sem srečo, saj sem učila prav v vseh stopnjah programov srednje šole. Rada sem imela neposredne in prvinske gozdarje, najpogosteje dobro vzgojene otroke podeželja, ki sem jih učila v največjem številu, uživala v poučevanju gimnazijcev, se učila poučevanja v dvoletnih programih, ko sem že mislila, da se po 20 letih dela nimam več kaj naučiti, na koncu pedagoške poti pa me je prevzela srčnost, ki sem jo lahko občutila pri zdravstvenikih. Mojega poučevanja pa so bili v manjši meri deležni tudi strojniki. Ponosna sem nanje in na njihove dosežke v življenju.«

Napolnjuje jo dotik človeške bližine

O tem, da pomaga starejšim v domu upokojencev pove, da je to blagoslovljen čas, ki ga zaznamujejo zadovoljni obrazi oskrbovancev, njo pa napolnjuje dotik človeške bližine, vere in modrosti. Po covidu se je ta pomoč skrčila na sodelovanje pri mašah v domu in kakšnem drobnem presenečenju za posameznega stanovalca. Pred covidom sva z možem posamezne stanovalce peljala k maši v farno cerkev. Zdaj prosti čas namenjam dnevnim sprehodom z mojo slabovidno prijateljico. Pojem v župnijskem zboru, sem članica ŽPS, sodelujem v skupini krasilk župnijske cerkve.

Romanje je hrana za dušo in telo

O romanju pravi, da je to duhovna pot skozi življenje. Peš romanje je zanjo prispodoba vsakodnevnega romanja. »Kakšen dan je lahkotno in vedro, drugič trpeče in dušeče, tretjič čisto običajno. Pomeni mi odmik od vsakodnevnih obveznosti, poseben praznik, hrano za dušo in telo, srečanje s seboj, Božjim Očetom, soromarji in sakralno, naravno, kulturno dediščino ter dobrotniki in domačini na poti. Moje prvo večdnevno peš romanje je potekalo s katoliškimi pedagogi po Slomškovi poti iz Celja v Maribor (2010), z njimi sem romala še nekajkrat. Leta 2012 sva z možem in prijateljico romala po francoski poti v Kompostelo, leta 2018 pa z drugo prijateljico iz Lizbone preko Fatime v Kompostelo, vmes pa nekajkrat s skupino v organizaciji DPPSJS tudi po slovenskih poteh sv. Jakoba. Rada romam tudi sama. Vsak romar na poteh sv. Jakoba sledi rumenim puščicam, ki ga usmerjajo na poti proti cilju. Tako zelo, da jih nekaj dni po vrnitvi z večtedenskega romanja pričakuje (videva) tudi v vsakdanjem življenju. Z njimi je življenje preprostejše, odpade nepotrebna vsakodnevna navlaka, ki nas duši, duša postane lažja, usmerjamo se k bistvu, k Bogu in k človeku. Take rumene puščice predstavlja Deset božjih zapovedi za katoličane. Za dušni mir je dovolj, da se jih v svojem življenju držimo.«

Od leta 2019 je aktivnejša članica Društva prijateljev poti sv. Jakoba, je članica UO, administratorka in skrbim za obveščanje članov, koordinacijo dela, organiziram kakšno dnevno romanje ali druženje.

Zelo je povezana z Marijinimi romarskimi potmi. Vsako leto obišče (enodnevno peš romanje): Marijo Vnebovzeto v domači vasi Slavina, Svete Višarje, kjer jo je že kot otroka prevzela podobica višarske Matere božje, Marijo Pomagaj na Brezjah, Kraljico miru na Kureščku, Marijo Pribežališče grešnikov na Planinski gori.

Dobitnice Slomškovih priznanj za leto 2024: Darja Mazi Leskovar, Milček Komelj, Jožica Terlikar in Eva Čeč. FOTO: Ivo Žajdela

O vrednotah: Danes je veliko navideznega in lažnega

O današnjem času, ko je videz najpomembnejši, meni, da je veliko navideznega in lažnega. »V času, ko je videz najpomembnejši, je veliko navideznega in lažnega. Razločevanje med resnico in izmišljotino ni bilo še nikoli tako težko. Prva vrednota je zame vera. To je zastonjski božji dar, ki plemeniti moje življenje, a zahteva vsakodnevno potrditev in privolitev. Druga pomembna vrednota je medsebojno spoštovanje in spoštovanje do stvarstva, ki nas obdaja. To prinaša mir v naše odnose. Tretja zaupanje – po poti od upanja do zaupanja. In še bi lahko naštevala. Sicer pa smo tako ali tako vsi ovce. Novodobni pastirji nas na vse mogoče načine vabijo k sebi in lepijo nase, a so včasih tudi sami ovce. Jaz sledim dobremu pastirju, ki je dal življenje za svoje ovce.

Moja prva vrednota je zagotovo družina, saj ji posvečam že vse svoje življenje. Je učilnica življenja, kjer se vsakdo od nas sreča s številnimi lekcijami in izzivi. Z enimi opravim zlahka, druge z nekaj truda, nekatere pa ponavljam in ponavljam. Včasih uspem, drugič ostajajo izziv tudi v prihodnje. Je pa z začimbo vere in zaupanju v Božje varstvo lažje.«

Kaj ji pomeni vera?

»Varni pristan v nevihti, hvalnica Bogu in stvarstvu v radosti in veselju, zvezda vodnica vsak dan. Bogu hvala za ta dar, staršem in družini za njeno posredovanje in vzgojo, vsem sopotnikom na življenjski poti za njeno preverjanje in utrjevanje.«

Helena Kregar iz Društva katoliških pedagogov Slovenije o Evi Čeč

Z Evo Čeč so nas že pred leti povezala romanja po Slomškovih poteh. Na teh poteh sem Evo spoznala kot iskrivo sogovornico, ki življenje in ljudi presoja dobrohotno, a kritično ter z veliko mero humorja. Predana je vsemu, kar počne: od skrbi za družino, do pomoči prijateljicam doma ali v domu upokojencev. Cenim jo tudi kot predano sodelavko v Društvu prijateljev poti Sv. Jakoba v Sloveniji, predvsem pa kot pobudnico ustanovitve območne skupnosti DKPS v Postojni. Kjerkoli potrebujemo ideje in pomoč, je Eva na razpolago kot nepogrešljiva soorganizatorica dogodkov. Njena zavzetost in vedrina sta resnično nalezljivi.