Bi lahko zaposleni v šestih urah opravil toliko dela, kot ga zdaj v osmih? »Če človek intenzivno dela osem ur, tega dela ne more opraviti v šestih urah. Če pa posameznik v osmih urah počne tudi druge stvari, na primer pije kavo s kolegom, surfa in brska po spletu v zasebne namene, zagotovo obstaja še nek prostor za večjo učinkovitost,« odgovarja redna profesorica za psihologijo dela in organizacij na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Eva Boštjančič.

Ali lahko človek vseh osem ur ohrani enako raven zavzetosti oziroma osredotočenosti na delo?

Ko so v ameriški tovarni Ford uvedli osemurni delovnik, so menili, da človek ob osmih urah dela potrebuje osem ur za svoje lastne dejavnosti in osem ur za počitek. A narava dela je bila takrat popolnoma drugačna kot je danes, saj je bila veliko bolj povezana z rutinskimi, administrativnimi in fizičnimi deli. Danes velika večina zaposlenih opravlja intelektualno delo, pri katerem so vključene naše kognitivne funkcije in je težje vzdrževati daljša obdobja koncentracije in razmišljanja. Včasih pa nas delo tako »potegne«, da se niti ne zavedamo, da ga opravljamo in čas teče povsem drugače. Menim, da za intelektualno delo potrebujemo odmore in da težko delamo osem ur na vedno istih »obratih«. Zato res potrebujemo kakovosten počitek.

Psihologinja Eva Boštjančič. FOTO: osebni arhiv

Ali obstaja kakšen slovenski primer preizkušanja krajšega delovnega časa?

Sodelovala sem pri eksperimentu v nekem slovenskem podjetju, kjer so v enem oddelku uvedli šesturni delovnik. To pomeni, da so morali v šestih urah morali opraviti delo, ki so ga prej v osmih. Zaposleni so poročali, kaj vse so »odstranili« iz svojega delovnika, da je na koncu ostalo samo delo. Njihovi sestanki so postali bolj učinkoviti, kave s sodelavci so bile krajše in bolj učinkovite. Nepomembnih stvari so niso lotevali. Prav tako so uvedli so t. i. tihe ure. To pomeni, da se v določenem obdobju delovnega procesa niso motili med sabo in so takrat res osredotočeno delali. Izkazalo se je, da so vse te stvari pomagale, da so bili na delovnem mestu bolj učinkoviti.

Psihologinja Eva Boštjančič med drugim ureja spletno stran psihologijadela.com.

Kateri pozitivni ali morda tudi negativni učinki krajšega delovnika so se pokazali med eksperimentom? Kako je to vplivalo na zasebno življenje tistih, ki so bili vključenih v poskus?

Zaposleni so poročali, da jim je ura ali dve podarjenega časa, preden so prišli domov drugi družinski člani, zelo veliko pomenila. Eden od sodelujočih je poročal, da si je vzel čas za fitnes, neka gospa je poročala, da je lahko v miru skuhala kosilo in v miru prebrala časopis. Druga gospa je dejala, da je šla lahko peš iz službe in ji je to predstavljalo rekreativno dejavnost. Tretja gospa pa je na primer povedala, da imajo kmetijo in jo doma še bolj obremenijo, ker pride prej iz službe.

Kaj pa izkušnje iz tujine?

Vemo, da se radi zgledujemo po skandinavskih državah. Pred leti so na Švedskem opravili eksperiment, ko so v socialno-varstvenih zavodih uvedli šesturni delovnik. Ljudje so poročali o veliko večji učinkovitosti in boljšem počutju ter bolj kakovostno preživetem prostem času. Poudariti pa je treba, da so morali sodelujoči v eksperimentu podpisati pogodbo, da v prostem času ne bodo opravljali drugih plačljivih del.

V ponedeljek se še segrevamo, v četrtek pa nam produktivnost že pada.

Ali menite, da bi bilo bolje, da bi delali pet dni v tednu po manj ur ali zgolj štiri dni in bi v tem času opravili obseg dela, ki bi ga sicer v petih dneh?

Raziskave kažejo, da je najbolj učinkovit dan v tednu torek. V ponedeljek se še segrevamo, v četrtek pa nam produktivnost pada, saj že razmišljamo o tem, da prihaja petek, ko je produktivnost tudi dejansko najnižja. Jaz sem zagovornica petdnevnega delovnega tedna, ker se mi zdi, da sta dva dneva miselnega in fizičnega počitka v tednu dovolj, tako za naše telo kot naše miselne funkcije.

Niso pa seveda vsa delovna mesta primerna za krajše delovnike. Ponekod bi morali zato zaposliti več ljudi. Vemo pa, da že zdaj v nekaterih panogah primanjkuje delovne sile.

Možnost krajšega delovnika bi lahko izkoristili pri individualnem delu. Krajši delovni čas je primeren za dela, pri katerih zaposleni ni vezan ne delovni proces ali na delo s strankami. Ne moremo si predstavljati krajšega delovnega časa v šolah ali zdravstvenih domovih. Lahko sicer skrajšajo delovni čas, a so vezani na urnike in odpiralni čas. Ključno pri vsem tem se mi zdi, da mora biti organizacijska kultura dovolj zrela. To pomeni, da mora obstajati zaupanje med delodajalcem in zaposlenim, da če določene dni delam od doma, opravim enako količino dela, kot če bi bil fizično prisoten na delovnem mestu.

Če bi v Sloveniji uvedli šesturni delovnik, bi to zelo težko vpeljali v storitvenih dejavnostih, kot so gostinstvo, zdravstvo ali prevozništvo, kjer že zdaj poročajo o blaznem pomanjkanju kadra. Govorjenje in pisanje o krajšem delovniku je veliko bolj medijska in znanstvena stvar kot pa praktična. Preden bi prešli v ta sistem, bi morali zelo izrecno opredeliti merilo za učinkovitost, ki v nekaterih dejavnostih ni dovolj jasen.