Na spletnem portalu La Croix International so na letošnji velikonočni ponedeljek objavili njeno premišljevanje o tragičnih posledicah legalizacije evtanazije v tej severnoameriški državi s podnaslovom »Nauki iz Kanade«.

S. Nuala Kenny. FOTO: FB/zajem zaslona

Ko sem se letos pripravljala na praznovanje velikega tedna in velike noči, so me obhajale misli o tragičnih posledicah legalizacije smrti z medicinsko pomočjo v Kanadi. Kot travmatičen preblisk sem se vrnila v februar 2015, ko sem izvedela za odločitev kanadskega vrhovnega sodišča, ki je dekriminaliziralo smrt z medicinsko pomočjo na podlagi argumenta o pravicah in svoboščinah. Kot redovnico, zdravnico in etičarko me je pretresel moralni in družbeni pomen tovrstne medikalizacije človeškega trpljenja za celotno medicinsko stroko, Kanado in kristjane.

Evtanazija je normalizirana kot dobra smrt, dostojanstvena smrt pa se po novem razume kot izbrana in načrtovana smrt v dokončni zavrnitvi Jezusovega umiranja, smrti in vstajenja.

Osem let pozneje so stvari slabše, kot sem si kdajkoli predstavljala. Malodane vsi zaščitni ukrepi za preprečevanje zlorab so odpravljeni. Mediji poveličujejo smrt z medicinsko pomočjo, tako da objavljajo čustvene izpovedi v prvi osebi, ki se upirajo kritični analizi in nasprotnike evtanazije prikazujejo kot neusmiljene in brezčutne. Evtanazija je normalizirana kot dobra smrt. Dostojanstvena smrt se po novem razume kot izbrana in načrtovana smrt v dokončni zavrnitvi Jezusovega umiranja, smrti in vstajenja.

Kako je lahko Kanada, krščanska država, pionirka na področju zagotavljanja splošnega javno financiranega zdravstvenega varstva in zagovornica paliativne oskrbe, postala najliberalnejši režim smrti z medicinsko pomočjo na svetu? Sporočilnost za cerkveni nauk lahko potegnemo iz zgodovine medicinske morale in etike, pa tudi iz nauka samega.

Krščanski pristop k morali

Nedavno premišljevanje Isabelle de Gaulmyn o sedanji uporabi »etičnih« promocijskih izdelkov in praks nas opozarja, da ta filozofska disciplina, ki usmerja presojo konkretnih moralnih okoliščin, zahteva kritično razmišljanje in jasno razumevanje temeljnih prepričanj o dobrem, slabem, pravilnem in napačnem. Analiza stanja teologije, ki jo je opravil Massimo Faggioli, je razlog za skrb glede naših temeljnih katoliških prepričanj in načina njihovega posredovanja.

Papež Frančišek ima velik vpliv na etiko v zdravstveni oskrbi, predvsem z okrožnicama Radost ljubezni in Hvaljen, moj Gospod.

Papež Frančišek nas vedno znova uči spremljanja in usmiljenja v konkretnih in pogosto »kaotičnih« življenjskih okoliščinah. Poudarja razločevanje z močjo Svetega Duha in ima velik vpliv na etiko v zdravstveni oskrbi, predvsem z okrožnicama Radost ljubezni in Hvaljen, moj Gospod. Njegov pristop k morali je zakoreninjen v temeljnih prepričanjih o utelešenju, križanju in vstajenju Jezusa Kristusa, ki gredo proti prevladujočemu toku ter imajo globoko občestveno, politično in etično razsežnost.

Predkrščansko Hipokratovo izročilo je priznavalo moralno naravo skrbi za bolne. Bolniki so poznali prisego zdravnikov, da jim bodo s svojimi spretnostmi in znanjem pomagali in jim nikoli škodovali, vključno z izjavo: »Ne omogoči dostopa do smrtonosnega zdravila, tudi če ga zahtevajo.« Zgodnje krščanstvo je okrepilo to moralno jedro, etika pa se je osredinila na zdravnika kot moralnega akterja s posebno pozornostjo do zaupanja, sočutja in praktične modrosti. Etični kodeksi so znova poudarjali zavezanost dobrobiti bolnikov ter znanstveni in tehnični odličnosti.

Krhkost svobodne in ozaveščene izbire

Kot odziv na napredek v medicini brez primere, kot sta recimo prenosni ventilator in oživljanje srca v posvetnih in pluralističnih družbah, je sodobna bioetika razvila »načela srednje ravni«, ki niso povezana z verskimi ali filozofskimi temelji. Vključila je tradicionalne načela dobrotljivosti, neškodljivosti in pravičnosti ter dodala »spoštovanje avtonomije«.

Tragično je, da študentje ne prepoznajo medicine kot same po sebi izrecno moralne dejavnosti.

Ta načela sem predavala več tisočim študentom medicine in vem, da so skrčena na postopkovni seznam, kjer avtonomija pacienta zasenči vse druge pomisleke. Tragično je, da ne prepoznajo medicine kot same po sebi izrecno moralne dejavnosti v izkušnjah bolnikov, ki nestrpno čakajo na izvid biopsije, prestrašenih sorodnikih, ki spremljajo hudo poškodovanega svojca na urgenci, ali tistih, ki se z upanjem prebujajo iz narkoze po težki operaciji.

Praksa se je spremenila, toda jedro medicine je še vedno družinska praksa ter medicinske in kirurške specializacije, namenjene osebam, ki potrebujejo oskrbo zaradi poškodb, bolezni in invalidnosti. Bolniki so ranljivi, saj so odvisni od zdravniškega znanja in spretnosti. Prepoznavanje krhkosti svobodne in obveščene izbire v množici pristranskih in nepreverjenih spletnih virov ter pozornost do zapeljive moči prepričanja v tehnologijo sta danes ključni moralni zahtevi.

Kriki moralne stiske zdravnikov, ki morajo kot možnost zdravljenja ponuditi smrt z medicinsko pomočjo, kažejo na trajno moralno jedro medicine. Postavljajo temeljna vprašanja o ciljih in dobrem medicine ter o bistvu odnosa med zdravnikom in bolnikom.

Moč velikonočne skrivnosti

Zgodnje krščanske skupnosti so od vsega začetka razmišljale, kako živeti svoj krstni klic v odgovor na Jezusove besede ter pričevanje o pravičnosti in skrbi za bolne. Uradna moralna teologija je razvila spokorniške priročnike, da bi zagotovila smernice za pastoralno prakso pri spovedi. Širitev zunaj zahodne Evrope je sprožila nova moralna vprašanja in teologi so povzeli načela, kot so dvojni učinek, sodelovanje in manjše zlo, za uporabo v novih »primerih«. Toda moralno izobraževanje je bilo omejeno in prevladovalo je razmišljanje, usmerjeno v greh in ukrepanje.

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-65) je prenovil kristologijo. Večne resnice je prinesel v človeško stanje in prenovil moralno teologijo s posebno pozornostjo do vesti in njenega oblikovanja s pomočjo Svetega pisma, izročila, izkušnje in razuma, vključno z znanostjo.

V Cerkvi potrebujemo dobro teologijo, ki bo pomagala usmerjati odgovore na moralna vprašanja.

Delo Richarda McCormicka z naslovom Zdravje in medicina v katoliškem izročilu iz leta 1984 je predlagalo revizije v luči antropoloških, etično-metodoloških in cerkvenih sprememb drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter prehoda od razmišljanja, ki temelji na pravilih. Teološka etika Jamesa Keenana, ki se osredinja na Jezusa, Sveto pismo in odnose, ter teološka bioetika Lise Sowle Cahill, ki razširja vprašanja o dostojanstvu iz družbenega nauka Cerkve in globalne pravičnosti, nadaljujeta ta razvoj.

Ker smo postkrščanska Cerkev, moramo bolj kot kdaj koli v zgodovini posredovati temeljna prepričanja in razločevanje. Potrebujemo dobro teologijo, ki bo pomagala usmerjati odgovore na moralna vprašanja, kot so smrt z medicinsko pomočjo, iz dosledne etike življenja, dialoga, sinodalnosti in prednostne možnosti za uboge.

Premišljevanje Massima Faggiolija o krizi akademske teologije na katoliških visokih šolah in univerzah, ki poskušajo tekmovati v tržnem gospodarstvu, je pretresljiv opomin na razsežnost tega izziva. Ko obhajamo velikonočno osmino, bolj kot kdaj koli prej zaupam v moč velikonočne skrivnosti. Verjamem, da lahko izstopimo iz teme obupa in se prenovljeni podamo novim izzivom naproti.