Pričujoče razmišljanje je spodbudil članek v lanski decembrski številki priloge Slovenski čas z naslovom »Izrael, stati inu obstati«. Gospodu Kovaču se najlepše zahvaljujem za zgodovinski pregled, ki mi je odstrl marsikaj novega, a ker članek ne skriva svojih proizraelskih afinitet, želim zgolj zavoljo uravnoteženosti pogledov zastaviti svoj glas tudi za palestinsko stran. K temu me ženeta dve subjektivni izkušnji: osebni, a zato nič manj reprezentativni in relevantni.

Prva je izkušnja mojega (žal že preminulega) strica, pravzaprav tetinega moža, ki je bil po rodu Palestinec. Njegov oče je bil trgovec s sadjem in lastnik plantaž v Qalqilyi. Leta 1948, ko so Izraelci razglasili svojo državo, je bila njegova družina – kot še na tisoče drugih Palestincev – primorana zapustiti svoj dom in vse svoje premoženje s sadovnjaki vred. Za izselitev so družini odmerili 15 minut časa, sicer bi sledili streli. Družina s sedmimi otroki je skozi puščavo bežala v Jordanijo, kjer s...