Plečnikov nagrobnik na grobu prof. Ernesta Tomca. Preživel je komunizem, uničili so ga v demokraciji. FOTO: Ivo Žajdela

Ker je bil grob Ernesta Tomca v neposred­ni bližini (praznega) »groba« dr. Lamberta Ehrlicha na ljubljan­skih Žalah, tega pa so nekateri ljudje pogosto obiskovali, so okrog leta 2000 opazili, da na Tomčevem grobu ni več nagrobnika. Uprava Žal je grob nekomu prodala, ta pa je Tomčev nagrobnik – masivni kamen s Plečnikovo figuro – snel in ga uničil. Škandal, ki bi v normalni družbi naletel na buren odziv. V Sloveniji spodmikanje vogelnih kamnov nacije ni nič pomembnega in nenavadnega.

Mladci leta 1940. V prvi vrsti drugi z desne je prof. Ernest Tomec, v tretji vrsti osmi z desne je Janez Arnež, v četrti vrsti četrti z desne je Alojzij Grozde (s svetlimi lasmi).

Denarja za »spomenike« komunistom je bilo vedno dovolj ...

Na posredovanje Nove Slovenske zaveze je uprava Žal novemu najemniku Tomčevo grobno »parcelo« za­menjala za drugo, najemnik Tomčevega groba pa je postala NSZ. Ker starega Plečnikovega nagrobnika ni bilo mogoče več najti, uprava Žal je namreč ščitila tistega, ki je spomenik odpeljal, je NSZ organizirala izdelavo novega. Denar zanj je zbirala od darovalcev, večino pa bo morala odšteti iz svojega skromnega proračuna. Kot vedno! Državni denar – neznanske vsote – gre za negovanje spomenikov komunističnih revolucionarjev.

Je Tomčev grob spomeniško zaščiten?

Novi nagrobnik na Tomčevem grobu so tako postavili 25. maja 2002 postavili. Ob 60. obletnici njegove nenadne smrti je bil tako rešen vsaj njegov grob. Upamo lahko, da bo novi masivni nagrobnik pripomogel, da bo grob prof. Ernesta Tomca eden tistih spomenikov na ljubljanskih Žalah, ki bodo deležni posebne pozornosti tudi s strani države. Slovenska krajina je natrpana s »spomeniki«, ploščami in grobovi, s katerimi se časti komunistična revolucija, naša zgodovina se ne more kosati z zgodovinami mnogih drugih evropskih narodov, zato lahko poskrbimo vsaj za spominska znamenja tistih Slovencev, ki so pomembneje zaznamovali naš narod. Prof. Ernest Tomec je bil zagotovo ena najvidnejših osebnosti med obema vojnama.

 Ob 60. obletnici nenadne smrti profesorja Ernesta Tomca je Nova Slovenska zaveza 25. maja 2002 na Tomčevem grobu na Žalah postavila novi nagrobnik. FOTO: Ivo Žajdela

Klasični filolog

Ernest Tomec se je rodil leta 1885 v Fari na Blokah. V Ljubljani je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. Bil je odličen učenec, tudi na Univerzi na Dunaju, kamor se je vpisal, da bi postal profesor klasičnih jezikov. Absolviral je leta 1913, toda prva svetovna vojna je tudi njemu odvzela del življenja.

Leta 1920 je bil v Kranju nastavljen kot suplent. Zatem je postal profesor na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Kmalu je bil premeščen na klasično gimnazijo, kjer je ostal profesor jezikov do svoje smrti.

Kot profesor in vzgojitelj na šoli je bil vsestransko priznan ter upoštevan. Sodeloval je pri sestavi dveh latinskih vadnic. Toda največje njegovo delo in velike zasluge so v njego­vem nesebičnem vzgajanju mlade katoliške generacije ter sistematičnem in velikopoteznem ustvarjanju temeljev slovenskega katoliškega gibanja.

Novi Slovenski zavezi je uspelo Tomčev grob ohraniti. Postavila je nov nagrobnik. Govornik je bil prof. Justin Stanovnik. Drugi z desne stoji Vinko Levstik, četrti Martin Kranner. FOTO: Ivo Žajdela

Voditelj Orla

V 20. letih je postal voditelj in prenovitelj slovenskega Orla. Dal je pobudo za več publikacij Orlovske knjižnice. Ko je leta 1929 centralistična diktatura generala Živkovića prepovedala slovensko telovadno vzgojno organizacijo Zvezo orlov in je bilo slovensko katoliško javno delovanje ustavljeno, se je prof. Tomec lotil svojega največjega dela. Hotel je vzgojiti nov lik slovenskega dijaka, ki bo živel iz vere in bo dorasel izzivom časa. Podlago je do­bil v papeževi socialni okrožnici Quadragesimo anno. Začel je z organiziranjem Katoliške dijaške akcije in Katoliške akcije nasploh.

Kot v Italiji je tudi drugod prihajalo do reakcij na komunistično nasilje

Prof. Tomec je aktivno deloval v 30. letih, v času, ko je komunistična propaganda čedalje bolj prodirala v naše okolje, hkrati pa so iz tujine, še posebej iz Sovjetske zveze, redno prihajale informacije o komunističnih metodah upravljanja družbe. (Kdo še sploh ve, zakaj je prišlo v Italiji na začetku 20. let 20. stoletja do pojava Mussolinija in fašizma?) Res je, da je katoliški tabor v 30. letih uporabljal tudi protikomunistični besednjak, toda tega ne bi bilo, če ne bi bilo agresivnega komunističnega delovanja. Komunisti so se poskušali vriniti celo v katoliške organizacije. Že tako se Slovenci po okupaciji dežele dolgo niso odzvali na komunistično nasilje, in sicer iz preprostega razloga, ker se je na nasilje težko odzvati. Še posebej če ne deluje več pravna država, to pa je okupator izničil.

Na nasilje se je torej bilo mogoče odzvati le s protinasiljem. Zato gre prof. Tomcu velika zasluga, da je v 30. letih izobraževal mlade ljudi in jim odpiral oči o naravi in metodah komunizma. Tako so ti lahko – leta 1942, po skoraj enem letu revolucionarnega terorja (natančneje: komunističnega nasilja) – stopili na skrajno težko pot in se organizirano odzvali na komunistično revolucijo.

Novi nagrobnik na grobu profesorja Ernesta Tomca na Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

Neutrudni vzgojitelj

Leta 1933 je začel izdajati zbirko Naša pot. Knjige v tej zbirki so bile pravi mali učbeniki, ki so mlade vzgajali v katoliškem duhu in jim odpirali oči. Ob Tomčevi smrti je zbirka imela že 22 knjig. Med njimi je vidno mesto imela Knjiga načel, ki je izšla v treh zvezkih: Načela o načelih, Načela naravne življenjske modrosti in Katoliška načela, skupno 688 strani. Med avtorji je bil Aleš Ušeničnik, eden najvidnejših slovenskih filozofskih in teoloških mislecev. Za Tomca je veljalo, da se je vse življenje bojeval za katoliška načela. Leta 1936 je bil pobudnik dijaškega tednika Mi mladi borci. Njegova vsebina je bila že podrejena soočenju s komunističnim delovanjem.

Tomec je bil zelo sposoben organizator. Vse svoje življenje oziroma ves čas je posvetil delu z mladino. Bil je kulturni in vzgojni delavec, pobudnik sistematične socialne vzgoje in tesen sodelavec škofa dr. Gregorija Rožmana. Zveza katoliških dijakov je leta 1942 v tipkopisu (bil je čas vojne in komunističnega nasilja) izdala njegovo Organizatorno teorijo.

Novi nagrobnik na grobu profesorja Ernesta Tomca na Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

»Nenadna« smrt

Konec marca 1942 je zbolel. Šel je v bolnišnico in bil operiran na želodcu. Ko je že uspešno okreval, je iznenada dobil vnetje ledvic in 26. aprila umrl. Imel je veličasten pogreb. Nenadna in čudna smrt je takoj sprožila ugibanja, ali pri njej niso imeli prstov vmes njegovi ideološki nasprotniki, ki jim je bil velik trn v peti.

Mesec dni za njim, 26. maja, je pod streli komunističnega atentatorja (pravilneje: morilca) umrl drugi veliki mož, oziroma voditelj katoliške mladine dr. Lambert Ehrlich. Tomec je bil idejni vodja mladcev, Ehrlich pa stražarjev. Z njuno nenadno smrtjo je zazijala – tudi na političnem prizorišču – velika praznina.

Leta 1941 je umrl dr. Anton Korošec, veliki voditelj slovenskega naroda. Aprila 1941 je ob bombardiranju Beograda umrl njegov naslednik Fran Kulovec. Miha Krek se je pred okupatorjem umaknil v tujino. Zdaj sta s političnega prizorišča izginila še Tomec in Ehrlich. To nenadno umanjkanje vodilne strukture so komunisti s svojim brezobzirnim nasiljem dosledno izkoristili.

Ivo Žajdela, Spodmikanje vogelnih kamnov, Demokracija, 2. 5. 2002Marijan Smolik, Profesor Ernest Tomec, Družina, 17. 6. 2001

Besedilo v wordu: Justin Stanovnik, Profesor Ernest Tomec – nekoč in danes, Zaveza, št. 47, 12. 2002

Besedilo v wordu: Tine Velikonja, Trije grobovi na ljubljanskih Žalah, Zaveza, št. 47, 12. 2002

1/7