Ermanovec je razgleden hrib v jugozahodnem delu Škofjeloškega hribovja, severno od ceste Gorenja vas–Cerkno. Njegova pobočja so poraščena z gozdom in prekrita s senožetmi, vmes pa so raztresene samotne domačije, ki dajejo pokrajini idilično podobo. Na vrh, ki je na zahodni strani travnat in odprt, se lahko brez večjih težav povzpnemo tudi pozimi, še posebej, če poti niso na debelo prekrite s snegom.

Na Ermanovec pripelje toliko označenih planinskih poti, da se kar težko odločimo za eno samo. Vzpon lahko začnemo v Hotavljah (ta pristop je z dvema urama in pol hoje najdaljši) ali Trebiji na vzhodu, v Sovodnju na jugu, v razloženi Kopačnici na severu ali na prevalu Kladje na zahodu. Možnosti je res veliko, toda Bog ne daj, da bi se na ta račun preveč obremenjevali z vprašanjem, ali smo res izbrali najzanimivejšo, najlepšo in najbolj razgledno pot. Pod vrh pripeljeta tudi lepi asfaltni cesti iz Trebije in Sovodenj, vendar ju rajši prepustimo domačinom, sami pa začnimo izlet v dolini.

Trebija leži ob glavni cesti Gorenja vas–Žiri, vanjo pa lahko zavijemo na ovinku pred odcepom proti Cerknemu. Od parkirišča pri športnem igrišču, kjer pustimo avto, krenemo na zahodni konec vasi. Pri kažipotu gremo čez potok in nadaljujemo do bližnje hiše. Za gospodarskim poslopjem nas markacije usmerijo poševno v breg. Gosta mreža različno širokih poti nas kmalu pripelje do asfaltne ceste proti Stari Oselici in Ermanovcu, ki vijuga med gozdom in senožetmi. Pri hiši, ki se prikaže za ovinkom, znova zavijemo navkreber. Z razpotja v gozdu se povzpnemo do ograjenega pašnika, od domačije nad njim pa nadaljujemo po makadamski cesti. Sledi še vzpon na golo sleme, s katerega je lep razgled čez dolino potoka Hobovščice na zasnežene hribe v širši okolici Žirov.


Ker je v snegu težko natančno slediti poti, nadaljujemo čez goličavo kar naravnost proti severu. Na robu gozda opazimo na deblu visoke smreke, h kateri je prislonjena lovska preža, naslednjo markacijo, ki nas navda s potrebno gotovostjo. Nekaj minut pozneje se nam pridruži pot iz Hotavelj čez Slajko. Skoraj hkrati nas obkroži vrsta visokih smrek, ki tekmujejo, katera bo stegnila vitko deblo više k soncu. Kmalu pridemo do kažipota, pri katerem zavijemo na stezo, ki nas pripelje na plano. Markacije in vrsta deloma zabrisanih stopinj nas zapeljivo vabijo čez zasnežen breg, vendar je to zgolj skušnjava. Vrh je že nad nami in če krenemo naravnost navkreber, ga dosežemo prej kot v desetih minutah.

Snežne zaplate ob robu gozda so včasih prava učna ura zoologije. Kar dobro poglejmo, pa bomo opazili sledove srn, zajcev ali lisic, ki se brez reda križajo v različnih smereh. Če imamo v žepu papir in svinčnik, si neznane odtise prerišimo, da bomo lahko pozneje preverili, kateri živali pripadajo.

Najvišja točka Ermanovca se skriva med drevjem, ki z juga oklepa vršno sleme. Označena je le s številko 1026 na tankem deblu. Na vrhu ni nič drugega, razen seveda lepega razgleda. Na zahodu vidimo med drugim bližnji Bevkov vrh, na severozahodu verigo Spodnjih Bohinjskih gora in Porezen, na severu pa se med vejevjem svetlika teme Blegoša.Za vrnitev do izhodišča je najprimernejša pot, po kateri smo prišli. Če ste iznajdljivi in ne marate ponavljanja, pa lahko nadaljujte z nami do Sovodnja. Mi smo tam pred nekaj dnevi z dvignjenim palcem hitro dobili prevoz do Trebije. Upamo, da tudi vam ne bo treba dolgo čakati.

Z vrha Ermanovca se spustimo na severozahod do kapelice, ki stoji ob križišču asfaltnih cest. Kažipot ob njej nam pokaže pot do planinskega doma, pred katerim zavijemo do bližnje kmetije. Od razcepa pod njo lahko nadaljujemo po daljši, vendar razglednejši poti naravnost ali po tisti, ki se bolj na hitro požene v dolino. Ta pot je sprva precej široka in vijugasta, vendar se kmalu zoža, približa potoku in spusti na dno. Kdo bi si mislil, da nas bo v tej mračni grapi, v katero se stekajo zaledeneli potočki, čakalo toliko zanimivosti! Z vej, ki ležijo čez struge, visijo ledene zavese. Kamenje prekrivajo zmrznjeni pokrovi, med katerimi polzijo tenki curki vode. S skal nad potjo visijo v nadstropjih ledene sveče, ki so se ponekod spremenile v prave stebre.

Ozka grapa, iz katere je zima naredila umetniško galerijo, se naposled nekoliko razširi. Tam, kjer se markirani poti znova združita, je po njenem dnu že speljana asfaltna cesta, ki nas dobro uro po odhodu z vrha pripelje do Sovodnja.



Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Gorenji vasi je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

Izhodišče: Trebija (v Poljanski dolini)

Višinska razlika: približno 570 metrov

Dolžina vzpona: 1.45 ure

Težavnost: v kopnem je pot lahka, napornejša je v visokem snegu. Na nekaterih krajih bi bila dobrodošla še kakšna markacija, sicer pa je pot dobro označena.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1:50.000