Kdo sta Erika Vouk in Henrik Neubauer ter s čim sta se zapisala v slovensko kulturno zakladnico?

»Ne znam si predstavljati sveta brez poezije«

Za Družino je Nino Flisar o njenem pomembnem prispevku v zakladnico slovenske kulture med drugim zapisal: »Pesnica in prevajalka Erika Vouk ni nikoli silila v ospredje. Poeziji, ki je njena osrednja življenjska zaveza, se je posvečala predano. Skoz pesmi je celostno in iskreno premislila in izrazila svoje življenjske poglede in občutja. Širši javnosti nikoli ni bila posebej znana, izjemno spoštovana in cenjena pa je med pesniški kolegi, literarnimi strokovnjaki, glasbeniki in gledališčniki.

Rojena je bila v Mariboru tik pred nemško okupacijo. Po končani osnovni šoli je obiskovala mariborsko klasično gimnazijo: Že prve pesmi, ki jih je objavila v gimnazijskem glasilu Moja misel, so nakazovale njen nesporen pesniški talent. Šele leta 1984 je, že v zrelih letih, objavila svoj pesniški prvenec Bela Evridika.« Do leta 2018 je objavila 11 pesniških zbirk in zanje prejela več prestižnih pesniških priznanj.

Erika Vouk. FOTO: Branimir Ritonja

»Za potrebe Slovenskega narodnega gledališča Maribor je prevedla dramska besedila Franka Wedekinda (Lulu), Georga Büchnerja (Vojček) in Heinerja Müllerja (Macbeth). Leta 1990 jo je po prevodu odlomkov drugega dela Goethejevega Fausta v poetizirano prozo za potrebe gledališča k prevodu celotnega drugega dela nagovoril ugledni urednik Aleš Berger. 7499 verzov te klasične pesnitve je tenkočutno prevajala sedem let. Nastal je vrhunski prevod, za katerega je po knjižni objavi prejela številne pohvale strokovnjakov in bralcev.«

»Vse sem delal z veseljem«

Z nagrajencem dr. Henrikom Neubauerjem pa se je pred slovesno podelitvijo nagrade za Družino pogovarjala Barbara Kapelj. Uvodoma je nagrajenca predstavila takole: »Henrik Neubauer je bil dejaven kot baletni zborist, solist ljubljanskega Baleta (1946–1957), asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani (1957–1961), vodja baleta in koreograf ljubljanskega Baleta (do 1972), direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana (1972–1982), umetniški vodja Opere in baleta v Mariboru (1984–1986). Koreografsko se je izpopolnjeval v Moskvi, Leningradu in v ZDA. Predaval je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, pripravil program študija Operne šole. 1995 je oživil delovanje Društva baletnih umetnikov Slovenije in ga do 2001 vodil, bil predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča (2002–2009). Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, 2009 tudi državno odlikovanje Zlati red za zasluge RS.«

Henrik Neubauer. FOTO: Nik Erik Neubauer

Izsek iz pogovora z dr. Henrikom Neubauerjem za tiskano Družino:

Kako ste doživljali delo v gledališču?

Oseminsedemdeset let je, odkar sem bil prvič na odru. Čudovit je občutek, da te gleda nešteto oči. Poseben užitek je, da lahko kot plesalec s svojim telesom posreduješ publiki včasih kar celo zgodbo. Kmalu sem začel tudi koreografirati, nato sem vodil ljubljanski balet, pa Festival Ljubljana, na koncu še mariborsko Opero in balet. Vse sem delal z veseljem. Zadnjič sem bil na odrskih deskah 2005.

Napisali ste več kot 30 knjig in prek 500 strokovnih člankov s področja opere in baleta. Kdaj ste pri svojem pestrem urniku uspeli pisati?

Pisanje je zastalo, kadar sem režiral opero ali koreografiral balet v gledališču. Kadar pa nisem imel nobenega dela, sem pisal knjige. Nikoli pa nisem pisal pod neko prisilo. Trenutno pišem o velikih baletih v operah, ki so bile pri nas na programu: npr. Faust z Valpurgino nočjo, Knez Igor s Polovskimi plesi, Gioconda s Plesom ur, Soročinski sejem z Noč na Lisi gori in druge.

Oba letošnja nagrajenca boste lahko podrobneje spoznali v novi številki tednika Družina.