Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Silvester Metlika, Rudolf Metlika, Boljunec [1]

Kako pa so ubili Vašega očeta?

Gospe Oti so rekli, da bodo v kratkem poslali domov tudi moške, ker jim niso nič dokazali, a so jih zaradi varnosti, ker se je približevala nemška ofenziva, odgnali v bližino vasi Podgorje pod Slavnikom. Naposled so se zbali, da prihajajo Nemci, in so jih umorili. Trupla so dali na kup in jih sežgali. Tako je gospe Oti povedala vaščanka iz Podgorja.

Pogled na Boljunec iznad Glinščice. FOTO: Ivo Žajdela

Ali se ve, kdo je ubil Vašega očeta?

Mama je morala vedeti, kdo je očeta materialno ubil in kdo so bili tisti dolinski fantje, ki so bili v skupini. Po večdesetletnem raziskovanju za njihova imena danes vem tudi jaz. Nam sinovom mama ni nikoli nič povedala, kot otrok pa sem prisostvoval več pogovorom, ki jih takrat nisem razumel, a me danes prepričujejo, da je mama vedela marsikaj.

»Zakaj ga nisi prijavila, ko pa veš,« jo je vprašal starejši gospod, ko smo čakali na avtobus pri Stari mitnici. Bilo je leta 1950, bil sem še otrok, vsak drugi dan sem moral zaradi otroške paralize v bolnišnico in popoldne sva se z mamo vračala domov z avtobusom. Eden izmed mladeničev, ki je bil zraven pri umoru, je po vojni odvažal kamenje s tovornjakom /Miro Slavec/. Pri nas je bilo veliko kamenja, ker je bil za hišo skopan rov za zaklonišče. Po vojni je občina kamenje odpeljala in tudi ta fant je bil voznik tovornjaka. Mama ga ni hotela videti, ni se hotela srečati z njim.

Pogled na Boljunec iznad Glinščice, zgoraj južni del Trsta. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je torej ubil Vašega očeta?

Mojega očeta naj bi s strelom pištole v zatilnik ubil poklicni likvidator Danilo Mihalič. Doma je bil z Beke, živel je v Boljuncu, ker je v naši vasi imel sorodnike. Za umor se je tudi pohvalil moji teti: »S tem prstom sem ga ustrelil.«

Osebno ga nisem nikoli spoznal, po vojni se je izselil, kot tudi drugi domačini, ki so imeli krvave roke. Danilo Mihalič je nato šel v tujsko legijo v Indokino. Pravijo, da se je poročil s Španko, živel v Argentini, njuna sinova menda živita v Nemčiji. Da je bil za umor kriv Danilo Mihalič, so mi potrdili tudi drugi.

Zakaj mislite, da so odgnali Vašega očeta?

Kot rečeno, so v tistih dneh okoli velikega šmarna 1944 odgnali več ljudi, med njimi je bil v Mačkoljah tudi oče Ljube Smotlak. Edina povezava med njimi, do katere sem se dokopal v vseh teh desetletjih, je bila ta, da so imeli v vsaki od teh družin pri krstu botra, ki je bil Italijan.

Pri nas je bilo takole: živeli smo v stanovanju nad današnjo pekarno na trgu v Boljuncu. Na mestu, kjer je danes gledališče Franceta Prešerna, je bilo večje polje, ki mu pravimo Mandria, bilo je v lasti družine Moretti. Oče je včasih delal na kmetiji, z družino so postali prijatelji, eden od Morettijevih sinov je bil za botra mojemu najstarejšemu bratu. Podobna povezava je bila tudi pri družini Ljube Smotlak in pri družini gospe Ote.

Kaj pa pravijo dokumenti, ki so vam jih posredovali iz Arhiva Republike Slovenije?

Da so bili špijoni. Prvi nedatirani dokument je verjetno nastal ob koncu avgusta, gre za zapisnik, ki ga je podpisal načelnik III. sekcije odseka Ozne IX. korpusa. Dokument nosi naslov Poročilo o likvidaciji špijonažne skupine na sektorju Osp–Mačkolje–Dolina–Boljunec. Iz njega izhaja, da je bil oče aretiran, ker so ga obremenjevale izjave z zaslišanja prav tako aretiranega Dolinčana Franca Kocjana (ki je živel v Boljuncu in so ga nato umorili). Ob njih so bili aretirani še Rezijan Giovanni Clemente, Anton Ota, Anton Jercog, Arcangelo Fernold, Josip Smotlak, Angel Prašel, Rudolf Švara in Josip Legat, ki da so bili »radi hajke likvidirani«.

Navedbe iz dokumenta povzema tudi drugi dokument, ki za očeta med drugim navaja, da je »poslal med partizane špijona Kobca«, in da je bil zato »justificiran«. Ubili so ga konec avgusta ali v začetku septembra. Oče naj bi priznal, da je bil agent Specialnega inšpektorata in da je poslal med partizane omenjenega špijona. Zakaj bi to »priznal«, si lahko predstavljamo ... Sicer pa v depeši piše, da jih niso likvidirali, ker so priznali, temveč zato ker so prihajali Nemci.

Kot rečeno, iščem že desetletja in doslej nisem našel še dokaza o tem, zakaj so mi ubili očeta.

Kje počiva vaš oče?

Nikjer. Nekje v gozdu so ga skupaj z drugimi, ki so bili z njim zaprti, zažgali in sledov ni nikjer.

Spomenik »NOB« v Boljuncu se kiti celo z dvema komunističnima zvezdama. Naj se vidi in ve, kdo je tu (totalitarni) gospodar. FOTO: Ivo Žajdela

Kako je bilo po očetovi smrti?

Kot rečeno je naša družina živela v stanovanju nad današnjo pekarno na Gorici, kot pravimo trgu v Boljuncu. Pri nas so od Istre do Vipave vsi trgi Gorica. Takrat je bila tam gostilna, nad gostilno je bilo več stanovanj. Ker se oče ni več vrnil, je mama ostala brez dohodkov. Lastnik stavbe, ki je bil dober mož, bi pustil, da bi še naprej živeli v stanovanju, a se je mama raje vrnila domov k stari mami, ki je živela nižje pod vasjo. Postajalo je prenevarno, veliko je bilo hudobije in zavisti. Neka ženska /žena bratranca Roza Koradin Žerjal, pomagala pa je svakinja lastnika stavbe, ki se je pisal Marij Žerjal/ je hotela v naše v stanovanje in je prišlo do dveh hudih dogodkov: nekega dne se je mama vrnila domov in na dvorišču našla razmetane vse svoje stvari. Pred tem pa so jo celo ovadili Nemcem, ki so jo tudi odpeljali, in je bila že pripravljena za transport. Taborišča jo je rešilo stričevo posredovanje, saj bi se sicer jaz rodil bogvekje v Nemčiji.

Noseča vdova z dvema zelo majhnima otrokoma, pa se ji zgodi še to! Za vse to gorje ni bil nihče kaznovan.

Nekdo je leta 2023 na spodnjem razgledišču nad Glinščico narisal komunistično rdečo zvezdo, ki jo mora gledati vsak, ki gre v to zelo obiskano dolino. FOTO: Ivo Žajdela

Kako pa je bilo po vojni?

Ni še bilo miru. Enkrat novembra, bilo je še leta 1945, so nam ponoči skušali ukrasti kravo, ni se jim posrečilo. Vrnili so se, tokrat jim je pomagala gospa, ki je bila pri nas. Stric jih je pravočasno slišal, čez zid vrgel ročno bombo, ki je poškodovala enega od tatov. Takrat smo tudi videli, da je bil med njimi brat naše pomočnice /pomočnica Maria Korošec Sancin, sestra Josipa Korošca, sopomagača pri kraji in pri izginotju Parovela. Ivan 1883–29. 2. 1944. Bomba je ranila Lovrenca Kozino, Boljunec, št. 132. 8/379/. Kradli so tudi pri drugih, v glavnem so to bili nekdanji terenci, ki so bili v Boljuncu tudi družinsko povezana mreža.

Med vojno so se pogosteje prepletali interesi in zamere kot pa ideologije, veliko beremo o špijonih, a dogajalo se je, da je ljudem tudi prekipelo. Nekateri so nadlegovali mlada dekleta, ki so imela fante ali može v partizanih, po domovih so odvzemali blago in živino, ki ga partizani v hosti včasih niso nikoli dobili, ker so jih nekateri terenci prodajali. Tega pa domačini niso smeli delati, saj je bila pod vasjo straža, ki ni pustila, da bi hodili prodajat v Trst. Oni pa so lahko prodajali naprej. Domačim v vasi so vzeli dve teleti pri nas, večkrat vino, kar sigurno ni šlo v partizane.

Vse te zgodbe, vse te krivice niso popisane, so pa pomembni koščki v mozaiku, ki pomagajo razumeti splošno sliko in marsikatero dogajanje.

Komunistična rdeča zvezda na spodnjem razgledišču nad Glinščico. Komunistični zločini v Boljuncu, omenjeni v tem prispevku, pa povsem neraziskani. FOTO: Ivo Žajdela

Koliko komunističnih morilcev je bilo na dolinskem koncu?

Nekaj jih je bilo. Niso bili mulci, bili so odrasli možakarji, rojeni pod Avstrijo.

Iščete očetov grob?

V vasi nimam več kaj iskati, ker so vsi tisti, ki bi lahko kaj vedeli, umrli. Očetovega groba ne iščem, nikoli ga nisem iskal, ker so njegovo truplo sežgali in od njega ni nič ostalo. Hotel pa bi vedeti, zakaj so ga ubili, kaj se je dogajalo prej in kaj se je dogajalo potem. Na našem koncu je težko karkoli najti, ker še danes vlada molk, tajnost, omertà, bi rekli Italijani. Noben sorodnik ni po vojni zaradi umorov zahteval procesa ali resnice. Nič nisi smel reči. »Molči in pazi, kaj govoriš,« sem moral poslušati. Ni se smelo govoriti in ni se govorilo.

Mi smo bili črne ovce, za nas so vsi vedeli, kaj se nam je zgodilo. Za številne smo bili fašisti, na račun svoje družine sem večkrat slišal psovko »ubijalci«.

Ali je vaša mama nosila kam cvetje v spomin na moža?

Cvetja ni imela kam nesti, na kraj zločina ni mogla, ker je bil v Jugoslaviji, nekje pod Slavnikom. Nikoli nisem bil tam.

Prispevek je Erika Jazbar objavila pod naslovom Mama cvetja ni imela kam nesti. Rudolf Metlika (1902–1944) v Mladiki (št. 5, 2020).

Ivo Žajdela, Boljunec in slovenska imena (nekoč), Silvester Metlika, Družina, 2. 5. 2021

1/7