Draga 2019. Ivo Žajdela, Renato Podbersič, Silvester Metlika in pogovor o medvojnih in povojnih umorih, nasilju, molku, zgodovinarjih, piscih in raziskovalcih, ki se s tem ne ukvarjajo. Takrat zvem, da Silvester Metlika, ki ga že desetletja poznam kot angažiranega člana naše skupnosti na Tržaškem, očeta ni nikoli srečal. Rudolf Metlika (1902–1944) je bil avgusta 1944 zvečer na straži nad vasjo, ko se je vrnil domov, sta ga prišla iskat dva moška, ga odgnala v hrib in za njim se je izgubila vsaka sled. Silvester se je rodil nekaj mesecev kasneje, 27. decembra tistega leta.

Mama sinovom o očetu in okoliščinah njegovega izginotja ni govorila. V vasi so bili zaradi tega stigmatizirani. Rudolf Metlika. Novo ime na seznamu žrtev revolucionarnega nasilja, ki ga pri nas, v sedanjem zamejstvu in na Primorskem, ni bilo, pravijo.

S Silvestrom se zmeniva za pogovor, do katerega vendarle pride 21. decembra 2019 na njegovem domu v Boljuncu in nato še 12. maja 2020. /Dodatke v poševnih oklepajih sem dodal Ivo Žajdela./

Silvester Metlika iz Boljunca na Dragi septembra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Pogovor s Silvestrom Metliko v Boljuncu: Mama cvetja ni imela kam nesti

Boljunec je bil liberalna vas, izobražencev do Frana Venturinija v glavnem nismo imeli, tudi duhovnika nismo dali. Če ga primerjamo z drugimi kraji v naši bližini, bomo rekli, da nam je druga svetovna vojna v marsičem prizanesla, saj nam vasi niso požgali, ni bilo hujših nemških represalij.

Žrtve pa imate, spomenik z imeni ubitih so postavili tudi v Boljuncu!

Seveda smo jih imeli. Štirje fantje so umrli v italijanski uniformi, od teh dva na ruski fronti. Tri so iz vasi odpeljali Nemci in je bila zanje verjetno zadnja postaja v Rižarni, ostali so umrli kot partizani. Med partizani, ki so vpisani na spomeniku v vasi, pa so vsaj trije, za katere domačini pravijo, da bi za njihovo smrt morali napisati drugačno zgodbo, in sicer da so v resnici umrli pod domačimi streli. Za enega se je precej glasno govorilo, da so ga krivili, da je tu pa tam kaj vzel /Ivan Žerjal/, drugega so ubili, ker je zapustil gozd in se vrnil v vas, ko mu je bomba poškodovala dom /Angel Kozina/, tretjega so umorili na Visu, kjer je bil menda prevajalec /Josip Korošec/.

Središče Boljunca nekoč.

Njihova imena?

Ne bom jih povedal. Imeli pa smo tudi druge ubite, njihova imena niso vpisana na spomenikih, umrli pa so zaradi zavezniškega bombardiranja. Tudi oni so vojne žrtve, tudi pri nas smo jih imeli, tudi celo družino. /Servul Maver, 14. 5. 1905–30. 6. 1944, Josipina Božič, žena Servula, 9. 7. 1907–9. 6. 1944, Marija Božič, mati Servula, 9. 2. 1982–9. 6. 1944, Selma Klun, stara 12 let, 10. 6. 1944, Boljunec, št. 129./

Omenil bi tudi ženske, ki so hodile na železniško postajo v Boršt in nato proti Kozini prodajat. Nastavili so bombo na progo, vlak je pognalo v zrak, življenje pa so izgubile ženske, in ne Nemci. Njihova imena niso vpisana nikjer, med njimi so bile tudi Boljunčanke.

/Zločinski napad z bombo na vlak na železniški progi Trst–Kozina so partizani izvedli nad Botačem nad dolino Glinščice 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan. Ubiti so bili: družina Ivana Gregoriča iz Boršta nad Boljuncem, Marija Slavec Mingot iz Boljunca, št. 136. (Mors violenta), Mihaela Starec – Slavec je bila hudo ranjena, izgubila je peto. Dogodek je opisal – sicer po partizansko – Maks Zadnik v knjigi Istrski odred (Nova Gorica, 1975, str. 264–266)./

Maks Zadnik, Istrski odred, Nova Gorica, 1975, str. 264–266

Pogled na Boljunec iznad Glinščice. FOTO: Ivo Žajdela

Koliko domačinov je bilo v fašistični stranki?

Tisti, ki so bili vpisani v fascio, so to bili v glavnem zaradi službe, v Boljuncu ni bilo zagrizenih fašistov. Podesta v Dolini je znal tudi pomagati /verjetno se je pisal Leschi/, vem za gospo, ki ga je prosila, da bi jo rešil dolgov, in ji je ugodil, pa tudi za mladega fanta, ki je bil že na nemškem tovornjaku, namenjen v taborišče, in ga je rešil. Preprečil je tudi, da bi iz vasi odpeljali zvonove. Ko so ga po vojni prišli iskat, da bi ga odgnali, so ga pravočasno obvestili in se je rešil.

Spet nekdo drug pa je svetoval: ti, vpiši se v fašistično stranko, pojdi delat in potem delaj, kar hočeš!

V vasi pa je bilo tudi kar nekaj takih, ki so nonšalantno prehajali z ene strani na drugo – od fašistov k terencem in obratno.

Spregovoriva o žrtvah, ki nas pobliže zanimajo, torej o žrtvah revolucionarnega nasilja.

Terenci so jih odgnali iz vasi leto pred koncem vojne in jih nato umorili. Najprej februarja 1944, nato marca in še avgusta, ko so odgnali tudi mojega očeta Rudolfa. Medvojna žrtev je tudi Mačkoljan /Ivan Parovel, 1883–29. 2. 1944/, ki je živel v Ljubljani, kamor se je preselil pod fašizmom, v Boljuncu pa je imel brata. Prišel je na obisk v našo vas, v Ljubljano se ni nikoli vrnil. Baje so ga odgnali v socerbsko jamo in ga tam umorili. Njegov sin mi je izjavil, da naj bi bila za njegovo izginotje odgovorna bratova hči, po vojni se je odselila v Jugoslavijo, in terenec Josip Korošec.

Enega vaščana so ustrelili po vojni, ker je ušel od partizanov. Soseda ga je zvabila na vaško šagro na Krmenki in so ga na licu mesta ustrelili. Nihče ni hotel videti, kaj se je zgodilo, pa čeprav so priče bile. /Umorjeni na Krmenki je bil Viktor Pečenik. Storilec je bil Avguštin Maver, zbežal je v Jugoslavijo, v Sarajevo, sledila mu je družina, kasneje se je z ženo in sinom ter brez hčere odselili v Švico/.

Tudi v Boljuncu se je torej to dogajalo. Spregovoriva o valu, ki je zajel tudi vašega očeta.

Februarja 1944 so kot prvega iz vasi odgnali gospoda Lovrenca Mavra. Bil je emigrant v Argentini, vrnil se je v domači kraj, se poročil, imel dve hčerki. Očitali so mu, da je špijon, seveda mu niso nič dokazali, bila je le pretveza, da so opravičili umor. Nekaj dni po ugrabitvi je na njegov dom prišel terenec in rekel hčerki, naj mu kar izroči očetovo suknjo, saj je oče ne bo več rabil.

Druga žrtev je bil brat moje stare mame, Anton Maver, njega so odgnali 19. marca, bila je nedelja popoldne, praznik sv. Jožefa. Znan vaški terenec ga je silil, da bi postal kurir, a je odklonil. V ozadju so bile tudi neke družinske zadeve, vezane na lastnino. Počakali so ga pod vasjo in ga odgnali. Nečakinja jih je videla, prišla je domačim povedat, da so ga odgnali, ni se več vrnil. Verjetno so ga umorili na zemljišču, ki mu pravimo Pr’ miši, danes tam stojijo tovarne, takrat so bile njive. Zgleda, da so ga nekaj časa imeli zaprtega v neki hiši, nato so ga ubili. Eden izmed domačih v tisti hiši se je po vojni odselil v Koper in tam ostal /morda Brajnik?/. Pravijo, da je imel na vesti tudi drugi umor, do katere je prišlo na Krmenki.

Časovno zadnji pa je bil moj oče, ki so ga odgnali avgusta. Na seznamu je bilo menda še nekaj drugih.

Spregovoriva podrobneje o zgodbi vašega očeta.

Mojemu očetu je bilo ime Rudolf Metlika, bil je letnik 1902. O njegovi tragični zgodbi zbiram podatke že desetletja. Sem upokojen električar, veliko sem delal po domovih, veliko sem se pogovarjal z ljudmi, po koščkih sem tu pa tam marsikaj zvedel, nekateri so mi povedali, drugim je kaj zbežalo, mnogi so mi spregovorili zato, ker jih je težilo. Nič nisem spraševal, pa so mi povedali.

V zadnjih letih sem vse skupaj spravil v neko celoto. Za dokumentacijo sem prosil tudi Arhiv Republike Slovenije, za posamezna poglavja sem poizvedoval tudi pri domačih zgodovinarjih.

Mama nam o očetu ni nič govorila, v spominu pa imam več stavkov, dogodkov, izrazov na njenem obrazu, ki sem jih doživel kot otrok, jih takrat nisem dojel, danes pa razumem, da je točno vedela, kdo je bil kriv za očetov umor in kdo je bil zraven.

Vozniško dovoljenje Rudolfa Metlike, ki so ga partizani umorili sredi avgusta 1944.

Kdo je bil Rudolf Metlika?

S služenja v italijanski vojski se je vrnil z vozniškim dovoljenjem, kar je v tistih letih imelo neko vrednost. Stalne službe ni imel, včasih je vozil tovornjak za potrebe kamnoloma. V tovarni ni delal, sklepam da zato, ker ni imel fašistične izkaznice. Kolikor vem, nikoli ni oblekel črne srajce, ni pa bil niti komunist. Bil je za odpor, proti fašistom in Nemcem, ni pa bil za odpor na način, ki so ga vsilili komunisti. Povedali so mi, da je nekoč izjavil, da se raje ustreli v glavo, kot da bi živel pod komunizmom. Ni zahajal v cerkev. Bil je razgledan, bral je veliko več od tega, kar so brali ljudje na našem koncu. Ko je delal v kamnolomu, so nekateri obešali rdeče zastave, on jim je verjetno na glas povedal, da se ne strinja, zato so ga opsovali s fašistom.

Ko sem bil star 14 let, sem sedel v zadnji vrsti na avtobusu, pa se mi je približal starejši možakar, ki je bil miner v kamnolomu in mi je rekel: »Veš, ni res tisto, kar govorijo o tvojem očetu.« In ravno tako so mi rekli tudi drugi: da je bil fajn človek. Ne poznam nikogar, tudi v širši okolici ne, ki bi zaradi njega utrpel kaj žalega, kaj še, da bi koga zaradi njega odgnali ali mu kako škodili.

Kaj pa je delal v letih med vojno?

Ko se je začela fronta v Grčiji, je bila potreba po delovni sili velika, zato so zaposlovali tudi take, ki niso imeli fašistične izkaznice. Tako je oče dobil zaposlitev v škedenjski železarni, kamor so z grške fronte prinašali pokvarjeno in razbito orožje, ki so ga nato prelivali. Aktivisti, povezani s partizani, so boljše orožje po skritem jemali, ga popravljali in pošiljali partizanom. Tudi oče je bil v skupini, ki je to delala. Ob neki priložnosti je sporočil mreži, da jih čaka orožje na javki na Kolonkovcu. Tisti, ki so se napotili tja, da bi vzeli orožje, so videli nekaj sumljivega, odšli so brez orožja in mu nato očitali, da jih je hotel izdati. Tako mi je povedal krajevni zgodovinar, ki je govoril z domačinko.

Oče je šel v partizane februarja 1944. Bili so v Istri, verjetno v Istrskem odredu, med hajko so jih Nemci takoj raztolkli, zato so jih kmalu poslali domov. Med temi, ki so prišli domov, je bil tudi moj oče.

S kobilo je večkrat prevažal najrazličnejši material, tudi orožje, iz Boljunca na Socerb. Nad vasjo je bil tudi večkrat na straži. Tudi tisti avgustovski večer, ko so ga prišli iskat, je bil tam med 21. in 22. uro. Z njim je bil mladenič, ki mi je to potrdil. Ko se je vrnil domov, sta ga prišla iskat dva moška, kot se je že večkrat zgodilo, ko je bilo treba prevažati material za partizanske potrebe iz vasi v notranjost. Moral jima je dati pištolo in so šli, ni se upiral, niti obotavljal, z njima je šel brez strahu. Kot je šel tolikokrat. Tako je povedala mama.

To se je zgodilo avgusta 1944, nisem bil še rojen. Rodil sem se 27. decembra 1944, en brat je bil takrat star eno leto, drugi brat štiri leta.

Silvester Metlika pri pisalni mizi. FOTO: Erika Jazbar

Ali veste, kaj se je potem zgodilo?

V tistih dneh so odgnali več ljudi, tudi iz Doline in iz Mačkolj, odgnali so jih na Socerb. Med njimi je bila tudi Dolinčanka, gospa Ota, poročena Švara. Odgnali so jo z možem Rudolfom in jo po nekaj dneh izpustili, a je v tistih dneh videla marsikaj. Povedala mi je, da so jih zadrževali v gozdu na Socerbu, jih zasliševali, enemu od teh, Sancin se je pisal, bil je iz Krogelj, so po obrazu in telesu v meso vrezali simbole nacizma in fašizma. Vpisan je bil v fascio, prej je bil komunist, omenjajo ga tudi v knjigi Istra v boju za svobodo. Prijavil je neke fante, ki so v osmici peli Bandiera rossa, trije so nato morali v konfinacijo. Živega so razrezali, mu izdrli oči in ga ubili.

Konec v: Erika Jazbar, Silvester Metlika, Rudolf Metlika, Boljunec [2]

1/7