Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Placid Sancin, Dolina [1]

Župnišče v Dolini pri Trstu, kjer so partizani oktobra 1943 ugrabili župnika Placida Sancina in ga odgnali v smrt. FOTO: Ivo Žajdela

Partizan Franc Cucek - Bognar 

Če verjamemo pisanju Milana Gučka, je bil morilec duhovnika Placida Sancina partizan Franc Cucek - Bognar. Doma je bil iz Volč pri Pivki, umrl je slabo leto kasneje, 16. avgusta 1944 na Novi cesti nad Dolino. Uradna verzija pravi, da so ga Nemci smrtno ranili. Domačini znajo povedati tudi drugačno zgodbo. Na kraju smrti je postavljena spominska kamnita plošča, ki so jo vgradili po koncu vojne. Pokopan je na dolinskem pokopališču pod cipreso ob glavni stezi in nedaleč od križa, ki stoji na sredi pokopališča.

Ob njem in pod sosednjo cipreso, pa čeprav ju loči steza, stoji nagrobnik, na katerem je vpisano ime njegove žrtve, duhovnika Placida Sancina. Z razliko od morilca posmrtnih ostankov dolinskega župnika na pokopališču ni. Placid Sancin je ostal neznano kje.

Dolinska mladina je pred desetimi leti ob okrogli obletnici smrti pripravljala spominsko srečanje na Franca Cucka, naposled si je premislila.

Podpis župnika Placida Sancina v blagajniški knjigi župnije sv. Urha v Dolini. FOTO: Erika Jazbar

Drugačna pričevanja

Da je župnika Placid Sancin ovajal in izdajal župljane Nemcem, najdemo zapisano v več knjigah pričevanj, formulacijo ponavljajo v takih in drugačnih zapisih še danes. Domačini, ki sem jih letos /2020/ obiskala v Dolini in v sosednjih vaseh, pa so mi povedali drugačno zgodbo. Brez pomislekov pravijo, da je obtožba zelo krivična. Župnik Placid Sancin je bil zelo zaveden duhovnik, ki je veliko dobrega naredil za domače ljudi v težkih vojnih časih. Naši sogovorniki so mi potrdili, da se pri vaščanih takrat ni govorilo, da bi župnik ovajal domačine Nemcem, njegova »krivda« je bila, da se je z Nemci pogovarjal, in to zato ker je bil med redkimi v vasi, ki je govoril zelo dobro nemško, študiral je namreč na Dunaju. Ko so ga Nemci med čistko na Gorici spraševali, kdo je med njimi podpornik partizanskega gibanja, župnik Sancin njihovih imen ni razkril, pa čeprav jih je poznal, so mi še povedali. Nemci so nato naključno izbrali nekaj nesrečnežev, ki so končali v Nemčiji. Če jih je Placid Sancin izdal, je nekam čudno, da so bili med njimi taki, ki niso bili povezani s partizani, nekateri, ki pa so bili povezani, pa so ostali doma, so me še podučili domačini.

Očala, ki jih je Placid Sancin izgubil, sta na cesti našli ženski, ki sta tekli za njim. FOTO: Erika Jazbar

Z veliko skrbjo hrani Sancinova očala

»Bil je plemenit človek, prijazen in zelo priljubljen, otroci so ga imeli zelo radi, pa tudi odrasli. Veliko je pomagal, bil je ljudski duhovnik, noben fašist ni bil! Kako pa naj bi bil, saj so nekateri pritiskali na škofa, naj ga pošlje proč, ker je bil narodno zaveden. Tisti, ki pravijo, da je župljane ovajal Nemcem, potvarjajo zgodovino. 'Pričevalcem', ki to širijo, dajejo v usta stavke. Takrat so bili še otroci in na Gorici jih ni bilo. V vseh teh letih je bilo veliko blatenja. Saj ne morejo vedeti, kaj je Placid takrat povedal, na trgu jih ni bilo. Niso slišali, samo videli so župnika, ki govori z Nemcem,« mi je povedala pričevalka.

Z veliko skrbjo hrani očala, ki sta jih dve ženski, ki sta tisti dan, ko so Placida Sancina odgnali, našli ob cesti. Leči na očalih nista razbiti, sta pa podrsani. Ženski sta tekali za njim, da bi mu pomagali, nista ga dohiteli, ob cesti sta naposled zagledali njegova očala, ki jih je izgubil, ko so ga gnali v smrt. Pobrali sta jih in jih s posebnim spoštovanjem hranijo še danes.

Socerbska jama in komunistična rdeča zvezda. Komunisti so na tem območju ubijali ljudi, kraj zločina pa zaznamovali s »spominsko ploščo«. FOTO: Ivo Žajdela

Pri umoru so bili soudeleženi tudi domačini

»Tisti večer, ko so ga odgnali, je bila z njim gospodinja, domačinka, ki je živela v župnišču. V vasi se je takoj razvedelo, da so ga ugrabili, naslednji dan so že govorili, da so ga ustrelili, od vsega začetka so vedeli, da so ga ubili. V Socerbu, so pravili. Iskali so ga, a ga niso več našli,« je povedala pričevalka, ki je obenem poudarila, da so že takoj tudi potrdili, da so bili soudeleženi tudi domačini.

Duhovnik Angel Kosmač je v knjigi, ki jo je posvetil vasi Ricmanje (Ricmanje nekoč in danes ali Kratek sprehod skozi zgodovino neke vaške in cerkvene skupnosti, Trst, Mladika, 1997), zapisal (str. 105), da so Sancinovo truplo pustili skoraj nepokopano nedaleč od vasi.

Jama sv. Socerba oziroma Sveta jama. FOTO: Ivo Žajdela

Njegova krivda je bila, da je bil med ljudmi priljubljen

»Ni bil to edini primer, da so odgnali koga, ki je govoril nemško,« nam je povedal drug pričevalec. »Zgodilo se je tudi drugim, da so jih odgnali na Socerb. Prišli so ponoči, jim zvezali roke in oči ter jih odgnali. Na Socerbu so jih nato nekateri prepoznali, povedali so, da so med vojno pomagali partizanom, in jih tako rešili, sicer bi jih ustrelili,« je še dodal naš pričevalec.

»Na našem koncu so bila vojna leta prežeta z veliko ihto, zaradi nekaterih je bilo veliko nasilja, krivic, izsiljevanja in sovraštva, veliko je laži, ki jih ponavljajo že desetletja. Za umor župnika Sancina ni pravega razloga, saj ni zbiral aktivistov, ni delal propagande, s politiko se ni ukvarjal, njegova krivda je bila, da je bil med ljudmi priljubljen. Nasprotovanje Cerkvi se je pri nas nato nadaljevalo vse do danes, tako da si ljudje ne upajo nič. Ko je bil v Dolini župnik Maks Suard (2003–2008), je vsako leto septembra daroval mašo v spomin na Placida Sancina. Hotel mu je posvetiti tudi ploščo. Ko je maševal za svojega ubitega sobrata, je bil v cerkvi sam, nihče si ni upal vstopiti, kaj še da bi kdo o njem govoril ali kaj napisal. Pri nas ostaja to tabu tema,« nam je povedal sogovornik.

Župnijska kronika se konča leta 1918. FOTO: Erika Jazbar

Kdo je uničil veliko strani v župnijski kroniki?

Skupina raziskovalcev in zgodovinarjev iz Ljubljane, ki je pred dobrimi desetimi leti raziskovala v dolinskem župnijskem arhivu, je dognala da je iz arhiva izginilo kar nekaj dokumentov, ki segajo v čas župnikovanja Placida Sancina. V župnijski kroniki so zmanjkale strani, ki pokrivajo obdobje od leta 1918 do leta 1948. Obstaja letna kronika brez prekinitev vse do leta 1918, ki se nato nadaljuje z letom 1948.

Župnijska kronika se začne 1. avgusta 1948. FOTO: Erika Jazbar

Izginila je tudi kronika o nasilju, ki ga je bil v socerbski jami 24. maja 1948 deležen duhovnik Anton Smerkolj (1922–1986), ki je bil tudi zelo priljubljen. Vsako leto je bila v jami maša za sv. Socerba, kamor so Dolinčani hodili pet. Tudi tisto leto se je zbrala množica več kot sto vernikov, po maši je duhovnik začel hoditi po stopnicah, ki vodijo iz jame, pa ga je več moških napadlo in ga hotelo poriniti v enega od prepadov, ki so v jami. Nekateri so mu pomagali in bili tudi ranjeni. Smerkolju se je naposled uspelo rešiti na travnik pred jamo, tu so ga začeli kamnati in pretepati, z njim tudi tiste, ki so mu pomagali. Župnika so nato odgnali, zaprli v ječo v Kopru, kjer je ostal dva meseca in ga nato prisilili, da je svojo duhovniško pot nadaljeval v Sloveniji, nazadnje je bil župnik v ljubljanski stolnici.

Jama sv. Socerba, leta 1948 so tu napadli, ugrabili in odgnali v koprski zapor duhovnika Antona Smerkolja. FOTO: Erika Jazbar

Truplo so izkopali in ga zakopali drugam

»Ko so v šestdesetih letih preiskovali jamo pri Socerbu, so takratnemu dolinskemu župniku Albinu Grmeku rekli, da so našli posmrtne ostanke, ki so verjetno Placidovi. Pa se je razvedelo, da bodo prekopali 'izdajalca, ki je dal odpeljati domačine', tako da so – kot pravijo – še tisti dan nekateri truplo izkopali in ga zakopali drugam, tako da še danes ne vemo, kje počiva. Ko je nato župnik Grmek na dolinskem pokopališču uredil skupno grobnico starih duhovnikov, je na nagrobnik napisal tudi ime Placida Sancina,« mi je še povedal pričevalec.

Grobnica domačih duhonikov na pokopališču v Dolini, na nagrobniku je napisan tudi Placid Sancin. FOTO: Erika Jazbar

Nemci so sami izbrali, koga bodo odpeljali v Nemčijo

Silvestru Metliki je bratranec 16-letnega fanta, ki je bil na Gorici /na trgu/ izbran, da ga odženejo v Nemčijo, povedal, kako je potekala čistka: Nemci so jih nagnali na trg ter jih postrojili. Stali so v vrsti, na trgu sta bila še karabinjer in župnik. Nemški oficir ju je vprašal, kdo je med njimi angažiran v partizanskem gibanju. Ker odgovora ni dobil, so sami izbrali, koga poslati v Nemčijo. Med izbranimi je bil tudi 16-letni fant (pričevalec), ki se je iz Nemčije tudi vrnil. Da župnik ni ovajal domačinov, potrjuje dejstvo, da so nekateri domači terenci, za katere je Placid Sancin gotovo vedel, ostali doma, v Nemčijo pa so odpeljali fanta, ki z njimi ni bil povezan.

Drugi pričevalec iz Krogelj pa je Silvestru Metliki povedal, da je župnik zelo dobro govoril nemško in je rekel nemškemu oficirju, da ne pozna nikogar, ki bi delal za partizane.

Grobnica domačih duhonikov na pokopališču v Dolini, na nagrobniku je napisan tudi Placid Sancin, čeprav njegovega trupla niso našli. FOTO: Erika Jazbar

Ko so Placida Sancina ubili, so se ljudje zelo zgražali

Organistka Marija iz Boljunca pa je Metliki povedala, da je bila dan pred tistim dogodkom v župnišču v Dolini, prišli so Nemci in zahtevali od župnika, da jim izroči knjige. Verjetno so to bile knjige Status animarum, iz katerih bi ugotovili, koliko moških je v vasi. Ko bi župnik res ovajal moške, jim ne bi bilo treba iskati njihovih imen v knjigah.

Grob na pokopališču v Dolini, v katerem je pokopan partizan Franc Cucek - Bognar. FOTO: Erika Jazbar

Ljuba Smotlak mi je povedala, da ko se je razvedelo, da so Placida Sancina ubili, so se ljudje zelo zgražali. »Kaj je bilo treba! Sveto osebo so ubili,« so pravili. Za domačine je bil namreč duhovnik sveta, posvečena oseba.

Prispevek je Erika Jazbar objavila pod naslovom Placid Sancin (1902–1943) prva žrtev likvidacij med duhovniki v Mladiki (št. 9, 2020).

Silvester Metlika, O dolinskem župniku Placidu Sancinu, Novi glas, 22. 2. 2024

Grob partizana Franca Cucka je le nekaj metrov od duhovniškega groba (levo duhovniški, na sredi zgoraj »borčevski« oz. Cuckov). FOTO: Erika Jazbar

1/24