V ospredju Dolina, zadaj Boljunec, pogled s Socerba. Nekje tu gor na Kras so partizani odgnali v smrt Placida Sancina – in še mnoge druge. FOTO: Ivo Žajdela

O neprecenjivi vlogi, ki so jo v naših krajih odigrali primorski duhovniki pri ohranjanju slovenskega jezika v letih fašizma, ko je oblast zatirala vsak izraz slovenstva, je bilo na našem koncu veliko napisanega in objavljenega. Raziskave, monografije in članki izhajajo še danes, pripravljajo se tudi tematske oddaje. Bistveno manj je zgodovinarjev, knjig in člankov, ki segajo v to obdobje, a se posvečajo poglavju nasilja, ki so ga bili primorski duhovniki deležni s strani domačih ali uvoženih slovenskih revolucionarjev. Tudi na Primorskem so /komunisti/ z enakimi metodami kot na Kranjskem, pa čeprav v manjšem obsegu in v manjšem časovnem razponu, izkoristili partizansko gibanje, ki ga je tukajšnje prebivalstvo masovno podpiralo, za dosego svojih ideoloških ciljev. Tiste ljudi, ki so jim bili napoti ali so predstavljali konkurenco, so skušali onesposobiti. Med njimi so bili domači veljaki, izobraženci, politiki, navadni aktivisti in tudi duhovniki. Od kapitulacije Italije do konca vojne (1943–1945) je bilo v primorskih duhovniških vrstah več ubitih, kar gre pripisati slovenski revolucionarni roki, ob njih so bili še trije bogoslovci.

V ospredju Dolina, zadaj Boljunec, pogled s Socerba. FOTO: Ivo Žajdela

Strah, oportunost, komodnost glede zločinov

Njihove življenjske zgodbe so zbrane v monografiji Palme mučeništva (zbrali in uredili Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak, Mohorjeva družba, druga, dopolnjena izdaja, Celje 1995). V letih po demokratizaciji Slovenije je tudi pri nas izšlo več raziskav, ki poglabljajo posamezne primere, zdomska literatura, ki je v povojnem času vsaj delno krila vrzel matičnega zgodovinopisja, pa je na primorski konec le redkokdaj segla. Če izvzamemo posamezne članke in spominske zapise, ki so bili objavljeni v tednikih Slovenski Primorec in Katoliški glas, so bili tudi v zamejstvu redki primeri objavljanja teh zgodb. Strah, oportunost, komodnost, med katerimi prednjači strah, so nekateri izmed številnih razlogov, ki so ustavili raziskovanje teh tem pri tistih, ki bi se z njimi lahko ukvarjali. Veliko je namreč tudi takih, ki bi jih radi prikrivali ali – še slabše – o njih širili lažne informacije. Še danes, več kot 30 let po demokratizaciji Slovenije, se je težko približati pričevalcu, ki bi brez anonimnosti posredoval svoje vedenje o teh poglavjih naše polpreteklosti.

Podpis župnika Placida Sancina v blagajniški knjigi župnije sv. Urha v Dolini. FOTO: Erika Jazbar

Sedem jih je naštel zgodovinar Renato Podbersič

A povrnimo se k primorskim duhovnikom, žrtvam revolucionarnega nasilja. Sedem jih je naštel zgodovinar Renato Podbersič (Primorski duhovniki, žrtve revolucije, Dignitas, št. 53–54, 2012).

Najbolj znan in raziskan je umor kaplanov Ludvika Sluge (1917–1944) in Barkovljana Lada Piščanca (1914–1944), do katerega je prišlo v Cerknem februarja 1944. Boris Mlakar je dogajanju posvetil znanstveno monografijo (Tragedija v Cerknem pozimi 1944, Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2001), ki razkriva resnico o tragičnem dogodku, ki so ga v povojnem času prikazovali drugače.

Ludvika Novaka so ubili v dolini Padež v Brkinih

Ludvik Novak (1906–1943) je bil salezijanec, ki so ga partizani jeseni 1943 ugrabili v Motovunu in dva meseca kasneje ubili v dolini Padež v Brkinih.

Beneškoslovenskega duhovnika Alojzija Obida (1900–1944) so iz župnišča v Štmavru (Gorica) odgnali v začetku januarja 1944 (Renato Podbersič mu je posvetil članek Spomin na žalostni dogodek, Novi glas, 18. januarja 2014).

Upokojenega duhovnika Antona Piska (1886–1944), ki je živel v Kanalu, so konec septembra 1944 ugrabili na Kanalskem Vrhu in ga mesec kasneje umorili.

Viktorja Perkana (1908–1945), ki je bil župnik v Jelšanah pri Ilirski Bistrici, so ubili 9. maja 1945 med pogrebom na pokopališču.

Kdo je ubil beneškega duhovnika Janeza Krstnika Dorbolòja?

Dolinskega župnika Placida Sancina (1902–1943), o katerem bom spregovorila v tem prispevku in je bil kronološko prvi umorjeni v duhovniških vrstah, je skupina partizanov oktobra 1943 odgnala iz dolinskega župnišča, ubili so ga nekje pri Socerbu. Tudi v tokratni naši poglobitvi se bom naslanjala na pričevanja, ki ostajajo anonimna.

O življenjski poti beneškega duhovnika Janeza Krstnika Dorbolòja (1904–1945), ki so ga umorili 10. marca 1945 pri Zgoniku, najdemo več spornih podatkov in ga v glavnem ne štejejo za žrtev komunistov.

Umorili so tudi tri bogoslovce

Duhovniškim žrtvam dodajam tudi tri bogoslovce, to so Emil Kete (1924–1944) ki so ga partizani ugrabili na cesti med Osekom in Šempasom 12. novembra 1944 (Renato Podbersič mu je posvetil zapis v Koledarju GMD za leto 2019 Spomin na nedolžno žrtev ob 75. obletnici umora goriškega bogoslovca Emila Keteja).

Rudolfa Trčka (1922–1944) so kot civilista ubili ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem Vrhu 1. septembra 1944.

Ivana Tula (1913–1945) iz Kort, bil je lazaristovski bogoslovec, so umorili na Teharjah.

Če preberemo formulacije v poročilih o umorih, pa tudi v člankih in raznih spominskih zapisih, ki izhajajo še danes ter jih podpisujejo strokovna in manj strokovna peresa, naj bi bili ubiti večinoma krivi, da »delujejo proti OF, širijo belogardistično propagando, se družijo z aktivisti protipartizanskega gibanja, vohunijo za sovražnika, ovajajo ljudi«. Dokazov seveda ni, veliko je nedorečenosti, raziskava kaj kmalu pokaže čisto drugačno resnico, v glavnini primerov ne vemo, kje ležijo posmrtni ostanki ubitih.

Cerkev sv. Urha v Dolini pri Trstu, pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Placid Sancin iz Škednja (1902–1943)

Dolinski župnik Placid Sancin, ki so ga iz dolinskega župnišča odgnali v polovici oktobra leta 1943 neznano kam, ubili neznano kdaj in neznano kje, tako da njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje, je bil doma v tržaškem predmestju Škedenj. Tu se je rodil 21. julija 1902. Njegov oče Jurij je bil cerkovnik, njegova družina, ki so jo poznali kako drugače če ne z vzdevkom Mežnerjevi, je bila v tem nekdaj slovenskem predelu Trsta znana. V škedenjski cerkvi je bil Placid posvečen 14. junija 1930. Posvetil ga je takratni tržaški škof Alojzij Fogar, ki je moral šest let kasneje zapustiti Trst pod pritiskom fašističnih oblasti. Za novo mašo mu je brat Anton, ki je bil skladatelj, napisal mašo. Placid Sancin je bil prvi in doslej edini Slovenec iz Škednja, ki je postal duhovnik.

Pogled na Dolino s kraškega roba. FOTO: Ivo Žajdela

Ko bi zapostavili slovenščino, materni jezik ...

V znanstveni monografiji Jakob Ukmar (1878–1971), Sto let slovenstva in krščanstva v Trstu, ki jo je Tomaž Simčič izdal pri Goriški Mohorjevi družbi leta 1986, takole beremo (str. 111): Do leta 1930 Jakob Ukmar ni imel posebnih preglavic z oblastmi, čeprav je policija v njem videla duhovnika »s slovensko nacionalistično preteklostjo«. Leta 1930 pa mu kvestura nenadoma ni hotela več obnoviti potnega lista. Na obtožbe policije je Ukmar odgovoril v pismu, ki ga je 29. junija 1930 poslal kvestorju. V njem je zavrnil smešne obtožbe, češ da je s spodbujanjem slovenskega petja med novo mašo Placida Sancina v Škednju ogrožal državno varnost: »Če so škedenjski pevci na novomašni gostiji zapeli nekaj pesmi, so storili nekaj, do česar imajo kot svobodni državljani popolno pravico ... Ko bi zapostavili slovenščino, materni jezik večine škedenjskih župljanov, bi bili ljudje upravičeno prizadeti. Razumljivo je, da bi prepoved pripisali državi, in to gotovo ne bi podprlo njihove državljanske zavesti.«

Pogled na Dolino s kraškega roba. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik v Dolini (1933–1943) 

Na svoji dušnopastirski poti je bil Placid Sancin najprej prefekt v goriškem bogoslovju, nato kaplan v Postojni, nakar so ga poslali v Istro, kjer je služboval v Vodicah v Čičariji. V Dolino je prišel leta 1933 in postal župnik in dekan. Velik praznik je bil na beli četrtek 5. aprila 1934, ko je blagoslovil kapelo in oltar v Kačji vasi pri Planini. Bil je priljubljen ljudski duhovnik, ki je župljanom stal ob strani ob preizkušnjah, ki sta jih prinesla fašizem in vojna.

Po kapitulaciji Italije so ga partizani obtožili, da je ovajal domačine Nemcem. V Dolini je 11. oktobra 1943 prišlo do nemške čistke, domače moške so zbrali na Gorici (vaškem trgu), med njimi iskali tiste, ki so podporniki partizanskega gibanja. Na Gorici je bil tudi Placid Sancin. Nemci so tudi njega vprašali, nekaj jim je odgovoril. In začela se je širiti zgodba, da je Nemcem pokazal partizanske podpornike. Nekatere moške na Gorici so nato odgnali iz vasi, peš so jih gnali do Trsta in naprej v nemška taborišča. Številni se iz taborišč niso vrnili. Eden od tistih, ki so se vrnili, pa je znal povedati, da ni bilo tako, kot pravijo tisti, ki obtožujejo dolinskega župnika.

A zgodba je bila že zapisana, usoda zapečatena, mudilo se je. Skupina partizanov, ki jo je vodil Milan Guček, je Placida Sancina prišla iskat v župnišče že v noči na 13. oktober (po drugih pričevanjih je to bilo 16. oktobra), odgnali so ga iz dolinskega župnišča proti Socerbu, za njim se je izgubila vsaka sled. Star je bil 41 let.

»Spomenik NOB« v Dolini pri Trstu, komunistična rdeča zvezda in zvonik. FOTO: Ivo Žajdela

Gospodinja je vrata odprla – in obnemela

Milan Guček (1917–1986), povojni udbovec, pisatelj in filmar, je podvig opisal v svoji knjigi spominov Počakaj do prihodnje pomladi (Lipa, Koper, 1959). V njej je zapisal (str. 145–146): Ura je bila že precej čez polnoč /.../. Brez obotavljanja smo se zvečer odpravili v Dolino. Mi vsi, kar nas je prišlo z Brkin, pa še nekaj domačinov smo vzeli s seboj, da bodo pokazali pot in da nam bodo priče. V Dolini je bilo vse tiho, kljub nedeljskemu večeru. /.../ Najprej smo se oglasili pri starem terencu. Tam smo zvedeli, kako se je ono izdajstvo godilo in kje župnik stanuje. Okoli župnišča smo postavili straže. Gruden in Bognar sta po italijansko zahtevala, naj odprejo, češ da smo karabinjerji. Zvijača je bila potrebna, ker sicer ne bi mogli v hišo, na drugačno zahtevo pa župnik ne bi pustil odpreti. Gospodinja je vrata odprla – in obnemela. Bili so ljudje z rdečo zvezdo.

Očala, ki jih je Placid Sancin izgubil, ko so ga partizani oktobra 1943 gnali v smrt. FOTO: Erika Jazbar

Redki beli lasje so mu sršeli okoli blede lobanje

Župnik je bil na pol napravljen, v srajci, brez kolarja. Pričeli smo ga zasliševati. Brez obotavljanja je dejanje priznal. Tudi mu ni bilo žal, da je poslal izdane ljudi, svoje farane, v gotovo smrt. Preiskali smo še župnišče, pravzaprav samo župnikovo stanovanje. V železni blagajni, ki nam jo je župnik odprl, smo dobili nekaj dragocenosti, čokoladne bonbone in njegove dokumente. V dokumentih je pisalo, da je Slovenec, doma iz Škednja. Med njimi pa je bila izkaznica, da je tudi oficir, kapetan fašistične milice ...

Župniku smo ukazali, da gre z nami. Bil je ves vznemirjen. Oblekel se je kar povrh. Z njim smo odšli po vojaški cesti, ki pelje iz Trsta in skozi Dolino pod Socerb in proti Podgorju. Navkreber smo lezli počasi. Župnik je šel sredi eskorte. Imel je črno obleko in razpeto belo srajco, in gologlav je bil. Redki beli lasje so mu sršeli okoli blede lobanje. V rokah je držal rožni venec iz velikih jagod, venomer ga je s prsti prebiral in ves čas s tihimi ustnicami molil. Ko smo prišli v breg in se je začela ravnica pred Kastelcem, smo se ustavili. Bognar je odpeljal župnika na kras. V zatišju smo ga počakali, da se je vrnil.

Konec v: Erika Jazbar, Placid Sancin, Dolina [2]

1/9