»Spet je odšel nekdo, ki zanj doma ni bilo prostora. Spet nekdo, ki je moral svoje silne sposobnosti in energije trositi marsikdaj za stvari, ki bi jih morali urejati drugi. Spet nekdo, ki mu bo morala biti domača zemlja in grob tisoče milj od tam, kjer bi njihove sposobnosti in energije imele več pravice, da bi se uveljavile in bi več doprinesle k vsemu, kar imamo za naše. Vogričeva knjižica z naslovi – ob telefonu na hodniku jo držijo – je dokument mednarodnosti, z imeni in naslovi znancev in prijateljev po kontinentih. Izgubil sem prijatelja.«

Tako se je geograf in univerzitetni profesor v ZDA Jože Velikonja (1923–2015) poslovil od Lojzeta Vogriča (1902–1987) s člankom, ki je bil objavljen v časopisu Ameriška domovina (Dr. Lojze Vogrič, 27. april 1902–1. februar 1987, Ameriška domovina, 13. februarja 1987).

Spominski zapis Jožeta Velikonje v Ameriški domovini. VIR: Erika Jazbar

Tolminu je moral zaradi smrtne grožnje zapustiti leta 1944

Ime tega zaslužnega pravnika in dobrotnika s Tolminskega, ki je nekaj medvojnih in povojnih let živel tudi v Gorici, se nato preselil v Rim, leta 1950 zapustil Evropo in se nastanil v Kaliforniji, sem večkrat srečala v knjigah in člankih, ki govorijo o medvojni Gorici.

Njegova življenjska pot se je vila od Slapa ob Idrijci, kjer se je kot četrti otrok rodil v premožni družini, do odvetniške in notarske pisarne v Tolminu, ki jo je moral zapustiti leta 1944, ker bi ga sicer zaradi izpostavljenega delovanja v nekomunističnih vrstah zelo verjetno aretirali, odgnali in ubili. Preselil se je v Gorico, v Števerjanu se je leta 1948 poročil z domačinko Viktorijo iz znane zavedne družine Komjanc. Med osmimi brati in sestrami so bili ortoped v Malcesinah Ivo (1924–1991), duhovnik Marjan (1917–1991), ki je deloval na Goriškem, italijanski vojaški pilot Mirko, ki je bil ubit leta 1941 v Etiopiji, star komaj 27 let.

S Komjančevimi na dan poroke z Viktorijo Komjanc v Števerjanu (1948). VIR: Erika Jazbar

Štiri desetletja je živel v Oaklandu pri San Franciscu

Zakonca Vogrič sta se nato preselila v Rim, kjer je dr. Lojze odigral pomembno vlogo v tamkajšnji begunski pisarni. Do smrti je nato skoraj štiri desetletja živel v Oaklandu pri San Franciscu, kjer je bil dejaven v tamkajšnji slovenski skupnosti in v slovenski župniji, njegov dom pa je bil zatočišče za številne Slovence, pa tudi kraj srečevanja.

»Dr. Lojze Vogrič je bil goriški veljak zavidljivih sposobnosti in praktične uspešnosti. Spoznal sem ga v Rimu po vojni, ko je kot begunec še lahko vršil svoje advokatske posle za vse in za vsakogar. Podjeten in spreten, nobena vrata mu niso bila dovolj zaprta, da bi jih ne mogel odpreti, bodisi med upravniki, advokati, sodišči, cerkvenimi ustanovami, političnimi predstavniki, ali med kardinali in monsignorji. Advokat na civilnem sodišču, akreditiran pri cerkvenem sodišču – še od tukaj, iz Združenih držav, je urejal pravne zadeve, o katerih je malokdo imel prave poglede in zveze; neučakan in vedno v naglici. Kaj bi bila Via dei Colli tista leta po vojni brez doktorja Vogriča, brez njegovega bučnega smeha in neizprosne duhovitosti? Svetel žarek v sivini nejasne bodočnosti!« Tako je še zapisal Jože Velikonja, sin pisatelja Narteja Velikonje.

Lojze Vogrič je v Gorici na prefekturi skrbel za slovenske zadeve

V Gorici je bil Lojze Vogrič v ožji skupini akterjev, ki so v času nemške uprave mesta omogočili in udejanjili vračanje slovenskih ljudi in slovenskega jezika v javnost. Zaposlen je bil na goriški prefekturi, kjer je skrbel za slovenske zadeve. Brez njegovega dela bi se verjetno marsikatero poglavje, vezano na slovensko šolstvo, upravno poslovanje, pa tudi kulturne dogodke ali tiskovine, zagozdilo v birokratskem kolesju. Kot pravnik, odvetnik in notar je sprejel anonimno delo uradnika v zakulisju, v nelahkem času je znal najti ozko pot za številne postopke, jih reševati, obiti, pospešiti, da so nato lahko slovenski predstavniki na različnih področjih nemoteno delovali v okvirih uradnih aparatov.

Prof. Alojzij Geržinič, ki je bil v tistem času na Primorskem dejaven predvsem na šolskem področju, ga v knjigi Od Save do Srebrne reke večkrat omenil (Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015, str. 161 in 182): »Spomin na sončni september v Gorici je lep. /.../ Seznanil sem se tudi z dobrosrčnim odvetnikom dr. Lojzetom Vogričem. /.../ 8. in 9. januarja sem bil v Gorici največ v stikih z dr. Vogričem in dr. Kacinom. Tam je poslovanje res teklo še precej normalno in za uradovanje so imeli na razpolago potrebne tiskovine.«

Njegova zasluga je, da se je na Primorskem razvilo slovensko šolstvo 

Zelo oseben spominski zapis je v slovenskem tedniku Svobodna Slovenija, ki izhaja v Buenos Airesu, dr. Lojzetu Vogriču posvetil Milan Komar (1921–2006) (Milan Komar, Dr. Lojzetu Vogriču v spomin, Svobodna Slovenija, 30. aprila 1987), ki je bil v Gorici v omenjenih letih (1944–1945) urednik poltednika Goriški list, po odselitvi v Argentino pa univerzitetni profesor in znan filozof. Skupaj z drugimi sta z Vogričem konec aprila 1945 zapustila Gorico in se na prvi postaji begunske poti srečala na Krminskem.

»Vedno nasmejan, vedno korajžen je s svojim zdravim čutom, s svojim realizmom, s svojim prodornim poznanjem ljudi in okoliščin reševal situacijo za situacijo. Njegova zasluga je, da se je moglo razviti in pozneje ohraniti slovensko šolstvo na Primorskem. Njegovo tiho, neopazno, skrbno delo je postavilo temelje temu velikemu dosežku tistih let. V tistih tragičnih dneh, ko smo bili ogroženi od vseh strani: od partizanskih in fašističnih krogel pa od neprestane nevarnosti, da vsi končamo v Dachauu, je Pokrajinski odbor SLS v velikem medsebojnem soglasju in velikem navdušenju opravil ogromno delo. Razdrli smo razne fašistične spletke, preprečili razne nemške politične poteze, izvajali pritisk na lokalne cerkvene oblasti ipd. Naraščajoča nemška nesigurnost, ko je vojna prihajala h koncu, splošna oslabelost partizanstva, nasilni in nepremišljeni pozdravi fašistične vlade v Saloju so nekako širili politični prostor za naše delovanje.«

Spominski zapis Milana Komarja v Svobodni Sloveniji. VIR: Erika Jazbar

Seznam IOOF za Primorje za umor uglednih Slovencev, 27. 3. 1943

Lojze Vogrič se je z družino – staršema in sestrama – preselil v Gorico leta 1944, ker mu je VOS na Tolminskem grozil s smrtjo. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici hranijo 19 škatel arhivskega gradiva njemu posvečenega fonda, v katerem so v glavnem dokumenti, ki prihajajo iz njegove tolminske pisarne in segajo do leta 1945. Verjetno gre za gradivo, ki so ga shranili, ko so podržavili tolminsko stavbo. Med listi je tudi dokument, ki prinaša Predlog Izvršnega odbora OF za Primorje o likvidaciji nekaterih oseb v Tolminu z dne 27. marca 1943. Prvi na seznamu je ravno dr. Lojze Vogrič.

Predlog Izvršnemu odboru OF za Primorje o likvidaciji nekaterih oseb v Tolminu z dne 27. marca 1943, na prvem mestu je Lojze Vogrič (SI_PANG/1241 Alojz Vogrič, t. e. 19). VIR: Erika Jazbar

Na Slapu ob Idrijci je družina Vogrič imela dobro vpeljano gostilno in trgovino, tudi moderen valjčji mlin, ki je bil edini te vrste na Goriškem in Primorskem.

Iz prava je Lojze diplomiral v Bologni, v Tolminu je od leta 1930 imel daleč naokrog znano odvetniško in notarsko pisarno. Po kapitulaciji Italije se je angažiral v nekomunističnih vrstah, najprej na Tolminskem, nato v Gorici, bil je med tistimi, ki so na novo postavili na noge slovensko organiziranost, ki je dotlej delovala le podtalno in ilegalno.

Družina Vogrič na Slapu ob Idrijci: Lojze Vogrič v sredini, ob njem sestri in starša. VIR: Erika Jazbar

Glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas

Zgodovinarka Tanja Jakomin Kocjančič, ki je knjigo Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2021, op. 235, str. 92) posvetila primorskim propagandnim časopisom v času druge svetovne vojne, je v poglavju, ki predstavlja glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas, zapisala, da je urednik Franc Koren, ki je za časopis odgovarjal v letu 1944, psevdonim in da »domnevno« gre za Lojzeta Vogriča.

Viri, ki sem jih pregledala, in pričevalci, s katerimi sem se pogovorila, te informacije ne potrjujejo, a tudi ne izključujejo. Naj velja podatek, da so časopis, ki je bil na začetku ciklostiliran in je nastajal v Tolminu, od oktobra leta 1944 tiskali v tiskarni Lucchesi (Lukežič) v Gorici, kjer so tiskali tudi Goriški list, dr. Vogrič pa je takrat že nekaj mesecev deloval na goriški prefekturi. 

Stavba na glavnem trgu v Tolminu, kjer je imel Lojze Vogrič odvetniško in notarsko pisarno. VIR: Erika Jazbar

Trajno pereče podobe zveste službe narodu

Milan Komar je v omenjenem spominskem članku med drugim takole napisal: »Slovenski narodni odpor na Primorskem pod fašizmom in med revolucijo je držala pokonci vrsta izredno krepkih osebnosti, katerih delo in zasluge so ostale zaradi razmer skrite široki javnosti in so jih poznali in občudovali le najboljši prijatelji in znanci. Vsi omenjeni bi zaslužili, da jih prikažemo prihodnjim rodovom kot trajno pereče podobe zveste službe narodu. Začnimo: Polde Kemperle, časnikar, ki je bil neštetokrat zaprt, ki nikdar ni zapustil borbe, ki ni manjkal na nobenem važnem pogrebu na deželi, kjer je z ljudmi pogrebci vzdrževal slike, ki jih fašistična policija ni mogla kontrolirati. Ali plemeniti Joško Bratuž, skromni profesor malega semenišča v Gorici, odličen tenorist, ki so ga insistentno vabili v ljubljansko Opero, pa je ostal v Gorici in hodil prepevat na vsa mogoča žegnanja po deželi, Materi božji v čast, in vlivat zaupanja in poguma zatiranem ljudstvu. Ali globoki, kraševski Lojze Sardoč, ki je pod kritjem svojega dela kot trgovski potnik važne vinske kleti neprestano potoval po deželi, raznašal podtalne okrožnice in vzdrževal stike z jedri zvestih ljudi. Politično delo je pozneje zamenjal s kontemplativn+o molitvijo. Umrl je kot kartuzijanski menih v Toskani. Bog ve, koliko molitev je šlo iz tistega toplega srca za našo ubogo slovensko gmajno. Ali pa župnik Ivan Rejec, svetniška duša pa jasna, ostromiselna glava. 'En razgovor z njim vsako toliko časa, pa vam je ostala morala visoko, kljub vsem težavam,' mi je pripovedoval pokojni dr. Anton Kacin. V ta stolpec je treba uvrstiti tudi dr. Janka Kralja, ki je vse premalo znan širši slovenski javnosti. In istotam je treba, poleg dolge vrste drugih, vpisati tudi ime dr. Lojzeta Vogriča.«

Leta 1925 v Padovi: Janko Kralj v prvi vrsti drugi z leve, Lojze Vogrič v drugi vrsti drugi z leve. VIR: Erika Jazbar

Vračanje poitalijančenih priimkov v slovenski izvirnik

Lojze Vogrič je deloval na goriški prefekturi, ko je bil prefekt grof Marino Pace, ki je bil, za razliko od tržaškega kolege Bruna Coceanija, ki je bil iredentist, v avstrijskem duhu oblikovan kader, ki je imel posluh za raznoliko podobo goriške zemlje in njenih ljudi. Med manj poznanimi pridobitvami tistega časa, za katere je bil zadolžen Vogrič, je bilo vračanje poitalijančenih slovenskih priimkov v izvirno slovensko obliko. Državni arhiv v Gorici je pred nekaj meseci uredil poseben fond, ki ga je prejel od goriške prefekture in v katerem najdemo kopico prošenj, ki so jih vložili Slovenci z različnih koncev Goriške z zahtevo po vrnitvi družinskega priimka v slovenski izvirnik. Od mizarja Francesca Piemontija, ki je živel na Kornu v Gorici, doma pa je bil iz Črnič in je želel biti ponovno Podgornik, do idrijskega rudarja Giovannija Chiadinija, ki je prosil za izvirni priimek Hladnik, pa gospa Baldassi iz Deskel, ki je želela spet priimek Bavdaž, ali gospod Orsini iz Kobarida, ki je prosil, da bi spet bil Medvež. Med njimi je bil tudi Rodolfo Bertossi, ki je pod nemško upravo postal spet Rudi Bratuž in je po vojni odprl znano kavarno v Gorici, pa učiteljica Loreta Delchin z goriške Placute, ki je prosila za priimek Delkin. Naštevanje bi lahko šlo v nedogled, saj je fond bogat in zanimiv za poglobitev kdaj drugič.

Med prosilci je bil tudi moj ded Ludvik, ki je od leta 1935 nosil priimek Iasbarri. Zadevno prošnjo zase in za družinske člane je na goriško prefekturo vložil v slovenskem jeziku 14. decembra 1944, odgovor, da so njegovi prošnji ugodili, pa je z goriške prefekture s podpisom prefekta Paceja prejel 1. februarja 1945. 

Odgovor goriške prefekture s podpisom prefekta Paceja, da se družinski priimek Iasbarri vrača v izvirnik Jazbar. VIR: Erika Jazbar

Prošnja za vrnitev poitalijančenega priimka

Prošnja se je glasila takole: »Spodaj podpisani Iasbarri Ludvik od pokojnega Ivana in pokojne Rovtar Antonije, rojen v Idriji 5. 7. 1904, stanujoč v Gorici, ulica Montesanto 98, prosi vljudno, da bi mu Prefektura vrnila nazaj njegov prejšnji priimek Jazbar, katerega je bil primoran spremeniti v italijansko obliko pod pritiskom takratne občinske in fašistične oblasti na Trnovem (Tarnova della Selva). (Odlok Prefekture št. 7678 Div. 1 dne 23-X-1935) Enako prosi tudi za ženo in otroke. V upanju, da mu Prefektura usliši zgoraj omenjeno prošnjo, se zahvaljuje. Gorica, 14. decembra 1944«

Konec v: Erika Jazbar, Lojze Vogrič, Tolmin, Gorica [2]

1/12