Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Edi Devetak, Vrh sv. Mihaela [1]

Križev pot med Gabrjami in Vrhom iz leta 1946

Z Brankom Černicem sva se o Ediju Devetaku prvič pogovarjala na večeru, ki ga je sekcija Slovenske skupnosti za Sovodnje priredila na Vrhu /Vrh sv. Mihaela nad Sovodnjami ob Soči (San Michele del Carso) oziroma pri Doberdobu/ 12. oktobra 2021, ko se je preimenovala po zaslužnem domačem družbenem delavcu Remu Devetaku. Branko je z Remom tri desetletja sooblikoval krajevno politiko, o tem je spregovoril na srečanju, po uradnem delu me je nagovoril in mi zaupal, da iz očetovih pripovedovanj pozna več poglavij tragične zgodbe Edija Devetaka (1923–1946), nesrečnega fanta z Vrha, ki so ga slovenski komunistični aktivisti zverinsko umorili v gozdu med Gabrjami in Vrhom ob koncu poletja leta 1946.

Vrh sv. Mihaela pri Doberdobu. Dobro je vidna pot od Dolenjega Gabrja ob Vipavi do Vrha, levo pa struga Potoka. VIR: Geodetska uprava

Ne zgodi se ravno vsak dan, da je kdo pripravljen spregovorili

Zmenila sva se, da ga bom obiskala na njegovem domu v Gabrjah. Med Slovenci v Italiji se ne zgodi ravno vsak dan, da je kdo pripravljen spregovorili o tovrstnih poglavjih naše zgodovine, ki (tudi) na našem koncu ostajajo zaviti v meglo, če že ne prikriti.

Na poti v Trst sem mu nekaj dni prej nesla daljši prispevek o Ediju Devetaku, ki je izšel v reviji Mladika (št. 5, 2020) in je nastal na podlagi pogovorov s krajevnimi pričevalci in časopisnih člankov. Pridem v četrtek, enkrat zjutraj, sva bila zmenjena.

Če bi sledila Edijevim stopinjam, njegovemu križevemu potu

Tisti četrtek je bil praznik svetega Martina, sončen jesenski dan, privozila sem na njegovo dvorišče, ki gleda na gabrsko cerkev sv. Nikolaja. Branko se je prikazal s ceste, sosedu, ki mu je pomagal pri opravilih, je pomahal in me pozdravil v delovni uniformi, nasmejan. Pa sem mu predlagala, da bi se pri mizi pogovorila kasneje.

Kaj če bi me vodil po stezah v gozdu, če bi sledila Edijevim stopinjam, njegovemu križevemu potu, sem si drznila. Branko ve, kje so Edija ujeli, kod so ga vodili, kje so ga mučili, kje so zavezniški vojaki nekaj dni kasneje našli njegovo iznakaženo truplo.

»Se boš umazala in tudi plezati boš morala,« mi je napovedal, »peljal pa te bom po stezi do struge Potoka in večje skalne razpoke, kamor so ga vrgli, mimo hiše, kjer so ga mučili, do danes asfaltirane ceste, kamor je pripešačil z rubijske železniške postaje.«

No, Brankove napovedi so se kar uresničile, tudi prask robide ni zmanjkalo.

Branko Černic si utira pot skozi robido do kraja komunističnega zločina nad robu kraške planote nad Sočo. FOTO: Erika Jazbar

Po Edijevih stopinjah

»Ko so zavezniški vojaki po dobrem tednu našli njegovo razmesarjeno truplo, roke je imel še privezane za hrbtom, jezik odrezan, je bil v vasi velik direndaj, moj oče se je napotil do Potoka, kjer je pod kamenjem ležalo Edijevo truplo, videl ga je, gledal, kako so ga po nekdanji strugi potoka nesli do ceste in nato z rešilcem v mrtvašnico v Gorico,« mi je dejal, ko sva začela s hojo. Na pot z nama je šla tudi Štela, Brankova nemška ovčarka, spremljala nas je v tišini gozda.

Z dvorišča sva šla čez cesto, navkreber do cerkve, ki je ločena od zvonika, za zvonikom pa po gozdni poti, ki je bila nekoč shojena in uporabljena, tako kot veliko drugih stez na tistem koncu Krasa, saj je to bila najbližja pot iz Gabrij do Vrha, vasi pa sta bili tudi v preteklosti zelo povezani.

Na začetku je bila steza lepo prehodna, kmalu se je zožila, veje so se spuščale nižje, hoja je postajala čedalje manj primerna za mestne pohodniške čevlje, pozornost je bila še kako na mestu, zaradi mokrega rumenega listja, kamnov in zemlje je drselo, padle veje in drevesa so zapirala pot, morje lobodik je pikalo v noge, zaraščena robida je pot naredila težje dostopno, tu pa tam je bila tudi zelo gosto prepletena v objem neskončnih bodic.

Branko Černic si utira pot skozi robido. FOTO: Erika Jazbar

Dvajset minut sva potrebovala, da sva prišla do kraja, kjer je ...

»Četrt ure je do hišice, kjer so ga mučili in mu inscenirali proces,« mi je napovedal Branko. No, potrebovala sva dvakrat več časa, saj je gozd marsikje zaprl pot in nas večkrat ustavil, prask na obrazu, rokah in oblekah ni manjkalo, večkrat sva bila prisiljena v vijugasti krog okoli začrtane steze, da sva lahko obšla večje padlo drevo ali preveč zaraslo robido. Večkrat sva tudi postala, da mi je pokazal to in ono stezo, dolino, strugo potoka, mi kaj povedal o tistih krajih in ljudeh, beseda je tekla tudi okoli skupnih dogodkov, sredin in prijateljev, ki jih imava na Goriškem.

»V tem prvem delu poti je zemlja cerkvena last,« je povedal na začetku steze, »na levo vodi na Vrh, midva greva v desno po gozdu do Potoka, ki je ohranil le ime, saj danes tu vode ni več, le občasno deževnica.« Dvajset minut sva potrebovala, da sva prišla do kraja, kjer je pred 75 leti ležalo Edijevo truplo.

Hiša med Gabrjami in Vrhom sv. Mihaela, kjer so komunistični aktivisti »sodili« Ediju Devetaku. FOTO: Erika Jazbar

Vrgli so ga v nekdanjo strugo Potoka

»Vrgli so ga v nekdanjo strugo Potoka, v jamo, nanj še kamenje. Konec avgusta 1946 se je pod večer vračal peš domov z železniške postaje v Rubijah. V službi je bil pri zaveznikih v Gorici, tisti dan je prihajal iz Komna. Pri današnji gostilni je ubral stezo za Vrh, počakali so ga v gozdu, ga ujeli, pet jih je bilo, med njimi Vrhovcev ni bilo, bili pa so moški iz bližnjih vasi, iz Gabrij, s Peči. Izmed petih sta dva nato zbežala v Jugoslavijo, ostali trije pa so živeli med nami.

Edija so gnali do hišice v gozdu, Slekišče pravimo temu predelu, med potjo je lomil veje, da bi pustil sledove, potem jih ni več, ker so mu roke zvezali. V tej hiši so ga mučili, mu inscenirali proces, mogoče so ga tudi ubili, če ga niso kasneje nad Potokom. Neka družina je v tej hiši živela še nekaj let, z umorom niso bili na noben način povezani, o tragičnem dogodku pa niso nikoli črhnili besede, saj so vedeli, kaj jih čaka.«

Hodila sva v obratni smeri od Edijeve, po stezi, ki so jo vojaki med soško fronto uredili v zelo lepo pot, zgradili so tudi suhi zidek, ki je bil nekoč višji. »Med prvo svetovno vojno so tu hodili vojaki, fronta je bila zelo blizu, pot je vodila na Debelo grižo. Prestopila bova tudi jarek, ki se je vil do vrha. Leta 1946 je bila hoja po tej stezi bistveno lažja, kot je danes, takrat je bila široka, shojena in čista, v povojnem času so Vrhovci tod vozili drva v dolino.«

Branko Černic: »Edija so gnali do hišice v gozdu, Slekišče pravimo temu predelu.« Hiša med Gabrjami in Vrhom sv. Mihaela, kjer so komunistični aktivisti »sodili« Ediju Devetaku. FOTO: Erika Jazbar

Prišla sva do danes opuščene hiše v gozdu

Prišla sva do danes opuščene hiše v gozdu. Nekaj metrov pred podirajočo se stavbo je bila steza zelo gosto zaraščena, pot zelo težko prehodna, hiša vidna samo očesu, ki je vedel, da tam stoji, saj je danes popolnoma pokrita z zelenjem. »V povojnem času je bilo drugače, bilo je več njiv, na eni sem večkrat kosil travo.«

Tu sva postala. Na stezi do danes asfaltirane ceste, ki od Bukišča pelje na Vrh, sem se ustavila tudi ob zlomljeni vejici. Ko sva prišla na asfaltirano cesto, mi je na drugi strani pokazal na večji vinograd, tam skozi je takrat peljala steza. »Asfaltirana cesta pa se je nekoč ob dežju spremenila v pravi hudournik.«

Hiša med Gabrjami in Vrhom sv. Mihaela, kjer so komunistični aktivisti »sodili« Ediju Devetaku. FOTO: Erika Jazbar

Edijeva mama ji je očitala umor, morilčeva mati ni priznala sinove krivde

Vrnila sva se na dom v Gabrje, pogovor sva nadaljevala ob kavi pri mizi. »Edijeva mati je dobro vedela, kdo so bili tisti, ki so ji ubili sina oz. kdo je bil soudeležen pri umoru. Ne takoj, dalj časa je iskala, poizvedovala. Ko sem bil star deset let, sem doma doživel hud prizor med Edijevo mamo in mamo fanta, za katerega se je izkazalo, da je bil eden izmed morilcev. Kričali sta ena na drugo, da je bilo joj, Edijeva mama ji je očitala umor, morilčeva mati ni priznala sinove krivde, moja mama pa vmes, da ju je mirila. O tem fantu se je vedelo, da je bil tudi med vojno v skupini likvidatorjev, med vojno je šel v partizane, leta 1945 je ostal v Jugoslaviji. Tistega avgusta pa se je vrnil v domačo vas, da je izpeljal umor, nakar se je vrnil v Jugoslavijo. Nato je kmalu zbolel in nekaj let kasneje umrl.

Grob Edija Devetaka od leta 1963 na Vrhu sv. Mihaela na doberdobskem krasu. FOTO: Erika Jazbar

Zakaj so ubili 22-letnega Edija Devetaka?

Z njegovim umorom so hoteli prestrašiti tudi ostale. Edi si je upal preveč, tudi javno je govoril proti komunizmu, bil je izpostavljen, pa tudi razgledan. Takrat je bila večina vaščanov komaj pismenih, Edi je končal strokovno šolo, bral tudi angleško, bil je o marsičem informiran, tudi o tem, kaj je komunizem, marsikaj so mu pravili Angleži. Tudi sam se je zelo zanimal, če ne bi bilo vojne, bi verjetno študiral naprej. Izhajal pa je tudi iz družine, ki je bila globoko verna.

Vedel je, da se okoli njega nekaj pripravlja. Da bi ga blatili, so o njem pravili, da je špijon. Nekateri pravijo, da so takrat imeli na piki drugega Vrhovca, ki pa ga takrat v vasi ni bilo več, umaknil se je in se dve leti kasneje odselil v Argentino. Edi pa je ostal v vasi.

Ste dobro poznali njegovo družino?

Starša sem zelo dobro poznal, tudi staro mamo. Edijeva smrt je družino seveda zelo prizadela, mama pa zaradi tega ni bila zagrenjena ali maščevalna, čisto nasprotno. Starša sta ostala tudi povezana z domačo cerkvijo, Edijev brat pa se je oddaljil od vaške skupnosti. Tudi stara babica je vedela za vnukove morilce, bil sem še otrok, ko mi je vse to pripovedovala v naši izbi. Domov na Vrh je nato šla po stezi za cerkvijo, takrat je bila shojena. Z Vrhom smo bili vedno povezani, Vrh je podružnica Gabrij, ker so bile Gabrje nekoč večja in pomembnejša vas oz. župnija.

Grob Edija Devetaka od leta 1963 na Vrhu sv. Mihaela na doberdobskem krasu. FOTO: Erika Jazbar

Kdo so bili Edijevi morilci?

Oče mi je pravil, da jih je bilo pet, trije so ostali v domačih krajih, torej v naših vaseh, oče jih je poznal. Dva sta zbežala v Jugoslavijo. Spadali so v Edijevo generacijo, bili nekaj let starejši, eden med njimi je bil star 40 let. V vasi se takrat ni vedelo, kdo je bil zraven, kje in kako so ga ubili, še danes ne vedo, o tem se ni govorilo in se ni smelo govoriti.

Kako je oče zvedel vse te podrobnosti?

Prej ali slej se zgodi, da kdo kaj pove, enega od tistih, ki so bili soudeleženi pri umoru in je bil s Peči, so nekega večera napili in mu je marsikaj ušlo.

Portret umorjenega Edija Devetaka na nagrobniku na pokopališču na Vrhu sv. Mihaela. FOTO: Erika Jazbar

Zakaj so Edija pokopali na goriškem pokopališču? 

Bali so se, da bi njegov grob na vrhovskem pokopališču kako oskrunili, da bi to ustvarilo le še dodatne težave. Edija so skupaj z bratom Joškom pokopali v domači zemlji komaj leta 1963. Bratove posmrtne ostanke so prepeljali iz Livorna, tam je bil med vojno žrtev bombnega napada na mesto, Edijeve pa iz Gorice. Bil sem prisoten na prekopu, star sem bil 20 let, potekalo je vse v zatišju, brez posebnih poudarkov, niti v časopisih ne boste brali novice.

Erika Jazbar je prispevek objavila v Mladiki (št. 10, Trst, 2021).

1/12