Edi Devetak (1923–1946): Svojih prepričanj ni skrival, niti zatajil ...

»Tisto noč je močno deževalo. Gnali so ga proti neki koči, ga zaslišali, inscenirali proces, ga mučili in nato ubili. Izdrli so mu oči, z žico mu za hrbtom zvezali roke. Njegovo truplo so našli teden dni kasneje. Pokopali so ga na goriškem pokopališču, skoraj dve desetletji kasneje so njegove posmrtne ostanke prepeljali na Vrh. Ker je opravil neko poklicno šolo, kar pomeni, da je študij nadaljeval po osnovni šoli, je pri nas veljal za izobraženca.«

O žrtvah revolucionarnega nasilja pri nas

Tako mi je 10. februarja 2018 v telefonskem pogovoru zaupal sogovornik, poklical me je, ker je tisti večer med poročili našega deželnega dnevnika RAI šel v eter za naše razmere neortodoksen televizijski prispevek o žrtvah revolucionarnega nasilja pri nas, med Slovenci v Italiji namreč. Med primeri medvojnih in povojnih umorov naših ljudi, ki sem jih nanizala, pa je bil tudi tisti, ki se je zgodil na Vrhu ob koncu poletja leta 1946, žrtev pa je bil 22-letni Edi Devetak.

Njegov življenjepis povzemam po nepodpisanem članku, ki je izšel v Katoliškem glasu 2. oktobra 1986 in za katerega menim, da je najbližji resnici, saj je podatke zanj posredovala oseba, ki se je pogovorila z Edijevo mamo, zapiske pa je neobjavljene hranila dalj časa.

Dobil je službo pri Zavezniški vojaški upravi v Gorici

Edi Devetak se je rodil na Vrhu nad Sovodnjami ob Soči (San Michele del Carso) oziroma pri Doberdobu 12. novembra 1923. Kot otrok je zbolel za škrlatinko, ki mu je pustila težave z očmi. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, starši so ga nato poslali v malo semenišče v Gorico, vendar je moral po enem letu študij opustiti zaradi omenjenih težav z očmi. Na industrijski strokovni šoli v Tržiču se je izšolal za mehanika, dobil je službo na železnici, jeseni 1942 je moral v italijansko vojsko, vojaščino je služil v Astiju, Bergamu in Milanu, kjer je preživel angleško bombardiranje mesta. Po kapitulaciji Italije se je septembra leta 1943 vrnil domov, a na Vrhu ni dolgo ostal. Konec septembra so ga Nemci skupaj z drugimi fanti odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Junija 1945 se je vrnil iz ujetništva, se približal OF, a kaj kmalu dojel, da imajo v njej glavno besedo komunisti, zato se je od nje oddaljil. Dobil je službo pri Zavezniški vojaški upravi v Gorici. Vsako jutro je hodil v mesto, zvečer pa se vračal domov.

Na Vrhu je bilo veliko mitingov, kraljevala je OF

Na Vrhu je takrat vse vrelo, veliko je bilo mitingov, kraljevala je OF, s katero se Edi ni strinjal, ker je odklanjal komunizem. Udeležil se je tudi več srečanj in javno spregovoril. Ko so volili vaškega župana, je bil Edi na listi, ki je bila alternativna OF, in je prejel 29 glasov več kot ostali kandidati. Začeli so ga opozarjati, mu groziti, mu slediti, vohuniti za njim, proti njemu so priredili tudi pravo ljudsko manifestacijo z zastavami z rdečo zvezdo.

Doma je postajalo čedalje bolj nevzdržno, razmišljal je, da bi se preselil v Gorico, vendar je odlašal, češ da če ga že želijo ubiti, mu to ne bi kaj dosti pomagalo, saj bi ga našli, kjerkoli bi že prebival. Slutil je, da nekaj pripravljajo, iz službe se je nekaj dni pred smrtjo vrnil z udarcem na čelu, a doma ni hotel nič povedati. Kot uslužbenec ZVU je takrat hodil v Komen, vozili so ga Angleži z džipom. Teden dni pred smrtjo je dejal: »Pripravljen sem. Če že mora kdo dati življenje, je bolje, da ga dam jaz, ki sem sam, poročeni imajo družino.«

Družinska grobnica Devetakovih na pokopališču na Vrhu sv. Mihaela. FOTO: Erika Jazbar

Komunistični morilci so ga strahotno mučili in umorili

29. avgusta 1946 se je z vlakom ob 18.30 vračal iz službe, v Rubijah je obiskal staro mamo, ki mu je izročila deteljno seme, da ga nese domov. Ubral je bližnjico. Čakali so ga. V Kamnišču so ga ugrabili, mu z žico zvezali roke na hrbtu, ga peljali k Martenčevim in naprej, nameravali so ga vreči v star vodnjak, odgnali pa so ga v Potok, kjer so ga strahotno mučili in umorili. Po osmih dneh so ga nedaleč od morišča, pokritega s kamenjem, našli zavezniški vojaki. Truplo je bilo iznakaženo, roke še vedno zvezane na hrbtu, jezik odrezan, oči izkopane. Razmesarjeno truplo so prenesli v kapelo na goriško pokopališče, pogreb je bil 7. septembra. Komunisti so govorili, da so mu odjedle jezik in izpile oči lisice.

Našli so ga približno en kilometer od Devetakove hiše

V Glasu zaveznikov (7. septembra 1946) takole piše: »Dne 5. t. m. je pri nekaterih angleških vojakih, ki so nameščeni v Gradiški in so bili na vežbanju na tem območju, vzbudil pozornost zoprn duh po razpadajočem truplu. Začeli so iskati ter so v neki veliki skalni razpoki, oddaljeni približno en kilometer od Devetakove hiše, odkrili človeško truplo, ki ga je na pol zakrivala velika skala. Šele včeraj zjutraj so goriški grobarji po nevarnem plezanju mogli priti do že zelo razpadlega trupla, katerega skoraj ni bilo mogoče spoznati. Velika, težka, ploščata skala je pokrivala napol zmečkano glavo nesrečnika, katerega je kmalu nato njegova mati prepoznala.«

Glas zaveznikov (7. 9. 1946), članek o umoru Edija Devetaka.

Ali nas priznati in se nam ukloniti, ali pa izginiti s površja zemlje

V Slovenskem Primorcu (19. septembra 1946) pa so se šmihelski fantje (z Vrha sv. Mihaela) podpisali pod člankom z naslovom Bratje, bratje, kaj ste storili?! Takole so napisali: »Še vedno nam je pred očmi izmaličeno truplo Edija Devetaka. Dragi Edi, kaj so storili s Teboj? Pobili so te kot steklega psa! S kamenjem so ti razbili obraz in, ah, kako grozno je zevala tista rana na vratu! Nikdar si ne bi mogli misliti, da more človeška roka napraviti kaj takega. Še huje nam je, ker vemo, da Te je ubil slovenski Kajn, brat po krvi. Zakaj ste to storili, bratje! Ali je prelivanje krvi delo za slovenski narod? /.../ Kot član SIAU-a je redno hodil na sestanke. A zadnji čas Edi ni mogel več molčati. /.../ Javno je povedal govornikom na mitingih: 'Vi nam prodajate komunizem, skrbno zavit v sladke besede o narodnem osvobojenju in svobodi!' Tako je moral marsikateri govornik oditi od Sv. Mihaela z dolgim nosom. Ljudje pa so bili Ediju hvaležni, da jih je opozoril na prevaro. Spet je napravila komunistična partija miting, kjer so hoteli razkrinkati 'reakcijo', kot so imenovali vse tiste, ki so Ediju dajali prav. A glej, vsa vas je potegnila s pogumnimi šmihelskimi fanti in partija je morala s hitrimi koraki zapustiti miting. Tedaj pa mu je zagrozil tisti, v čigar skrivališču so našli ubitega Edija: 'Zapomni si, fant! Ali nas /komuniste, op. ur./ priznati in se nam ukloniti, ali pa izginiti s površja zemlje!'«

Slovenski Primorec (19. 9. 1946), odziv prijateljev z Vrha sv. Mihaela na komunistični umor Edija Devetaka.

Zagovarjal je načelo, da smo vsi Slovenci

Z mojim sogovornikom sva bila zmenjena, da ga bom obiskala na njegovem domu in da bova pobliže spregovorila o tej tragični zgodbi. Do pogovora je prišlo konec marca 2018, trajal je dobri dve uri.

»To, kar vem, je to, kar sem slišal kot otrok,« je povedal. »Moj spomin na Edija sega v leto 1945. Takrat se je vrnil iz Nemčije, bil je v taborišču, še prej je bil v italijanski vojski, tako kot njegov brat Joško, ki pa je izgubil življenje, ko so Angleži bombardirali Livorno in se ni vrnil živ domov. Edi se je vrnil domov po kapitulaciji Italije, Nemci pa so ga kmalu nato odpeljali v taborišče.

Vrnil se je tisto poletje, nato je dobil službo kot uradnik pri Zavezniški vojaški upravi, saj je opravil nekaj šol, verjetno je znal tudi kakšen jezik. Zaposlen je bil v Gorici, veliko se je premikal. To njegovo delo je verjetno šlo marsikomu v nos. Pri njem pa je motilo predvsem to, da je zagovarjal načelo, da smo vsi Slovenci, a da ideološko lahko vsak razmišlja po svoje. Vedelo se je, da ni za komunizem, tudi za njegovo mamo se je vedelo, ni pa organiziral nič proti, s somišljeniki so se sestajali v zasebni obliki in razpravljali. Takrat so vsi vedeli, da je javno nastopanje proti komunistom nevarna zadeva.«

Zakaj pa je prišlo do njegovega umora?

»Takrat so pravili, da je treba z nekaterimi primeri dajati zgled. V skupini z Edijem je bil tudi drug vaščan, ki je leto kasneje tudi zbiral naročnine za tednik Demokracija, leta 1948 pa je emigriral v Argentino. O njem so pravili, da ima družino, zato je bil kot žrtev za zgled evidentiran Edi, ki je bil samski. Tako naj bi bilo sklenjeno. Že nekaj dni pred tistim 29. avgustom so ga hoteli ugrabiti, a jim ni uspelo. Edi je bil v Opatjem selu in se je z angleškim džipom vračal po Mačjem Rebru in Dolu domov. Na enem od ovinkov so skočili na cesto partizani, obkolili džip in rekli Angležem, da jih zanima le Edi. Kako bi se takrat izteklo, se je vedelo, saj se Angleži v takih primerih niso posebej izpostavljali: pustili bi jim Edija in šli naprej. Zgodilo pa se je, da je ravno takrat nepričakovano privozil še drug džip in partizani so se umaknili.«

Kakšno je bilo v tistih letih vzdušje na Vrhu?

»Treba je ločiti stanje med vojno in stanje po zaključeni vojni. Med vojno se je na Vrhu prvi stik z revolucionarnim odporništvom zgodil leta 1942, ko so za Škofnikom (gričem nad vrhovskim pokopališčem) partizani organizirali sestanek. Udeležil se ga je tudi moj oče, ki se je vrnil domov zgrožen. Spraševal se je, kdo bo tisti, ki bo odločal, kdaj in zakaj je treba koga likvidirati, če ta ni na liniji. Ko so ga nato še vabili, je vedno poiskal kak izgovor, da ni več šel na take sestanke. Ob nedeljah se je po popoldanskem blagoslovu ustavljal na pogovoru pri župniku Zegi v Gabrjah, ki mu je svetoval, naj bo do partizanskega gibanja oprezen, in tako je tudi ravnal. Sosed, ki je bil pri OF v prvih vrstah, mu je nekega dne svetoval, naj se oddalji od doma za nekaj dni, ker je bila v naslednjih dneh v vasi predvidena mobilizacija. Oče je šel v drug kraj. Ta dogodek kaže, da so bili tudi v partizanskem gibanju nekateri ljudje bolj zadržani. Niso bili vsi zagrizeni. Naša družina je šla srečno skozi vojno.«

Povrniva se k Edijevi tragični zgodbi. Kako je bilo tisti dan, ko so ga ugrabili?

»Bilo je 29. avgusta 1946, sonce je pripekalo, tisto noč je bil močan naliv. Naslednji dan je neki domačinki Edijeva mama Amalija zaupala, da je zaskrbljena, ker se Edi ni vrnil domov. Tisto noč je namreč imela zelo grde sanje, je dejala. Bila je v skednju, tam je bila miza, na njej prt in štiri sveče, kropilnik z blagoslovljeno vodo. Čutila je, da so Edija zajeli. Domnevali so, da so ga odpeljali v Jugoslavijo, kar je bilo v tistih časih običajno, ko se je izvedelo, da je oseba, ki je bila na spisku nezaželenih, izginila.

Nekaj dni kasneje so imeli Angleži vojaške vaje in so njihovi psi izvohali Edijevo truplo na mestu, kjer se stikata dva grebena, na poti z Large proti Gabrjam. Edijeve posmrtne ostanke so prepeljali na pokopališče, tam pa je mama res videla prizor, ki ga je tisto noč sanjala.

Žico, s katero so Ediju zvezali roke na hrbtu, je nato hranila v jedilnici, v kotu ob Srcu Jezusovem, bil je to spomin nanj. V Gorici je bil nekaj dni kasneje veličasten pogreb, govoril mu je kasnejši mladinski pisatelj Drago Petkovšek, ki je bil takrat v Gorici, po razmejitvi je bil zaposlen na Radiu Trst A, odgovoren je bil za mladinske oddaje, dve leti po prihodu Italije v Trst pa je z nekaterimi drugimi političnimi begunci emigriral v ZDA.

Vse to se je dogajalo leto dni pred ugrabitvijo urednika tednika Demokracija, ki je takrat izhajal v Gorici, Slavka Uršiča.«

Kaj pa veste o samem umoru?

»Edi se je tisti večer vračal z vlakom iz Gorice po končani službi, izstopil je na postaji v Rubijah, ker je bil star 22 let, je lahko ubral bližnjico. V nahrbtniku je nosil semena detelje. Morilci so ga čakali na stezi med akacijami, v ložu (kotanji) iz prve svetovne vojne. Skočili so nanj, ugrabitvi naj bi prisostvoval tudi Vrhovec, kateremu naj bi zagrozili, da če bo karkoli zinil, bodo tudi njega pokončali. Držal se je molka in tiho šel domov, Edija pa so odgnali.

Ediju so nato, kot so pravili ljudje, uprizorili neke vrste proces, ga mučili, ubili in iznakazili truplo.

Ko so se deset dni kasneje nekateri vračali s pogreba po poteh njegovega trpljenja, so opazili odlomljene vejice, ki jih je Edi namerno pustil za sled, seme, ki ga je nosil v nahrbtniku, pa je padlo v zemljo in medtem vzklilo.«

Kako je umor odmeval na Vrhu?

»Seveda je izzval reakcijo, ki so jo pričakovali: strah, a tudi zgražanje in jezo. Zaradi umora so zavezniki zaprli nekaj domačinov, ki so bili pri OF, njihovi somišljeniki so nato hodili po vasi in zbirali podpise njim v podporo. Med vaščani so našli tudi take, ki so zbiralcem podpisov v obraz povedali, da bi jih morali tudi vprašati za mnenje, ko so se odločili, da bodo Edija ubili. In niso podpisali. Zaprti domačini so ostali v zaporu le za kratek čas, angleška policija je morala pač pokazati, da nekaj raziskuje in dela, a, kot rečeno, so kaj kmalu vse izpustili in preiskava je bila končana. Ko je po razmejitvi Vrh pripadel Italiji, so si številni oddahnili.«

Katoliški glas (2. 10. 1986), spominski zapis o umoru Edija Devetaka.

Kaj so takrat govorili o morilcih?

»Med njimi ni bilo Vrhovcev. Morilci so bili iz bližnjih vasi. Nekaj se jih je pred razmejitvijo umaknilo v Jugoslavijo.«

Kako pa je ta tragedija vplivala na Edijevo družino?

»Vsaka smrt prizadene družino, če gre za tako tragedijo, pa sta bolečina in jeza nepopisni. Leto kasneje, ko je na Vrh prišla italijanska oblast, so tudi oni nekaj spraševali in preiskovali, a iz tega ni bilo nič in končalo se je brez krivcev.«

Predstavljam si, da to ni prineslo pomiritve v Edijevi družini.

Kasneje so njegove posmrtne ostanke pokopali na pokopališču na Vrhu.

»Edija in brata Joškota so pokopali na Vrhu leta 1963. Bratove posmrtne ostanke so prepeljali iz Livorna, kjer je dotlej počival, Edijeve pa iz Gorice. Oba sta pokopana v domači zemlji. Edijeva družina pa še danes živi na Vrhu in je ostala slovenska.«

Kakšen fant je bil Edi? 

»Bil je vzoren mladenič, globoko veren in značajen, dobrega srca, demokrat, veljal je za intelektualca, vedel je, da v vaški skupnosti predstavlja referenčno točko, svojih prepričanj ni skrival, niti zatajil, kar mu je bilo usodno.«

Erika Jazbar je prispevek objavila v Mladiki (št. 5, Trst, 2020).

Konec v: Erika Jazbar, Edi Devetak, Vrh sv. Mihaela [2]

1/5