Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Dora Čok, Lonjer [1]

Iz takratnih časopisov, sodnih papirjev in zgodovinskih knjig, ki so v glavnem v italijanščini, se nam tragična zgodba lonjerskega dekleta prikazuje takole:

Dora Čok se je rodila v Lonjerju 12. septembra 1924, 3. maja 1945 sta jo z doma v Lonjerju odgnala domačin Franc Marušič - Stojan in znani morilec Albert Gruden - Blisk, doma iz Šempolaja. Peljala sta jo v kasarno, ki je pri Sv. Ivanu, tam jo je naslednji dan obiskala tudi sestra Amalija. 5. maja zvečer so jo omenjena dva vosovca in še Lonjerca Lado Ferluga ter Danilo Pertot odgnali v bunker, ki je bil nedaleč od jame pri Gropadi. Tam so jo slekli, pretepli in posilili, zvezali so ji roke in jo še živo vrgli v 72 metrov globoko brezno. Obdukcija je pokazala, da je umrla zaradi poškodb pri padcu.

Dora Čok, ki so jo komunistični morilci umorili v začetku maja 1945 in vrgli v kraško brezno. FOTO: Erika Jazbar

Razkril je, kako so jo umorili

Maja leta 1946 je Dorini mami po vztrajnem iskanju uspelo najti informacije o hčerini smrti. Franc Marušič se je vrnil v domačo vas, po energičnem nagovarjanju Dorine mame se je skesal in ji pred odvetnikom Ivanom Marijo Čokom in ob prisotnosti sina oz. Dorinega brata Jožefa razkril, kako je prišlo do umora. Za umor je krivil Danila Pertota, navedel je tudi, kje je Dorino truplo. Informacije so sprožile medijsko kampanjo, skupina mladih se je spustila v jamo in fotografirala trupla, ki so bila na dnu, sledili sta preiskava in uradno iskanje trupla.

Umorjeni v dveh breznih pri Gropadi in Padričah

Avgusta 1946 so iz jame pri Gropadi prenesli pet trupel, ob Dori Čok so tu bili še železničar, povezan z Inšpektoratom Adriano Zarotti, tajnik fašistične stranke na Katinari Alberto Marega in partizana Karlo Žerjal ter Rudolf Zuljan, ki so ju krivili črne borze. Sledil je proces na tržaškem sodišču, ta je zajel tudi domnevne morilce druge skupine ubitih, ki so jih odkrili v jami pri Padričah. Nekateri od domnevnih morilcev so bili namreč povezani z obema skupinama ubitih, skupno so našli enajst trupel.

Grob družine Čok na katinarskem pokopališču; trnjeva krona spominja na prestano trpljenje. FOTO: Erika Jazbar

Komunistične morilce so obsodili na 30 let zapora

Proces proti osmim partizanom, ki so jih obtožili izvensodnih pobojev, se je pred porotnim sodiščem v Trstu končal 20. junija 1947, med pričami ni bilo Dorinega brata Jožefa, ki je malo pred tem umrl, točneje 27. aprila 1947. Zaslišan pa je bil tudi Albert Gruden, za Marušičem pa se je že maja tistega leta izgubila vsaka sled. Kot izhaja iz samih dokumentov Udbe, ki jih je preučil zgodovinar Jernej Vidmar (Mladika, št. 1 in 2–3, 2020), sta ga tovariša ubila pri Borštu. Obtoženci so bili med izrekom obsodbe že v Jugoslaviji. Danila Pertota, Alberta Grudna in Franca Marušiča so obsodili na 30 let zapora, kasneje jih je amnestiral italijanski predsednik Sandro Pertini.

Družina Dore Čok ni nikoli privolila, da bi podpisala za amnestijo v prid Danilu Pertotu.

Jama pri Gropadi se nahaja na mejni črti, ob mejnem kamnu 77/48, staplja se s kraško gmajno, s steze ni vidna. FOTO: Erika Jazbar

Iskanje jame pri Gropadi

Ko sem začela z iskanjem podatkov o kraju umora in prvega pokopa 20-letne Lonjerke Dore Čok (in ostalih ubitih v jami pri Gropadi), pa tudi z iskanjem informacij o preiskavi, ki je privedla do prenosa njenih posmrtnih ostankov ter o sodnem postopku proti skupini morilcev, sem zaman brskala po naših avtorjih, knjigah, časopisih, objavah – matičnih in zamejskih. Kar se mi pri podobnih odstavkih naše polpreteklosti sicer zelo pogosto dogaja. Tu pa tam sem našla kako omembo, ki pa ni bila v veliko pomoč za iskanje na terenu.

Strašljivo brezno jame pri Gropadi, ki ga zagledamo le, ko smo čisto blizu. FOTO: Erika Jazbar

80 let je poteklo, pa zgodovinarji tako rekoč nič

Vtipkala sem njeno ime v spletni brskalnik, pa sem mi je o Dori Čok prikazalo veliko besedil v italijanskem jeziku, kot da bi spomin na nesrečno dekle, ki ga je skupina domačih slovenskih likvidatorjev okrutno umorila, gojile predvsem sredine istrskih optantov. Nekateri primerjajo njeno tragično usodo s tisto, ki je prizadela Normo Cossetto. Segla sem tudi po monografiji Operazione Plutone (2018) zgodovinarke Claudie Cernigoi, ki se posveča poglavju pobojev, za katere so na tistem koncu krivili in tudi obsodili slovensko revolucionarno roko. Podrobna raziskava Claudie Cernigoi sicer ima v ospredju predvsem nedoslednosti, ki jih ponuja preplet podatkov iz časopisnih člankov, sodnih dokumentov in takih ter drugačnih poročil, med potjo pa za tiste, ki iščejo podatke, niza veliko informacij in detajlov, ki so še kako dragoceni.

Brezno jame pri Gropadi. FOTO: Erika Jazbar

Iskanje kraškega brezna, kjer so morili Gruden in njegovi

Kako zgleda torej jama, v katero so zmetali Doro Čok in ostale, ki je zaradi padca v njeno globino tudi umrla? Dorino truplo je tu ostalo več kot leto dni. Jama se nahaja »približno kilometer stran od Gropade v smeri Orleka«, piše v številnih objavah, ki prepisujejo ena od druge. No, za nameček je okoli Gropade vseh vrst jam kar 34. Za indice, ki bi na bolj kirurški način dorekli območje, je bilo treba še nekaj brskanja v kopici člankov in zapisov, ki z vidika jamarjev predstavljajo območje, posejano s pravim tovrstnim bogastvom.

Naposled se je izrisala karta, našla se je številka, s katero so jamo označili: 54/VG. Ker se Jama pri Gropadi (Pozzo di Gropada) nahaja na mejni črti, ima tudi slovensko številko, in sicer 3700 in ime – Mejna jama. Iskanje na terenu se je lahko začelo.

Brezno jame pri Gropadi. FOTO: Erika Jazbar

Poti iz Gropade proti breznu smrti

Dan je bil sončen, sprehajalcev po kraški gmajni veliko, stez tudi. Večje in manjše poti po tržaškem Krasu so na kartah zelo dobro označene, če jih nekdo preuči, tega pa nismo opravili, zato je bil sprehod nekoliko daljši od načrtovanega. Avto smo parkirali na koncu Gropade, nedaleč od štirne, podali smo se na pot, ki nas je vodila na Kočerič, zanimivo razgledišče, ki pa ga nismo iskali. Vrnili smo se na izhodiščno točko, poiskali pot do gropajskega kala, ponovno ubrali napačno stezo, ki nas je pol ure kasneje privedla do mejne črte, vendar predaleč od iskane točke. Vrnili smo se h kalu in se tokrat držali glavne poti, ki je bila tista prava.

Strašljivo brezno jame pri Gropadi. FOTO: Erika Jazbar

Žrelo, odprlo v temo, v globino. Strašljiv pogled

Hoje ni bilo veliko, četrt ure, poldrugi kilometer daleč od Gropade. Tabla nas je opozorila, da se bližamo mejni črti, postali smo pozornejši na pokrajino, njene znake. Na gmajni smo zagledali mejni kamen, stopili smo s steze, jama je bila prav blizu. S steze ni bila vidna, kaj še da bi bila zavarovana ali ograjena, »odprta jama s prostim vstopom«, beremo tehnično oznako na strani katastra slovenskih jam, ki ji je posvečena. Ko si se ji približal, pa se je njeno žrelo naenkrat odprlo v temo, v globino. Strašljiv pogled.

Zemljevid Gropade z območjem, kjer so komunistični aktivisti umorili Doro Čok in jo vrgli v brezno, to je desno od vzpetine Bate. VIR: Geodetska uprava

Nobenega znamenja, spomina na križev pot umorjenega dekleta

Kraška gmajna, brinje, borovci, gosta trava in grmičevje, nekaj manjšega drevja, vmes pa tema, ki se spušča v globino, ki ji ni videti konca. Nevarno brezno, ki se nahaja le 50 metrov od steze, anonimno, če se mu ne približaš, si ne boš predstavljal, da je nedaleč stran taka luknja v zemlji. Grozljiva in nevarna.

Nobenega vrezanega križa na deblu dreves, ki bi te spremljal do nje, kot je to pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, nobenega znamenja, nobenega obeležja, spomina na križev pot nesrečnega dekleta, ki je bilo v polnosti življenja.

Skica jame pri Gropadi 54/VG.

Zamislili smo se nad Dorinimi zadnjimi trenutki življenja

Tišina in lepota kraške gmajne, vonj prihajajoče pomladi, razgled na sežanska naselja, ropotanje okoli orleške tovorne postaje, dela pri Fernetičih. Postali smo in se zbrali, se zamislili nad Dorinimi zadnjimi trenutki življenja, na grozo tistih trenutkov. Nedaleč od nas sta se na stezi veselo pogovarjali sprehajalki, ki ju je sprehod mogoče vodil do Labodnice in v Trebče. Prijeten sprehod v sončnem dnevu, lepi naravi in tišini, ki pelje mimo kraja smrti ter nedaleč od vasi, hiš in ljudi.

1.540 metrov severno od Gropade, na višini 391 metrov, ob mejnem kamnu 77/48, jama se spušča 72 metrov v globino. Dora je umrla zaradi padca na njeno dno.

Tržaške obsodbe Alberta Grudna - Bliska

(Dodatek Ivo Žajdela.) Martin Brecelj je o tržaških obsodbah Alberta Grudna - Bliska zapisal (Drugi odgovor Jolki Milič, Primorski dnevnik, 28. 3. 2015):

Tržaško porotno sodišče je Alberta Grudna - Bliska 19. decembra 1947 obsodilo na pet mesecev in deset dni zapora zaradi ugrabitve Franca Marušiča (Francesca Marussija ali Marussicha), za katerim se je po ugrabitvi izgubila vsaka sled. (Prim. Il Corriere di Trieste, 20. decembra 1947, str. 2.)

Na istem procesu ter na procesu o umoru Dore Čok (Ciok) iz Lonjerja, ki se je odvijal od 27. maja do 20. junija 1947 pred tržaškim porotnim sodiščem, so preiskovalci ugotovili, da je Albert Gruden - Blisk 3. maja 1945 sodeloval (med drugim s Francem Marušičem, ki je svojo vpletenost priznal, zaradi česar naj bi ga potem Gruden ugrabil) tudi pri ugrabitvi Čokove.

Tržaško porotno sodišče je Alberta Grudna - Bliska 30. septembra 1952 obsodilo na dosmrtni zapor zaradi umora Antonia Morandinija (sicer odgovornega za fašistično stranko na Katinari) v obtežilnih okoliščinah. (Prim. Il Giornale di Trieste, 1. oktobra 1952, str. 4.)

Sredi Sežane pa še vedno stoji mogočni spomenik komunističnemu »narodnemu heroju« in serijskemu morilcu Albertu Grudnu - Blisku. FOTO: Ivo Žajdela

Sredi Sežane pa še vedno stoji mogočni spomenik serijskemu morilcu

7. maja 1945 sta oznovca Albert Gruden - Blisk iz Šempolaja in Oskar Petelin iz Slivnega v Slivnem ugrabila 20-letno Rosando Kralj in 23-letno sosedo Vido Kralj. Rosandin oče ju je dve leti zaman iskal po Jugoslaviji. Šele leta 1947 so izvedeli, da sta 19. maja 1945 Ludvika Forčič in Josip Švara iz Preserij pri Komnu našla v neki dolini pri tej vasi dve mrtvi dekleti. Pričala sta, da je imela manjša (to je bila moja sestra Rosanda) roki zvezani s telefonsko žico, da je bila njena obleka vsa raztrgana in da je bil kos njenega čela na smreki, pokrita pa je bila z vojaško srajco. Večja (Vida) je imela tudi s telefonsko žico zvezani roki.

Albert Gruden - Blisk je 13. marca 1945 v vasi Suhorje v Brkinih ponoči na domu ugrabil tri člane družine Gustinčič ter jih tik za vasjo okrutno umoril.

Po Rozalijo Žezlina je kasnejši »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk prišel 5. maja 1945 v Brje pri Komnu z izgovorom, da jo bo odgnal oskrbet ranjence. Pod tem izgovorom jo je odgnal do kraškega brezna, umoril in vrgel vanj.

Martin Brecelj je v knjigi Anatomija političnega zločina, ki je izšla 5. oktobra 2016 v Trstu, ugotovil, da je bil eden od treh komunističnih morilcev v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944 tudi Albert Gruden - Blisk. Umorili so Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Vuk, roj. Tomažič, in obiskovalca iz Ljubljane Draga Zajca.

Sredi Sežane pa še vedno stoji mogočni spomenik komunističnemu »narodnemu heroju« in serijskemu morilcu Albertu Grudnu - Blisku, ne da bi tamkajšnje prebivalstvo imelo karkoli proti ...

1/13