Z Doro in s tragedijami, ki so se zgodile v tistih letih, je na vas padla senca

Ondina Pečar, por. Oppelt (1939), je ponosna in energična Lonjerka, zavedna Slovenka in članica katoliške skupnosti, ki se zbira pod Kraljevimi freskami v cerkvi sv. Trojice na Katinari, kamor spada tudi Lonjer. Je obenem tudi sogovornica, ki si upa marsikaj povedati in napisati. V knjigi Županovi iz Lonjerja (Trst, 2019, ur. Ivo Jevnikar) se je podpisala pod poglavje Spomini in vtisi, ki je posvečeno domači vasi. Ob zgodovinski pripovedi, etnografskih in kulturnih dragocenostih lahko preberemo stavke, ki so med tiskovinami Slovencev v Italiji prava redkost, saj ob fašističnem in nacističnem nasilju omenjaj tudi revolucionarno /komunistično/ nasilje, ubite, »izginotje« ljudi v domačem kraju, kar našim piscem, pa naj bodo to zgodovinarji ali ne, tako zlepa ne gre od rok.

Ondina Pečar por. Oppelt. VIR: Erika Jazbar

Prelomnica umor 20-letne Dore Čok prve dni maja 1945

Za Lonjer gospa Ondina pravi, da je to bila nekoč povsem slovenska, enotna in zavedna vas, ki so jo izseljevanje ter vojni in povojni dogodki močno prizadeli, spremenili so odnose med ljudmi. Zadnji mejnik je bila resolucija Informbiroja (1948), ki je bila za tržaške Slovence prava ločnica, njej gre pripisati tudi asimilacijo velikega števila Slovencev v povojnih letih in desetletjih. Pred tem dogodkom iz velike zgodovine pa je bil v vasi prelomnica predvsem umor 20-letne Dore Čok prve dni maja 1945. Odmeval je tudi v širšem prostoru zaradi sodnega postopka, do katerega je prišlo leta 1947 in obsodbe storilcev, ki so se medtem že odselili v cono B oz. v Jugoslavijo.

Ta tragični dogodek je mnoge Lonjerce globoko prizadel, saj se je zgodil po koncu vojne, v času, ko bi morala zavladati mir in svoboda, ubili pa so mlado dekle.

Zemljevid območja Lonjerja in Katinare, kjer so v cerkvi znamenite poslikave Toneta Kralja. VIR: Geodetska uprava

Zapuščena hiša, v kateri je živel eden izmed tistih ...

Gospo Ondino sem obiskala na njenem domu v Lonjerju na praznik slovenske kulture, 8. februarja 2022. Dom Pečarjevih se nahaja pod glavno cesto, nedaleč od vrtca, ki je bil pred fašizmom last in sedež Konzumnega društva ter središče dejavnosti bralnega društva Zastava. Nedaleč je tudi od sedeža današnjega Slovenskega kulturnega društva Lonjer-Katinara, ki domuje v novem športnem centru, zgrajenem z odškodninami zaradi razlastitev, ki jih je vas utrpela ob gradnji hitre ceste pri Ključu. Njenega doma se drži zapuščena hiša, v kateri je živel eden izmed tistih, ki so s svojim nasilnim delovanjem ponižali iskreni primorski partizanski odpor. Za svoja dejanja je bil v Italiji tudi obsojen, po vojni pa je živel v Jugoslaviji.

Med dveurnim pogovorom mi je gospa Ondina razkrila marsikaj, priznala pa mi je tudi, da je slab glas o morilcih in umorih, ki se drži Lonjerja, v marsičem pretiran, sad negativne medijske kampanje, bi rekli danes.

Najin pogovor sva začeli pri domači vasi, njenem današnjem in preteklem utripu.

V Lonjer s svetoivanske strani. FOTO: Erika Jazbar

Nove prišleke je treba stalno opozarjati na našo prisotnost

Pred desetimi leti je pokojna Meri Merlak, ki je bila z mnogimi sovrstnicami v Collottijevi mučilnici na ulici Cologna in je poznala prebivalce vsake hiše v vasi, v Lonjerju naštela 180 Slovencev. Danes nas bo nekje 120, verjetno tudi kaj manj. Pred pandemijo covida leta 2020 je bilo med nedeljsko mašo v katinarski cerkvi sv. Trojice, kamor spadamo Lonjerci, od 30 do 40 vernikov, pred tremi leti smo imeli prvo obhajilo, ki sta ga prejeli dve deklici, naslednje leto pa še dva fantka. Slovenskega duhovnika nimamo več let, vendar se sedanji župnik potrudi, da mašuje tudi slovensko in je do nas zelo spoštljiv.

V vasi deluje društvo Lonjer-Katinara, ki je nastalo takoj po drugi svetovni vojni, nato kmalu zamrlo zaradi kregarij okoli Kominforma, spet zaživelo v sedemdesetih letih, danes združuje več mladih in je precej dejavno. Mešani pevski zbor Tončka Čok z dirigentom Manuelom Purgerjem sodeluje v katinarski cerkvi ob pomembnejših praznikih, slovesnih in dvojezičnih mašah, saj je treba nove prišleke stalno opozarjati na našo prisotnost.

Spomenik v Lonjerju z imeni ubitih ob napadu collottijevcev na bunker 21. marca 1945 so postavili na kraju nekdanjega bunkerja. FOTO: Erika Jazbar

Komunistični Kominform je poitalijančil veliko slovenskih družin

V vasi pogrešam predvsem pozornost do krajevnih zgodb, do male zgodovine, tudi do ohranjanja družinskega spomina.

Za slovenstvo na tem koncu je bil pomemben mejnik Kominform. Poitalijančil je Podlonjer in veliko slovenskih družin iz Rovt, Rocola, s Katinare. Naši vasi je precej prizanesel, vsi otroci so tudi po letu 1948 še naprej obiskovali slovensko šolo. Lonjer je bil do prve svetovne vojne popolnoma slovenski, štel je nekje 900 ljudi, v vasi je živelo tudi par italijanskih družin, ki so bile vključene v vaško življenje, svoje otroke so po vojni celo vpisovale v slovenski vrtec in šolo.

Kdaj se je vas začela prazniti?

Med obema vojnama, zaradi gospodarske krize in fašističnega pritiska, pod fašizmom so tudi premeščali državne uslužbence, posebno učitelje. Lonjer je sicer majhna vas, a se je že inž. Andrej Čok ponašal s tem, da premore veliko šolanih, sposobnih ljudi, ki so morali zapustiti domači kraj. Izseljevanje se je nadaljevalo po drugi svetovni vojni, tudi zaradi regulacijskih načrtov, ki so onemogočali vsakršno gradnjo in prilagajanje domov.

Koliko družin se je po vojni odselilo v Jugoslavijo iz političnih razlogov?

Nekaj jih je bilo, ne veliko, pet ali šest.

Kakšna so bila vojna leta?

Kot povsod pri nas. Veliko je bilo negotovosti, strahu, družin brez očetov, ki so bili v partizanih ali posebnih bataljonih. Tudi moj oče je bil med njimi, družino je moral zapustiti leta 1939, ko sem se rodila, domov se je vrnil kot prekomorec šele po vojni, takrat sem ga prvič videla, stara sem bila šest let. Pred tem pa je še opravil »abesinsko avanturo«. Mama pa je bila tako pogumna, da ga je med vojno in v največjem bombardiranju šla obiskat v Palermo zaradi nesporazumov s sodelavci, ki jim je ob svojem odhodu oče pustil delavnico. Mene je pustila pri noni v Brkinih, in se z vlakom podala na dolgo pot. Oče ni mogel in ni mogel verjeti, da ga je res prišla obiskat! V Lonjer se je srečno vrnila po petih dneh.

V tistih letih ideologija med ljudmi ni imela vidnega mesta, no, ja, pred fašizmom smo imeli tudi mi dve društvi, ljudje pa so bili v glavnem narodnjaki, o levičarjih in desničarjih niso govorili, držali so predvsem skupaj. Do razlikovanja je prišlo kasneje, po vojni. Med vojno so se nekateri radikalizirali, povsem spremenil se je tudi odnos do Cerkve ter do tistih, ki smo hodili k maši, pa čeprav je bil naš župnik Anton Piščanec taboriščnik iz Dachaua in član OF. Društvo Lonjer-Katinara je takoj po vojni zaživelo kot edino društvo v vasi, v njem sta bila tako omenjeni župnik kot levičarka Tončka Čok. Številčno močan pevski zbor pa je vedno vodil dolgoletni dirigent Just Lavrenčič, ki je nastopal tako na proslavah kot v cerkvi. Po letu 1948 pa smo v Lonjerju imeli dva zbora. Zaradi delitve s kominformovci je enega vodil Lavrenčič, drugega pa Karlo Čok.

Vaški spomenik spominja na 21. marec 1945, ko je prišlo do napada fašistov skupine X Mas na bunker, ki je bil v tistem delu vasi.

Bunker so partizani hoteli najprej urediti nedaleč od sedeža Dopolavora, na robu vasi, gospodar gostilne pa jim tega ni dovolil, saj če bi za bunker zvedeli Nemci, bi vas požgali. Zamislili so si drugo lokacijo v vasi, in sicer v Podlonjerju na njivi Emila Čoka, kar mu je menda predlagal komandant Pavel Petvar - Pavle, ki je nato bil med ubitimi napada na bunker, tudi tokrat je lastnik odklonil, ker se je bal za družino. Nazadnje so bunker skopali v Lonjerju, pri Slavku Čoku, pod njegovo štirno, to je danes nad spomenikom. Gospodar je privolitev drago plačal, ko so člani X Mas bunker odkrili, so ga aretirali in strašno mučili. Preživel je, a je grozovito trpel.

Bunker je bila majhna sobica, ozek rov pa je imel izhod tam, kjer je danes spomenik, za spomenikom so vidna manjša vrata. V vasi takrat nismo vedeli, da je tam bunker oz. vedeli so le nekateri. Zanj pa so zvedeli fašisti, nekaj tednov pred koncem vojne so prišle v vas enote X Mas s Collottijem na čelu. Tisto spomladansko jutro so obkolili vas, nas odgnali v stavbo Dopolavora, po nekaj urah so našli bunker in ga okoli poldneva napadli. Na spomeniku so napisani štirje ubiti, ki so branili bunker: trije partizani in talec Andrej Pertot, oče Danila Pertota. Poleg spomenika v Lonjerju, ki so ga postavili takoj po koncu vojne, ne smemo prezreti tistega na katinarskem pokopališču, na katerem beremo imena osmih mladih vaščanov, ki so dali svoja življenja za morda boljši jutri. Pred spomenikom v Lonjerju potekajo vsako leto spominske slovesnosti, le redko pa boste videli plapolati sedanjo slovensko zastavo.

Z napadom na bunker je povezana tudi tragična zgodba Dore Čok, krivili so jo namreč izdajstva, češ da je ona izdala, kje se nahaja bunker.

Tako so pisali, ja, a to je velika laž. Res je, da je prišlo do izdaje, lokacijo bunkerja pa so izdali drugi vaščani. Dokazov seveda ni. Marsikdo v vasi je vedel, kdo je izdal, pa se zato nihče ni maščeval. Ljudje so molčali, potrpeli in živeli naprej. Tudi zaradi tega je po umoru Dore Čok v vasi završalo, prišlo je do hudega razdora. Dora je bila takrat stara 20 let, bila je Lonjerka, zelo lepo dekle iz zavedne in spoštovane družine – v družini sta bili dve sestri in dva brata, pela je v cerkvenem zboru, med ljudmi je bila priljubljena, ni bila kaka aktivistka. Dore sicer nisem poznala, komaj kdaj sem jo videla.

V nekaterih besedilih, na primer pri Cernigojevi, beremo tudi, da so ob napadu na bunker masovci odgnali v stavbo Dopolavora vse prebivalce Lonjerja z izjemo družine Dore Čok.

To ne bo držalo. V stavbo Dopolavora so takrat odgnali dobršen del vasi, recimo polovico prebivalcev, ki so še bili v vasi, starejše so v glavnem pustili doma, pa verjetno tudi tiste, ki so imeli kakšno izkaznico. Po kakšnem ključu so nekaterim prihranili grd dan, bi bilo zanimivo analizirati, tudi spričo političnih izbir, ki smo jim bili potem priča v povojnem času ... Sicer pa me na tisti nesrečen dan veže tudi anekdota.

Povejte!

Z doma so nas masovci odgnali zjutraj, spraševali so po očetu, ki je bil že v partizanih. Ko so prišli v vas, so iskali bunker, ki so ga našli okoli poldneva. No, v Dopolavoru smo čakali več ur, postajala sem lačna, pa sem vprašala mamo, če lahko grem domov k nonotom. Mama je šla do stražarja in ga jokaje prosila, če me pusti v vas. Privolil je. Hodila sem sama s svojimi doma sešitimi copatami po prazni vasi, ko se je začelo obupno streljanje, ravno takrat so namreč odkrili bunker, švigalo je z vseh strani. Na ulici me je zagledal masovec, me zgrabil in z mano skočil pod zidek, ki je bil tam, kjer je danes sedež društva. Ko je bil napad končan in se je umirilo, me je spet spravil na cesto in sem tekla do nonotov. Mama je prišla pod večer, ko so jih spustili iz Dopolavora. Več kot 40 domačinov, med njimi je bilo veliko žensk in deklet, pa so odgnali v koronejske zapore, kjer so jih zasliševali, mučili, hvala Bogu se je vojna čez dober mesec končala in so se lahko vrnili domov, sicer bi jih čakala pot v nemška taborišča.

Grob družine Čok na katinarskem pokopališču; trnjeva krona spominja na prestano trpljenje. FOTO: Erika Jazbar

Zakaj so torej umorili Doro Čok?

Verjetno zato ker je bila prevajalka na neki nemški komandi v mestu. Vanjo pa naj bil tudi zaljubljen eden izmed domačih morilcev, ki naj bi ga odvračala, vsaj tako so govorili. To je bil Danilo Pertot, bil je njen bratranec, mami sta bili sestri, kasneje so ga tudi obsodili na procesu. Njega so krivili za Dorin umor, po vojni se je izselil v Jugoslavijo, včasih se je vračal v Lonjer.

V svojem zapisu o Lonjerju ste omenili še dva ubita z enakim imenom: Karlo Čok – Skednjav in Blaškov.

Karlo Skednjav se je domov vrnil po kapitulaciji Italije, bil je bolan in okužen z malarijo, imel je visoko vročino, silili so ga, da gre v partizane. Ker tega ni hotel, so ga nekega večera odgnali in za njim se je izgubila vsaka sled. Sestra ga je dolgo iskala, spraševala, kje je pokopan in kaj se mu je zgodilo. Od skesanega vaščana, ki je bil partizan, je po mnogih letih zvedela, kako so brata umorili, kdo je bil za njegovo smrt odgovoren, pa tudi srhljiv detajl, da so mu na čelo vrezali zvezdo.

Tudi Karlo Blaškov je med vojno skrivnostno izginil, ne vemo, zakaj in kako.

Za Doro se je takoj zvedelo, da so jo umorili?

Ja, takoj. Od doma so jo odgnali prve dni maja, kasneje se je zvedelo, da naj bi jo mučili, posilili in vrgli v jamo pri Gropadi. Bili so štirje.

V vasi in med ljudmi je umor mladega dekleta prinesel velik razkol. Njena mama Milka je iskala odgovore brez prestanka, bila je kot nora, ko je hodila po vasi, so se je izogibali, naposled ji je eden izmed tistih, ki so bili zraven, in sicer Franc Marušič, tudi on je bil iz Lonjerja, povedal, kje je. Bilo je spomladi leta 1946. Poiskali so jamo, iz nje dvignili njeno in druga trupla, ki so bila tam. Domači, med njimi je bila njena sestra, so jo prepoznali. Marušiča so zaradi povedanega njegovi nato ubili, nekje pri Borštu. Tudi njega so na procesu leta 1947 obsodili »v odsotnosti«.

Dorine posmrtne ostanke so najprej pokopali na pokopališču pri Sv. Ani, kasneje so jo prekopali v družinsko grobnico na Katinari. Na nagrobniku lahko preberemo zelo lepe verze, ki jih je verjetno napisal naš kasnejši župnik Albert Miklavec.

V cvetu nade in mladosti / te vihra kruta je ugrabila, / v nepozabljeni bridkosti / si mučeniško kri prelila / tam, kjer zla ni ne slabosti, / naj da ti Bog miru plačila.

Tako piše na nagrobniku družinske grobnice Čokovih na pokopališču na Katinari.

Verzi v spomin na Doro na družinski grobnici na Katinari. FOTO: Erika Jazbar

Omenili ste proces.

Dorina mama je bila energična in temperamentna ženska, hčerina smrt jo je spremenila, globoko prizadela, uničila ji je življenje. Zbrala je pogum, se posvetovala tudi z drugimi, ki so izgubili sorodnike v tisti jami pri Gropadi, in sklenila, da se poda v sodni postopek proti domnevnim morilcem. Mediji so dogajanju sledili z velikim poudarkom, ga z različnih koncev napihovali, rane so bile takrat še zelo boleče, hudo je bilo.

Kako je vse to vplivalo na odnose v vasi?

Vas je zamrla z Doro in s tragedijami, ki so se zgodile v tistih letih. Njen umor je med ljudmi povzročil zelo velik razkol, kmalu zatem je sledil še Kominform, ki je bil za tržaške Slovence prelomnica. Sosednja vas Podlonjer se je zaradi njega skoraj popolnoma poitalijančila, mnogi tamkajšnji Slovenci so dali prednost ideologiji, izpisovali so otroke iz slovenskih šol, začeli so pljuvati po nas, nas obrekovati, da smo infojbatorji. Lonjer je tudi zaradi tega pridobil tak sloves.

Odmevnost procesa zaradi Dorinega umora je verjetno tudi odigrala svoje, drugače si ne morem razlagati, zakaj je samo Lonjer znan po umorih, saj se je podobno dogajalo tudi po drugih vaseh in po Italiji, kar se zelo poredko sliši in bere.

Med vojno v Lonjerju ni bilo večjih delitev, začele so se takrat in ko se je zvedelo, da so seznami, na katerih so napisana imena tistih, ki jih nameravajo ubiti. Na seznamu za umor je bilo veliko imen vaščanov, bile so cele družine.

Na seznamu se je znašla tudi Vaša mama ...

Da, tako nam je zaupala soseda takoj po vojni, kasneje pa smo zvedeli tudi, zakaj se je to zgodilo. Povedal nam je nekdo, ki ga je imel nekega dne preveč pod kapo. Takole je bilo: med vojno sva bili z mamo v Lonjerju sami, oče je moral že leta 1939 v posebne bataljone. Ko je očetova mama leta 1942 hudo zbolela, je bil sin na Siciliji v posebnih bataljonih, treba ga je bilo obvestiti, da je nona bolna, da bi zaprosil za krajši dopust in jo obiskal v Lonjerju. Zato je šla mama peš na komando karabinjerjev v Bazovico. Tisti večer pa so aretirali tudi neke sabotažnike. Ker so videli mamo na komandi, so bili prepričani, da jih je izdala.

Ko smo zvedeli, da smo bili na seznamu za umor, več mesecev nismo mirno spali, pa čeprav se je oče že vrnil domov in smo se spet čutili na varnem.

Ali se v Lonjerju še kdo spominja Dore Čok?

Mislim, da ne.

Komunistični umori so zasenčili trdno slovensko zavest male vasice

»Prav izginotja in procesi ZVU so na žalost vse prevečkrat razdelili ljudi in zasenčili pokončnost ter trdno slovensko zavest te male vasice, tako da nas nenaklonjene sile še vedno v določenih političnih trenutkih krivijo mnogih neresničnih pobojev,« je napisala Ondina Pečar v knjigi Županovi iz Lonjerja.

Erika Jazbar je prispevek objavila v Mladiki (št. 2–3, Trst, 2022).

Konec v: Erika Jazbar, Dora Čok, Lonjer [2]

1/10