Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, brezno, fojba, grobišče, Joščevo brezno, Podgomila, Cvetrež, Zalesnika, Grgar [1]

Ivo Jevnikar ob breznu Zalesnika. FOTO: Erika Jazbar

Joščevo brezno še ni evidentirano

Na avtobusu, ki nas je vozil iz Grgarja do druge postaje našega obiska na Trnovem in najbolj znanega brezna Zalesnika, je besedo prevzel Ivo Jevnikar, ki je prebral odlomek iz četrtega poročila vladne komisije za raziskovanje prikritih grobišč. V njem piše, da je komisija med septembrom in novembrom 2007 pregledala 19 kraških brezen, med katerimi so bile tudi štiri jame okoli Grgarja in Trnovega (Joščevo brezno, Podgomila, Cvetrež in Zalesnika), v letu 2013 pa je poskrbela za sanitarni iznos človeških posmrtnih ostankov tudi iz teh štirih jam, vendar le vidnih posmrtnih ostankov s površja dna, ki ga marsikje prekrivajo odpadki.

V Joščevem breznu, ki ni evidentirano, so našli posmrtne ostanke najmanj 4 ubitih, v Podgomili 27, v Zalesniki 30, v Cvetrežu 6 ubitih. Po popisu so človeške ostanke predali v mariborsko kostnico. Nad jamo je komisija dala postaviti lesen križ s tablico in nekaj podatki.

V letih 1945–1947 je Grgar spadal pod cono A, za katero so odgovarjali zavezniki in so že takrat raziskovali morišča. Skupino, ki so jo ustrelili na Prevalu, so na primer izkopali zavezniki.

Zvon ob breznu Zalesnika. FOTO: Erika Jazbar

Članek Ivana Martelanca

O Podgomili je med prvimi pisal Ivan Martelanc (1902–1945), ki je bil med vojno referent za kulturo v štabu primorskih domobrancev, po vojni je deloval v Trstu, oktobra leta 1945 so ga tam skupaj z ženo ugrabili oznovci v črnem avtu, za njima se je izgubila vsaka sled.

Ivan Martelanc, ki je po koncu vojne ostal v Trstu, je tam izdajal tipkan bilten z naslovom Gorica, ki ga je pripravljal le v nekaj izvodih, 8. oktobra 1945 je v njem pisal tudi o grgarskih breznih. Ko smo prisluhnili odlomkom iz tega zapisa, smo dojeli, da v dobršni meri potrjujejo pričevanja, ki jih je v Grgarju zbrala Justina Doljak.

Članek Ivana Martelanca v biltenu Gorica o grgarskih breznih smrti (8. okt. 1945). FOTO: Erika Jazbar

V članku z naslovom Strahote grgarskih jam je med drugim napisala: »Po podatkih iz zelo zanesljivih virov so se izkazale vesti o grgarskih 'fojbah' žal za resnične. V tukajšnji okolici poznamo tri take jame. Ena je v bližini grgarskega pokopališča. Sem so zmetali kakih 30 tolminskih domobrancev. Fantje, ki so jih žive pometali v jamo, so bili še precej časa živi, kajti celo noč in še dlje je bilo čuti obupno vpitje iz jame. Dva so potegnili partizani naslednji dan še živa ven. Eden je bil doma iz Zatolmina. Privedli so ga kasneje v Tolmin in ga ustrelili. To jamo so partizani pozneje pokrili z vejami in nanje nametali zemljo. Za vse to so številne priče na razpolago.

Večja taka jama je med Ravnico in Trnovim. Zadnji čas je spregovorilo več prič, ki so povedale, da je bilo v to jamo zmetanih okrog 650 ljudi. Bili so to po večini Goričani, ki so jih pripeljali iz goriških zaporov. Med drugimi je bil v to jamo vržen tudi polkovnik Tonči Kokalj. Nekatere so metali v jamo žive, druge so površno ustrelili in jih nato pahnili v luknjo. Domačini so okoli te jame več časa opazovali sledove krvi ter našli nekaj molitvenikov in rožnih vencev. Šele prvi dež je zabrisal sledove krvavih dogodkov. Da bi zabrisali vso sled, so partizani vhod v jamo minirali, misleč, da bo obrobno kamenje odprtino zakrilo. Učinek je bil pa baš nasproten, kajti vhod v jamo se je še bolj razširil. Za vse te jame smrti in tudi za strahote, ki so se dogajale meseca maja ob njih, so na razpolago številne priče.«

Morišče in grobišče v breznu Zalesnika. FOTO: Erika Jazbar

Polkovnika Antona Kokalja so verjetno umorili pri Zalesniki

V enem izmed treh grgarsko-trnovskih brezen – za Ivana Martelanca je to Zalesnika – zelo verjetno počiva tudi polkovnik Anton Kokalj, ki je svoje zadnje dni preživel v Gorici. Medtem ko se je glavnina primorskih domobrancev pomikala v Furlanijo, štab in tržaški vojaki pa z ladjami iz tržaškega pristanišča, se je Kokalj odločil, da s tremi sodelavci z avtom pride v Gorico in poišče stik z zavezniki.

Iz Trsta je šel na pot 28. aprila 1945, ni pa vedel, da se je fronta že močno premaknila in da so v mestu že partizani. V Gorici ga je ugrabila Ozna, ga zaprla. Šofer, ki je bil z njim v zaporu, je povedal, da je bil v celici, kar pomeni, da je to bilo verjetno v stavbi, v kateri je še danes goriški zapor. V Gorici so ga mogoče tudi že umorili in nato odpeljali. Kje je zakopan, ni znano. Na avtobusu sta se z nami vozili tudi dve njegovi vnukinji.

Brezno Zalesnika je globoko 139 metrov. FOTO: Erika Jazbar

Brezno, morišče in grobišče Zalesnika

Pot nas je medtem pripeljala do Trnovega. Vozili smo se mimo spominskega kompleksa in grobišča 9. korpusa, glavne partizanske enote na Primorskem, kjer vsako leto poteka spominska slovesnost. Prišli smo do travnika na poti do vasi Nemci, ki nosi tako ime, ker so tu v 17. stoletju priseljevali Nemce, ki so med drugim krčili Trnovski gozd. Ob robu ceste je na travniku tabla, ki nas opominja, da je v neposredni bližini grobišče.

Brezno Zalesnika leži bolj odmaknjeno od ceste, nekaj minut hoda v gozdu, je največje in najgloblje od treh grgarsko-trnovskih brezen. Globoko je 139 metrov, je tudi najbolj impresivno. Med tremi brezni je najbolj znano in obiskano. Če je kdo padel vanj, tudi če ni bil ustreljen, ni preživel.

Tudi o tem morišču in grobišču ni dokumentov, le pripovedovanja, tudi o tem, da so ga minirali in da bi bil iznos posmrtnih ostankov verjetno zelo zapletena zadeva. V to brezno so zmetali vsaj 120 ljudi, v glavnem civilistov in pripadnikov javnih služb v Gorici, med njimi so bili Italijani, Slovenci, Furlani. Tu so ljudi ubijali med 8. in 12. majem 1945. S tovornjaki so jih pripeljali iz Gorice in jih nato gnali v gozd do brezna. Ujete so stražili pripadniki partizanskega gibanja, med njimi tudi domači civilisti, nekateri so o tem tudi pripovedovali.

Molitev ob breznu Zalesnika. FOTO: Matija Ogrin

Tu je verjetno veliko civilistov, zaposlenih v raznih uradih v Gorici

Brezno Zalesnika je bilo znano že leta 1991, zelo zgodaj se je vedelo, da gre za morišče s posmrtnimi ostanki Slovencev in Italijanov, v njem verjetno prevladujejo Italijani. Goriški karabinjerji so na drevesu ob breznu postavili spominski napis. Sicer pa je tu verjetno predvsem veliko civilistov, zaposlenih v raznih uradih v Gorici.

Zalesnika ponuja tudi prvotno ureditev, ki je bila mišljena za povojna grobišča v režiji vladne komisije, z zvonom, lesenim križem, številko. Ograjo so tu uredili že zgodaj v 90. letih; vsakokrat ko strohni, jo novogoriška občina zamenja.

Na tem kraju trpljenja je molitev uvedel vikar Bogdan Vidmar, prisotni smo zmolili očenaš. Za mir in za mučence: »Verjamemo, da so ti ljudje živi in so naši veliki priprošnjiki, iz brezen prihaja neizčrpen vir moči,« je dejal goriški duhovnik.

Goričan Franco Miccoli, raziskovalec in sin karabinjerja, ki so ga Brozovi komunisti ubili leta 1945. FOTO: Erika Jazbar

Franco Miccoli o ubitem očetu

Med udeleženci spominskega obiska je bil tudi Goričan Franco Miccoli. Njegova mama je bila iz Ustja pri Ajdovščini, vasi, ki so jo požgali fašisti, njegov oče pa je bil karabinjer z italijanskega juga, ki so ga odpeljali iz Gorice maja 1945 in je verjetno v tem breznu. Prisotnim je spregovoril o družinski zgodbi, predvsem pa o katoliškem združenju Concordia et pax, ki sta ga promovirali goriška Cerkev na slovenski in italijanski strani meje ter si desetletja prizadeva, da bi zbližalo goriške ljudi, jim omogočilo vpogled v trpljenje bližnjega, v vzporedne spominske zgodbe. Na zunanjo steno svetogorske bazilike so namestili tudi spominsko znamenje.

Vsako leto so prirejali dogodke na krajih trpljenja obeh strani, leta 1995 je to bilo na Trnovem. Miccoli je dejal, da bi si želel, da bi v prihodnje uredili na Goriškem kostnico, v katero bi položili vse posmrtne ostanke ljudi, ki so v grgarsko-trnovskih breznih. Skupaj so jih ubili, skupaj naj dostojno počivajo.

Tudi morilci so bili različnih narodnosti, številni so nato zbežali v Jugoslavijo in tam živeli do smrti, ker jih je v Italiji še do 80. let preganjalo tožilstvo.

Brezno za Cvetrežem je globoko 90 metrov. FOTO: Erika Jazbar

Brezno, morišče in grobišče Cvetrež

Z avtobusom smo se peljali še do Cvetreža, zadnjega trnovskega brezna, ki smo ga nameravali obiskati. Z glavne ceste smo zavili proti Zavrhu in se vozili po ozki gozdni poti po Trnovskem gozdu. Križali smo več zelo podobnih gozdnih cest, da smo skoraj podvomili, ali smo res na pravi poti. Levo in desno od naše poti je verjetno več manjših brezen, tu pa tam je bil tudi napis za grobišče, ki ga komisija še ni evidentirala. Podobne napise postavljajo sorodniki, misleč da so tam pokopani njihovi dragi. Več deset je takih jam, ki čakajo na boljše čase. Jugoslovanski miličniki so do leta 1989 s seznami teh jam varovali lokacije, popisovali ljudi, jim prepovedovali, da bi se jim približali. Seznami so med demokratizacijo izginili, ohranili so se samo za območje Ilirske Bistrice, kjer je na seznamu skoraj sto evidentiranih manjših grobišč, večinoma nemških vojakov.

Oznaka pri breznu za Cvetrežem. FOTO: Erika Jazbar

Italijani kraj pogosto obiščejo, pustijo svečo ...

Brezno Cvetrež je tik ob cesti. Jama je globoka 90 metrov, vanjo so metali ubite v prvi polovici maja 1945. Večinoma so bili italijanske narodnosti, veliko je bilo med njimi civilistov, uslužbencev v javni upravi. Brezno je označeno od leta 1991, število ubitih v njem se suče med 70 in 80.

Na leseni ograji je ob našem obisku visel venec, ki so ga položili predstavniki novogoriške občine, pogosto se ob tem breznu najdejo manjše italijanske zastave, podobice, verski simboli. Italijani ta kraj pogosto obiščejo, pustijo svečo, kot se to dogaja drugod po Trnovskem gozdu in ob treh označenih breznih. Na te kraje trpljenja tudi po osemdesetih letih prinašajo svojim dragim cvetje, jim prižigajo sveče. Pri Cvetrežu je molitev uvedel mons. Renato Podbersič, tudi tu smo zmolili očenaš.

Ograja okoli brezna za Cvetrežem. FOTO: Erika Jazbar

Tudi prva svetovna vojna je bila do demokratizacije pozabljena

Čakalo nas je skupno kosilo v Solkanu in nato obisk Gorice. Z avtobusa smo si ogledali parkovni spomenik za feldmaršala Svetozarja Borojevića, poveljnika avstro-ogrske obrambe ob Soči med prvo svetovno vojno. Stoji na Prevalu pod Sveto Goro, leta 2016 ga je uredilo Društvo soška fronta 1915–1917. O Borojeviću se kaj bere šele v zadnjih letih, pa čeprav je uspešno zadrževal italijanske napade na Soči celih 885 dni, a si ni zaslužil spomenikov, po njem ni poimenovana nobena ulica. Javnost premalo ve tudi o hrabrih Celjanih 87. pehotnega polka, ki so uspešno branili Škabrijel. Tudi prva svetovna vojna je bila do pred nekaj leti pozabljeno poglavje naše polpretekle zgodovine.

Ob glavni cesti za Ravnico, ki pelje v dolino, stoji prvi spomenik padlim slovenskim vojakom na soški fronti, ki so ga postavili v 90. letih, pod Skalnico pa so leta 2018 postavili še modernistični spomenik madžarskim vojakom.

Pri breznu za Cvetrežem. FOTO: Miran Mihelič

Spominski park na območju starega mestnega pokopališča v Gorici

Pot nas je po kosilu vodila še v Gorico. Časa je bilo zelo malo, s počasnejšo vožnjo smo vsaj z avtobusa v glavnih točkah preleteli mesto: od Gregorčičevega Goriščka mimo palače Attems do Travnika in kasarne v Rimski ulici, v kateri so bili nastanjeni vojaki SNVZ. Vozili smo mimo občinske palače in goriškega zapora do nekdanjega kapucinskega samostana, v katerem je deloval pater Romuald, pisec Škofjeloškega pasijona, vse do Spominskega parka, kjer smo parkirali, da smo si ogledali še zadnjo postajo našega obiska. Ta del obiska na Goriškem sem vodila podpisana.

Spominski park na območju starega mestnega pokopališča v Gorici so uredili leta 1923. Tudi v drugih italijanskih mestih so proslavili zmago v prvi svetovni vojni s podobnimi parki ali spomeniki, ki so bili v »odrešenih« krajih na novi italijanski vzhodni meji še posebej nabiti z retoriko in pomniki vojaških formacij.

Obisk parka smo vključili v program zaradi razstreljenega spomenika, ki kraljuje v njegovi sredini. V razvalinah spremlja sprehajalce od 12. avgusta 1944, ko so ga v poletni noči z dinamitom obložili člani SNVZ. Dogodek se vključuje v obdobje napetosti med slovenskimi nekomunističnimi akterji politične, kulturne in družbene scene in salojci oz. fašisti, ki so v mestu z velikim nelagodjem opazovali, kako se v času nemške uprave slovenstvo po zaslugi omenjenih prebuja tudi v javnosti (1943–1945). Številni med akterji so bili deležni blatenja, groženj, pred prihodom Titovih čet v mesto so Gorico zapustili in šli za krajši ali daljši čas v begunstvo.

Spominski park v Gorici: spomenik z imeni deportiranih iz Gorice, v ozadju razstreljeni spomenik. FOTO: Erika Jazbar

Čas 40-dnevne komunistične zasedbe Gorice

Druga točka Spominskega parka, ki je neposredno povezana z obiskom grgarskih brezen, pa je spomenik z vklesanimi imeni 665 ubitih, ki so jih v času 40-dnevne jugoslovanske uprave mesta deportirali in ubili. Znamenje z imeni so postavili leta 1985, pred njim pa se odtlej v režiji združenj deportiranih zbirajo vsako leto prve dni maja in se spominjajo tragičnih dogodkov, ki so na Slovence vrgli neizbrisen madež.

Na spomeniku lahko beremo več slovenskih imen, več deset pa je tudi takih, za katere so poznejše raziskave pokazale, da so poboje preživeli ali pa z deportacijami niso bili povezani. Nekatera imena so kasneje zbrisali, lani so dodali prizidek s 97 novimi imeni deportiranih.

Gre za poglavje mestne zgodovine, ki je bilo aktualno ves povojni čas, vendar predvsem v obliki ustaljenih definicij, konfrontacije, političnega obračunavanja. Demokratizacija Slovenije je postopno ublažila napetosti v obmejnem prostoru, več soočanja je med ljudmi, politiki, zgodovinarji. Mogoče bomo le dočakali dialog tudi na tem področju, zbližanje spominov, za obe strani sprejemljive zgodovinske analize, dokumente, številke in zgodbe.

Udeleženci obiska komunističnih morišč in grobišč v breznih nad Novo Gorico (pred breznom Zalesnika). FOTO: Anton Harej

1/17