8. junija 2024 se je pisana druščina Slovencev, ki so prišli z različnih koncev, zbrala pred novogoriško konkatedralo. Polovica se jih je pripeljala iz Ljubljane, tu jih je pričakala primorska skupina, na avtobusu so bili Slovenci z vseh koncev, tudi iz avstrijske Koroške in zamejstva v Italiji, iz Trsta in Gorice. Sprejeli so povabilo Nove Slovenske zaveze, da teden dni po spominski slovesnosti v Kočevskem rogu obiščejo Trnovski gozd in Grgar oz. tri znana morišča in grobišča v tem delu Goriške.

Tabla za grobišče v breznu Podgomila pri Grgarju. FOTO: Erika Jazbar

Po sledeh umora polkovnika Antona Kokalja

Na avtobusu sta bila tudi vikar koprske škofije za Evropsko prestolnico kulture 2025 Bogdan Vidmar in mons. Renato Podbersič. Ob breznih, ki smo jih obiskali in v katera so v maju 1945 zmetali trupla ubitih, sta uvedla in vodila molitev. Na poti se nam je pridružil tudi podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton Harej.

Povod za obisk sta bila daljša članka, ki sta izšla v marčevski številki revije Zaveza (Erika Jazbar, Pričevanje dr. Tadeje Voje Bergant, V družbi so dajali vtis, da je svoboda, za tiste, ki so jih imeli na piki, pa je bilo strašno, Zaveza, št. 131, marec 2024, strani 16–33, in Ivo Jevnikar, Zadnji dnevi polkovnika Antona Kokalja, prav tam, str. 34–38.), v katerih je bil v ospredju lik Antona Kokalja, polkovnika Slovenskega narodnega varnostnega zbora. Njegova tuzemska pot se je zaključila na goriškem koncu in zelo verjetno v katerem izmed treh omenjenih brezen.

Križ ob breznu Podgomila pri Grgarju. FOTO: Erika Jazbar

S takimi pietetnimi srečanji se ohranjamo kot čuteči ljudje

Ko je avtobus zapustil Novo Gorico, je prisotne nagovoril predsednik NSZ Matija Ogrin, ki je poudaril, da se s takimi pietetnimi srečanji ohranjamo kot čuteči ljudje, pa čeprav hodi družba v drugačno smer. Mikrofon na avtobusu je nato prevzel vodič obiska, zgodovinar Renato Podbersič. Med potjo je nadgradil podatke o moriščih in množičnih grobiščih na Trnovsko-Banjški planoti s številnimi informacijami o Goriški, naši najlepši deželi, kot je večkrat poudaril.

Avtobus je vozil mimo Solkana, naselja, ki se skupaj z Gorico prvič omenja v listini iz leta 1001 in bo v letu 2025 del dogajanja v okviru Evropske prestolnice kulture; mimo cerkve sv. Štefana, ki je bila skupaj z drugimi na tem koncu obnovljena po razdejanju, ki ga je prinesla soška fronta oz. prva svetovna vojna. Če bi ob koncu vasi šli levo, bi obiskali slovensko Toskano, kot nazivajo Brda, šli pa smo v nasprotno smer, vmes s pogledom na napis Tito, ki kraljuje na Sabotinu in ga nostalgiki vsako leto obnavljajo, v naravnem parku pa ob nekdanjem dnevu mladosti prižigajo kresove.

Podali smo se po cesti za Sveto Goro, ki je najpomembnejše romarsko središče za koprsko škofijo, priljubljeno pa je tudi čez mejo med Italijani in Furlani. Na krožišču, kjer lahko zavijemo na 682 metrov visoko Skalnico, pa nismo sledili postajam križevega pota do vrha, temveč smo se spustili na drugo stran čez Prevalo v Grgar, rojstno vas Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 prikazala Marija.

Vozili smo se skozi vas mimo grgarskega pokopališča sv. Petra, kjer je tudi vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Ustavili smo se nad vasjo na cesti za Banjšice, kjer je že bilo nekaj avtomobilov. Čakala nas je prva izmed treh postaj, brezno Podgomila.

Brezno Podgomila pri Grgarju. FOTO: Erika Jazbar

Komunistični poboji na Goriškem

Do sistematičnega ubijanja resničnih in namišljenih nasprotnikov partizanov po končani vojni je na Goriškem (in Tržaškem) prišlo nekaj prej kot v osrednji Sloveniji – v začetku maja 1945, ljudi so v glavnem metali v naravne kraške jame, imenovane tudi fojbe. Na drugih koncih slovenskega prostora se je tragedija vrnjenih pisala konec maja in v prvi polovici junija 1945, ljudi pa so zmetali v jame, protitankovske jarke, rudnike. Morilci so tudi na goriškem koncu uporabljali enako metodo: ubijali so s strelom v tilnik, ubiti so v jamo padali tudi še živi, ponekod so brezna kasneje minirali.

Na trnovsko-banjškem koncu so tri glavna brezna, ki jih je vladna komisija za raziskovanje prikritih grobišč uredila in označila že zelo zgodaj, kmalu po demokratizaciji Slovenije. Ob vsa tri brezna delegacija Mestne občine Nova Gorica ob 1. novembru nosi vence. Ob treh uradnih grobiščih pa se po Trnovskem gozdu tu pa tam najdejo tudi neuradne table z napisom »grobišče«, ki jih postavljajo sorodniki ubitih. Okoli 1. novembra se pojavljajo tudi sveče in cvetje. Vladna komisija teh grobišč uradno še ni evidentirala in jih niti ni vpisala na seznam.

V breznih so raznovrstne ubite osebe

Zgodovinar Renato Podbersič je povedal, da je fojb z večjim ali manjšim številom ubitih na tem območju približno petdeset. V njih so raznovrstne ubite osebe, med njimi so primorski domobranci, uslužbenci različnih upravnih uradov v Gorici, torej civilisti, italijanski vojaki, karabinjerji, policisti, so različnih starosti in narodnosti, med njimi so Italijani, Slovenci, Nemci, Furlani. Povojno ubijanje namreč ni potekalo na etnični osnovi, kot še danes, čeprav manj, poslušamo v glavnem iz italijanskih političnih ust, temveč ideološki. Macesnova gorica v Kočevskem rogu in Podgomila na Goriškem sta povezani.

Med ubitimi je bil tudi del iz medosebnega obračunavanja: premožnejši ljudje, ki jim je kdo zavidal, sosedje in znanci, ki so kuhali kako zamero, dekleta, ki so koga odklonila. Paleta vzrokov, zakaj se je nekdo znašel na seznamu, je dokaj bogata.

Tako kot ubiti so bili tudi morilci različnih narodnosti, med ubijalci niso bili samo Slovenci in Hrvati, temveč tudi Italijani in Furlani.

Vodnik zgodovinar Renato Podbersič ml. FOTO: Erika Jazbar

Titova vojska v Gorici

Čete 9. korpusa in Prešernove brigade so vkorakale v Gorico 1. maja 1945. 30. aprila popoldne so se še zadnje protikomunistične enote umaknile čez Sočo na območje 8. britanske armade oz. 13. korpusa, ki v nasprotju s 5. korpusom, ki je deloval na Koroškem, zajetih vojakov – slovenskih in številnih drugih narodnosti –, ki so bežali skozi Gorico v Furlanijo, ni izročal novim jugoslovanskim oblastem. Tiste, ki jim ni uspelo, da bi se pravočasno umaknili, skrili ali zbežali, so partizani privedli v goriške zapore, jih zaslišali, tudi mučili, odgnali v smrt ali v zapor drugam, v Ajdovščino, Idrijo, Borovnico, Ljubljano.

Aretacije so se začele dan po prihodu v Gorico. Ozna je hodila po goriških domovih s pomočjo seznama; seznami so nastajali že v vojnih letih. Med aretiranimi je bil tudi goriški nadškof Karel Margotti. Za nekaj dni so ga internirali, 8. maja pa odgnali v Videm.

Med prvimi so umorili primorske domobrance

Ena izmed prvih skupin, ki je prišla na vrsto za ubijanje, so bili Slovenci, točneje primorski domobranci. 6. maja 1945 so ubili prvo skupino in jo vrgli v brezno, ki je najbližje Gorici, to je Podgomila nad Grgarjem.

Množično ubijanje na Goriškem je trajalo od 6. do 20. maja, nakar se je v nesistematični obliki nadaljevalo do umika Titove vojske iz mesta 12. junija 1945. Občinske uprave v Trstu, Gorici in Tržiču so pred tremi leti uvedle 12. junij kot praznik v spomin na konec dober mesec trajajočega nasilja, kot so zapisali pobudniki.

Vodstvo Titove uprave se je 12. junija 1945 preselilo v Ajdovščino, tu sta delovala tudi zapor in oznovski štab. Marsikoga, ki ga niso ubili v Gorici, so odpeljali v Ajdovščino in naprej, tudi v Ljubljano. Osebam v zaporih lahko sledimo do februarja 1946, potem so z množičnim ubijanje v glavnem končali. Tudi državni popis žrtev druge svetovne vojne so zaključili s februarjem 1946.

Brezno Podgomila pri Grgarju. FOTO: Erika Jazbar

Brezno, morišče in grobišče Podgomila

Podgomila ali Miljavčevo brezno – po imenu lastnika zemljišča je ob Zalesniki in Cvetrežu eno od treh evidentiranih brezen na tem koncu – je se slab kilometer nad Grgarjem, v njem so predvsem Slovenci. Slovenske ljudi, ki so tudi prvi, so sem odgnali že 6. maja 1945.

Od treh brezen na grgarsko-trnovskem koncu je to ne le najbližje Gorici, temveč tudi najbolj slovensko, v drugih dveh je zadnjo tuzemsko postajo našlo več italijanskih vojakov in civilistov iz Gorice.

Podgomila je tudi najmanj globoko brezno, v globino meri 40 metrov. Ko so ga napolnili s trupli, so šli drugam. Število ubitih v njem ni točno znano kot za nobeno od treh brezen, več deset jih je, vsekakor manj kot sto.

Brezno Podgomila pri Grgarju, pogled na Sveto Goro. FOTO: Erika Jazbar

Največ sta o moriščih nad Gorico pisala Tine Velikonja in Nataša Nemec

Brezna v Trnovskem gozdu, ki so jih uporabili kot morišča in grobišča, je že zgodaj, ob koncu 80. let prejšnjega stoletja, raziskoval Tine Velikonja, ki je nato v 90. letih o njih pisal v reviji Zaveza (Tine Velikonja, Fojbe v Trnovskem gozdu, Zaveza, št. 33, junij 1999). Za Novo Slovensko zavezo je prirejal tudi obiske, podobne našemu. Na strokovni ravni pa je prva raziskovalka arhivov in popisovalka teh brezen zgodovinarka Nataša Nemec, ki je svoje izsledke objavila leta 2005.

Za Podgomilo je zapisala, da je v njej od 60 do 70 trupel, povečini gre za primorske domobrance, ki so 28. aprila začeli umik iz Kobarida, Tolmina, Grahovega ob Bači. Pri Dolgi njivi in pri Mrzleku so jih pričakali partizani; tiste, ki se jim ni uspelo rešiti, so zajeli, peljali v Gorico in jih od 6. maja dalje odvažali v smrt. Večino primorskih domobrancev s Tolminskega so ubili v Podgomili, ob njih so tudi civilisti iz Gorice.

Zadevnih dokumentov ni, na podlagi nekaterih pričevanj se zdi, da so ujete vozili s tovornjaki. Pred breznom so jih ustrelili v tilnik, več jih je padlo v jamo še živih, dalj časa so se nato slišali njihovi klici na pomoč, dva fanta so iz brezna tudi potegnili, a sta nato tragično končala.

Pričevalka Justina Doljak iz Grgarja pri breznu Podgomila. FOTO: Erika Jazbar

Justina Doljak in pričevanja iz Grgarja 

Pri Podgomili nas je pričakala Justina Doljak, roj. Rupnik, doma iz Črnega Vrha nad Idrijo. V Grgarju je poučevala in si ustvarila družino, tam živi več desetletij. Njenega očima so zajeli po napadu na domobransko postojanko v Črnem Vrhu septembra 1944, ga odgnali v Trebušo, za njim se je izgubila vsaka sled. Njeno pričevanje o očimu in družini je opisal Renato Podbersič (Renato Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska 1941–1945, Ljubljana, 2011, strani 142–146), bila pa je tudi protagonistka oddaje Pričevalci Jožeta Možine, ki so jo na Televiziji Slovenija predvajali 27. septembra 2022.

Gospa Justina je prisotnim ob breznu prebrala dve pričevanji, ki ju je v zadnjih letih zbrala med domačini v Grgarju. Pred letom 1999 se o tem namreč ni govorilo.

Na levi pričevalka Justina Doljak iz Grgarja. FOTO: Erika Jazbar

O breznu Podgomila do demokratizacije ni nič vedela

Najprej je spregovorila o Grgarju. Povedala je, da je bila vas v času soške fronte porušena, ljudje so bili v begunstvu, med drugo svetovno vojno pa so Grgar bombardirala zavezniška letala, tako da je kraj doživel dve veliki tragediji. O breznu Podgomila ji do demokratizacije ni nihče nikoli nič povedal, zanj ni vedela. Okoli leta 1990 je tu pa tam kaj ujela.

Največ pa se je o žalostni zgodbi Podgomile govorilo leta 1999, ko se je v tem breznu smrtno ponesrečil 23-letni domačin. Na glavni cesti so potekale hitrostne dirke, ljudje so stali ob ovinku in čakali na vsakokratnega dirkača, fant pa se je kratkočasil na travniku tako, da je skakal čez brezno. Zdrsnilo mu je, verjetno ker je bila trava vlažna, padel je vanj in se ubil. Takrat se je začelo govoriti o Podgomili.

Po tragični nesreči je gospa Justina začela spraševati domačine, kaj sploh vedo o tem breznu. Naposled je našla Grgarca, rojenega leta 1929, ki je bil priča, maja 1945 je bil star 16 let. Prisotnim je prebrala njegovo pričevanje o pobojih, za katere pravi, da so se zgodili 2. ali 3. maja 1945.

Pričevanje mladega očividca

Povedal ji je, da je Škofjeloški odred v tistih dneh prišel iz Čepovana, korakal skozi Grgar in se nastanil na Sveti Gori, kjer je bila prej nemška postojanka. Nemci so že odšli, vaški fantiči pa so na Skalnico radi zahajali. Ko so tja prišli partizani, so mladeničem naročili, naj na Sveto Goro pripeljejo še nekaj vrstnikov, ki so jim nato rekli, da so prostovoljci.

Tisto noč je skupina fantov prespala pri patrih na Sveti Gori, naslednje jutro je partizan mitraljezec določil dva izmed njih, med njima je bil pričevalec, da bosta šla z njim in mu nosila strelivo. Po glavni cesti so šli na Preval, kjer so zagledali daljšo kolono ljudi. Bili so skoraj vsi Slovenci.

Komanda je kolono razdelila v dve skupini. Ena je ostala na Prevalu, drugo so usmerili proti Grgarju. Z žico so jim zvezali roke in začeli so hoditi proti Grgarju; mitraljezec in dva fanta so bili na koncu kolone. Ko so že opravili nekaj poti, so s Prevala slišali rafale. Tedaj so ubili prvo skupino, ki so jo zakopali v tamkajšnjih jarkih.

Kolona, ki je šla v Grgar, pa se je ustavila v Dolu, kjer je bila na nekem skednju komanda. Bila je že noč, ko je kolona z zvezanimi možmi krenila proti središču vasi. Šla je mimo pokopališča, pri neki hiši pa se je ustavila. Slišati je bilo vpitje, nato rafal. Iz kolone sta se iztrgala moški in ženska.

Duhovnika Bogdan Vidmar (levo) in Renato Podbersič vodita molitev. FOTO: Matija Ogrin

Vse je molilo po slovensko, bilo jih je približno 60

Okoli 22. ure se je kolona pomaknila iz vasi naprej, v noč. Slišalo se je streljanje, ljudje v koloni so jokali. Pričevalec je slišal, kako se je vil po koloni glas: »Molimo, samo molimo.« To so bili v glavnem mladi fantje. Vse je molilo po slovensko, bilo jih je približno 60.

Vsak se je pred breznom ulegel na tla, dobil strel v tilnik, nato so ga potisnili v brezno, vse po vrsti, do zadnjega. Fanta sta stražila na koncu kolone z mitraljezcem. Zadnji v vrsti je bil Italijan, doma nekje z juga, pravil je, da je bil garibaldinec. Ko so ga zajeli, je ležal ranjen v bolnišnici. Prosil je, naj mu kdo pomaga razčistiti grozno pomoto. Pričevalec, ki je razumel italijansko, je mitraljezcu večkrat prevedel prošnjo, a zaman. Mitraljezec mu je zabičal, naj bo tiho, sicer lahko ustrelijo tudi njega.

Fanta je bilo groza, streslo ga je. Opolnoči je bilo vsega konec. Morilci so se vrnili v Dol, pričevalec jih je videl, kako so se umivali, bili so vsi krvavi. Drugi dan so s tovornjaki odšli iz Grgarja. Ubijanje je trajalo samo eno noč.

Pričevanje o reševanju dveh fantov

Pričevalka, ravno tako domačinka, rojena leta 1920, pa je gospe Justini povedala, da je tiste majske dni pritekel vaščan, ki je v okolici Podgomile pasel vole. Bil je ves iz sebe, pravil je, da iz brezna kličejo na pomoč. Nič si niso upali ukreniti.

Mimo brezna je bila takrat shojena steza proti Bitežu. Gospa, ki je tam mimo šla v Bitež, je slišala iz globin: »Mama, pomagaj nam!« Tekla je v vas in vaščanom povedala, do brezna so šli domačini terenci in z vrvjo potegnili fanta, ki sta pred morilskim strelom skočila v brezno. Bila sta s Tolminskega. Ko so ju rešili, so ju odgnali v štab v vasi, ju zaslišali, odgnali in sta izginila.

Ista gospa je gospe Justini povedala, da je domačega terenca, ki je bil njen sosed, večkrat slišala, ko je v tišini posedal pri njih, da je tožil, kako »peče, peče«. Pekla ga je vest, da je komandi pokazal, kje je brezno.

Prisotni so se zahvalili gospe Justini Doljak, ki je delila z njimi zelo dragocena pričevanja. Mons. Renato Podbersič je nato uvedel skupno molitev očenaš. V tišini junijske napol poletne sobote je odmevala pod Sveto Goro.

Pričevalka iz Podljubinja s sliko deda Cirila, primorskega domobranca v Tolminu. FOTO: Erika Jazbar

V Kozlovem robu v Tolminu zminirana kaverna, polna umorjenih

V senci dreves, ki so zrasla ob breznu Podgomila, nas je pričakala tudi manjša skupina iz Tolmina. Med njimi je bila tudi gospa Marija, vnukinja primorskega domobranca Cirila iz posadke v Tolminu, sicer doma iz Poljubinja. Prinesla je tudi dedkovo sliko. Dedek je bil zelo verjetno eden izmed fantov, ki je padec v brezno preživel in so ga skupaj z drugim fantom rešili. O njem je gospa Justina ravno pred tem prebrala pričevanje domačinke.

Vnukinja je povedala, da je njen ded klical na pomoč, potegnili so ga iz brezna skupaj s soborcem, ga javili oblastem, prišli so ga iskat iz Tolmina. Ko sta to zvedeli mama in sestra, sta se tja napotili, vendar jima niso dovolili, da bi ga videli, sta pa prevzeli njegova oblačila, ki so bila krvava; prinesli sta mu nova in se sami vrnili domov. Nato so ga odpeljali v zapor v Tolminu. V njih je imela sovaščanka zaprtega moža, iskala je stik z možem, ker je bil zapor v kletnih prostorih neke hiše, klicala ga je, pa se ji je oglasil Ciril. Prosil jo je, naj pove mami, da je tam zaprt in naj mu prinese rožni venec. Bilo je zvečer. Naslednji dan ga je mama iskala v Tolminu, a ga ni bilo več tam. Domnevajo, da so ga odgnali v noči s 24. na 25. maj in ga ubili na Kozlovem robu, ki mu domačini pravijo tolminski grad. Tam so bili jarki iz prve svetovne vojne, ki so jih uporabljali za poboje in grobišča na Tolminskem. Na podlagi pričevanj se zdi, da leži v eni od dveh kavern iz prve svetovne vojne, ki sta na severovzhodni strani Kozlovega roba.

Mož s Tolminskega je dodal, da mu je možakar s Cerkljanskega povedal, da je poznal minerja minerskega voda 9. korpusa, ki je v Kozlovem robu zminiral kaverno, ki je bila polna mrtvih vojakov.

Konec v: Erika Jazbar, brezno, fojba, grobišče, Joščevo brezno, Podgomila, Cvetrež, Zalesnika, Grgar [2]

1/10