Po nastopu nove vlade pod vodstvom Roberta Goloba so se v civilni družbi pojavile pobude po spremembi uradne drže Slovenije glede ruskega napada na Ukrajino. To je skupina devetnajstih podpisnikov, med njimi dva nekdanja predsednika republike, tudi uradno izrazila v odprtem pismu vladi pretekli teden.

Pismo s podpisoma dveh nekdanjih predsednikov RS

V njem je pozvala k »razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini«. Nikakršnega dvoma ni, da je ruski predsednik Vladimir Putin z ukazom o napadu na Ukrajino zagrešil »neizbrisljiv vojni zločin«, so zapisali. Hkrati so izrazili pomislek o smotrnosti zahodnega oboroževanja ukrajinskih sil: »Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira Rusija.« Pozvali so k iskanju alternativnih pristopov, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom, a po drugi strani izrazili razumevanje do ruskega stališča, da je treba ustaviti širjenje Nata na vzhod.

Možnost različnih interpretacij

Ker se ta poziv da interpretirati na več načinov – tudi tako, da naj Slovenija vodi do Rusije spravljivejšo zunanjo politiko, da nasprotuje sprejetju Švedske in Finske v Nato in se zavzame za umik Natovih enot iz držav nekdanjega varšavskega pakta – je bilo na premierja in zunanjo ministrico danes naslovljeno novo pismo z drugimi podpisniki.

»Takšna interpretacija je za nas nesprejemljiva, so pa drugi detajli iz omenjenega odprtega pisma, s katerimi se lahko strinjamo. Zato smo oblikovali svoje stališče, ki združuje javne osebnosti najrazličnejših svetovnonazorskih opredelitev,« je za spletno Družino pojasnil prvopodpisani Luka Lisjak Gabrijelčič. Kot je pojasnil, so avtorji in podpisniki pisma v izogib dvoumnosti želeli biti čim bolj jasni, zato je njihovo odprto pismo nekoliko daljše. V osmih točkah so svoja stališča želeli razdelati tako, da je »naš argument čim bolj prozoren in razumljiv, naš miselni proces pa čim bolj sledljiv in transparenten.«

Luka Lisjak Gabrijelčič. FOTO: T. S.

Za polno solidarnost z Ukrajino

V imenu podpisnikov je izrazil še, da verjamejo, »da mora Slovenija ohranjati polno solidarnost z Ukrajino, ki vključuje tako gmotno kot diplomatsko in vojaško podporo, da se ne sme spuščati v diplomatske akcije, ki niso koordinirane z ukrajinskimi oblastmi, predvsem pa ne sme zapasti v relativizem, ki izenačuje agresorja z žrtvijo agresije. Ta moralna jasnost se mora, po našem trdnem prepričanju, vselej odražati tudi v slovenski zunanji politiki.«

Nujnost hitre reakcije

Da je odprto pismo vladi, ki sta ga podpisala tudi Milan Kučan in Danilo Türk, skušalo zrelativizirati dosedanjo slovensko in evropsko politiko vizavi vojne v Ukrajini, se strinja tudi moralni teolog Ivan Štuhec. Zakaj se je odzval povabilu k podpisu drugega pisma, pa odgovarja: »Ko sem dobil povabilo k podpisu, sem že dobil prve sopodpisnike, iz česar se je videlo, da ne gre za ideološko poenoteno publiko, ampak za raznoliko publiko, ki vidi problem v Ukrajini bistveno drugače, kot ga vidita nekdanja predsednika Slovenije. S tega vidika se mi je zdela pobuda zelo pomembna in zanimiva. Pa tudi zaradi tega, da se je hitro odreagiralo na stališča, ki niso noben kompromis, ampak grejo v smeri gnilega kompromisarstva vizavi Rusije in njenega predsednika Putina.«

Ivan Štuhec. FOTO: Tatjana Splichal

Ideološko različna publika

Drugo odprto pismo vladi je zanimivo tudi zaradi palete nazorsko različnih podpisnikov družbeno-političnega sveta. Kot spomni Štuhec, je bila situacija dokaj podobna pred dvajsetimi leti ob vstopu Slovenije v Nato. »Tudi takrat se je, recimo temu slovensko liberalno in socialdemokratsko zmerno, zeleno in krščansko demokratsko in katoliško publiko videlo na eni strani, na drugi strani pa Mirovni inštitut in podobne predstavnike. Že takrat se je ta enotnost pokazala v zelo drugačni ideološki liniji, kor je to tradicionalno in običajno v Sloveniji.«

Štuheca zato imena podpisnikov niti niso presenetila, hkrati pa pričakuje, da se bo tudi v bodoče povezovala »tista publika, ki razmišlja realistično, trezno in pravičniško, z razliko od tiste publike, ki se gre kvazi mirovništvo in s tem pravzaprav postavlja šibkega v še slabši položaj, kakor že je.« Štuhec je namreč prepričan, da takšna pozicija do ruske agresije na zahodno sosedo, kot jo predlagajo podpisniki prvega pisma, Ukrajino postavlja v še slabši položaj, kot je sedaj.

Slovenijo postavlja v nemogoč položaj

Glede dvoma v Nato, ki ga je zaznati v prvem pismu, pa Štuhec opozarja, da ta lahko Slovenijo postavi v nemogoč položaj. »Sanjati o neki nevtralnosti tipa Avstrije in Švice, kot nekateri želijo potegniti te primerjave, so utopične.« Ob tem se je zavzel za odločitve v realnem svetu, zato je tudi dal svoj podpis pismu, ki absolutno podpira Ukrajino v vseh njenih poskusih, da se ubrani agresorju in da se ji povrne okupirano ozemlje.