Kot pojasnjuje avtor knjiga na podlagi pregledanih arhivskih in drugih virov obravnava do zdaj precej slabo raziskano obdobje slovenske vojaške in vojne zgodovine, delovanje nemške paravojaške organizacije Waffen-SS na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Prvi del je namenil pregledu splošne zgodovine Waffen-SS. Začetek te organizacije sega v turbulentno obdobje po koncu prve svetovne vojne in razpadu nemškega imperija, ko so se poleg demokratičnih političnih strank pojavile tudi bolj radikalne, tako na levem kot desnem političnem polu.

Na slednjem se je kot vodilna sila vzpostavila nemška nacistična stranka, ki je ustanovila tudi svoje paravojaške sile, namenjene varovanju voditeljev ter napadom na politične nasprotnike.

Waffen-SS je bila po vojni razglašena za zločinsko organizacijo

Elitna skupina je bila Schutzstaffel (SS), ki je ob prihodu nacistov na oblast leta 1933 pričela integracijo v državni sistem.

Naposled se je razvila v celovit sistem znotraj tretjega rajha, vključno z vojaškim krilom (Waffen-SS), ki je neuradno veljalo za četrto vejo nemških oboroženih sil.

Pripadniki Waffen-SS so bili dejavni na bojiščih kot tudi v koncentracijskih taboriščih. Zaradi zločinov, storjenih med vojno, je bila Waffen-SS po vojni razglašena za zločinsko organizacijo.

Osrednji, drugi del knnjige predstavlja pregled delovanja enot in organizacij Waffen-SS na slovenskem ozemlju, kjer so bili njihovi nasprotniki komunistične partizanske enote.

Medtem ko nobena enota Waffen-SS ni sodelovala v napadu na slovensko ozemlje med aprilsko vojno, so v Slovenijo kmalu prišli prvi pripadniki Waffen-SS.

Spopadi med enototami Waffen-SS in slovenskimi partizani

Že avgusta 1941 so potekali prvi spopadi med enoto Waffen-SS in slovenskimi partizani.

Kljub temu pa je bila prisotnost enot Waffen-SS na naših tleh minimalna vse do kapitulacije Italije jeseni 1943.

Od takrat naprej se je zaradi vse močnejšega in partizanstva v Sloveniji znašlo vse več enot Waffen-SS, kamor so bile nekatere poslane kot stalne garnizijske enote, druge spet le za posamezne akcije ali popolnitev.

Kljub številčnosti pa so, zaradi različnih vzrokov (slaba oprema in oborožitev, izurjenost, kadrovska podhranjenost) in vojnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in zajetimi partizani, njihova prizadevanja ostala brez dokončnega cilja: zatrtja partizanstva.

Oznake Waffen-SS Vir: splet, Dreamstime.com

Seznama pripadnikov Waffen-SS slovenskega rodu

Zadnji, tretji del knjige predstavlja prvi poskus analize do zdaj zbranih podatkov o pripadnikih Waffen-SS, ki so bili rojeni ali so živeli na območju Slovenije in so bili slovenskega rodu.

Te pripadnike lahko delimo na naslednje skupine: Slovenci, rojeni na sedanjem območju Slovenije, pripadniki nemške (avstrijske) narodne manjšine v Sloveniji ter pripadniki Waffen-SS slovenskega rodu, rojeni izven Slovenije.

Pregled do zdaj znanih oseb, ki sodijo v ta nabor, tudi omogoča razumevanje, na podlagi kakšnih odločitev ali okoliščin so dejansko postali pripadniki Waffen-SS.

Ob temeljitem pregledu virov in gradiva o tej tematiki je avtor pripravil doslej prvi sistematični prikaz organiziranosti delovanja enot in ustanov Waffen-SS v slovenskem etničnem prostoru.

Pomemben del pri tem predstavlja tudi poskus vzpostavitve prvega sistematičnega, a še nepopolnega seznama pripadnikov Waffen-SS, ki so bili slovenskega rodu ali pa so prihajali iz slovenskega okolja.

Študija tako predstavlja izvirni znanstveni prispevek v slovenskem (vojaškem) zgodovinopisju in obenem izziv za nadaljnja raziskovanja.

Modernizacija in demografski razvoj Laškega v 19. stoletju

Inštitut za novejšo zgodovino je v zbirka Razpoznavanja izdal knjigo Alenke Hren Medved z naslovom Premog, železnica, terme in pivo in podnaslovom Modernizacija in demografski razvoj Laškega v dolgem 19. stoletju.

Kot piše avtorica je v začetku 19. stoletja imelo Laško slabe prometne povezave. Prve večje spremembe sta prinesli gradnja Južne železnice in zemljiška odveza.

Po letu 1840, ko je v Laškem izbruhnil velik požar in uničil večino hiš, je z obnovo trga prišlo do modernizacije stavb in posledično izboljšanja stanovanjskih razmer.

Železniška proga je spodbudila razvoj gospodarstva v Laškem in njegovi bližnji okolici, kjer so se razvili industrija, premogovništvo in zdraviliški turizem.

Poleg izboljšanja prometnih povezav in zemljiške odveze je na demografske spremembe vplivala tudi agrarna revolucija.

Z modernizacijo kmetijstva se je izboljšala preskrba z živili, posledično pa je prišlo do rasti prebivalstva.

Panorama Laškega nekoč. Vir: Osrednja knjižnica Celje

Prebivalstvo Laškega se je povečalo predvsem na račun priseljevanja

V prvi polovici 19. stoletja je bilo prebivalstvo Laškega precej statično, v okoliških vaseh je bila prisotna minimalna rast prebivalstva.

Leta 1817 je ozemlje današnje Slovenije in vso Evropo zajela zadnja velika lakota, ki urbanega prebivalstva Laškega ni prizadela v tolikšni meri, kot je prizadela podeželsko prebivalstvo, ki je bilo bolj odvisno od zemlje in lastnega pridelka.

Število rojstev ali njihovo nihanje v Laškem in okolici je tako kot na območju cele Slovenije v drugi polovici 19. stoletja začelo rahlo padati.

Naravni prirastek (brez migracij) je bil v Laškem večino 19. stoletja negativen, v okolici pa pozitiven.

Na začetku 19. stoletja se je Laško nahajalo v prvi fazi demografskega prehoda, konec 19. stoletja pa je prešlo v drugo fazo.

Prebivalstvo Laškega se je povečalo predvsem na račun priseljevanja, najprej iz bližnje, nato pa tudi iz daljne okolice.

V letih 1870–1890 se je število prebivalcev v Laškem in okolici skupaj povečalo le za 6 odstotkov, kar kaže na to, da je večina migracij potekala s podeželja v trg.

Laško danes. Foto: Jože Potrpin

V 50. letih 19. stoletja se je v Laškem rodilo 27 odstotkov nezakonskih otrok

Matične knjige omogočajo analizo mesečnega nihanja rojstev, ki je bilo na podeželju bolj izrazito kot v trgu. Rojstva so iz meseca v mesec močneje nihala na podeželju kot v trgu.

V nasprotju s prvo polovico 19. stoletja so bila rojstva v drugi polovici 19. stoletja v Laškem v primerjavi z okoliškimi vasmi dosti bolj enakomerno razporejena čez vse leto, kar kaže na to, da se je v trgu čez stoletje zmanjšal vpliv liturgičnega koledarja, kmečkih opravil in sezonskih lakot.

Laško in njegova okolica sta v 19. stoletju po številu nezakonskih rojstev presegala spodnještajersko povprečje.

V Laškem in okoliških vaseh je število nezakonskih rojstev naraščalo od leta 1810 do sredine šestdesetih let 19. stoletja. Delež nezakonskih rojstev je bil na podeželju večji kot v trgu.

Svoj višek so nezakonska rojstva dosegla v petdesetih letih 19. stoletja, ko se je v Laškem rodilo 27 odstotkov nezakonskih otrok, v okolici pa 33 odstotkov. Padec števila nezakonskih rojstev je bil velik, saj se je njihovo število v Laškem in na ozemlju cele Štajerske prepolovilo. Okoliške vasi so v drugi polovici 19. stoletja beležile večji delež nezakonskih rojstev kot trg.

Mladi pari so se v Laškem in okolici poročali pozno

Pri datumu sklenitve poroke sta imela še posebej na podeželju zelo pomembno vlogo liturgični in kmečki koledar.

Večina porok se je na območju Laškega sklenila v predpustnem obdobju. Z modernizacijo ljudje v trgu in na podeželju pri sklepanju porok niso bili več v tolikšni meri odvisni od liturgičnega in agrarnega koledarja, kar se je, še posebej v trgu, odražalo v bolj enakomerni razporeditvi porok čez vse leto.

Mladi pari so se v Laškem in okolici poročali pozno, od 26. do 29. leta. Starost ob poroki v Laškem spada v zgornjo mejo slovenskega povprečja in je primerljiva s starostjo ob poroki v srednji in severni Evropi.

Povprečna starost ob poroki se je v Laškem in na podeželju v drugi polovici 19. stoletja zvišala.

Konec 19. stoletja se je v Laškem in njegovi okolici povečala župnijska endogamija pri sklepanju zakonskih zvez.

Laško z okolico je v 19. stoletju na ravni matične župnije postajalo demografsko vedno bolj samozadostno.

Delež smrti otrok je v primerjavi s številom smrti zajemal 38 odstotkov

V Laškem je delež smrti otrok in dojenčkov v primerjavi s številom vseh smrti zajemal 38 odstotkov, v okolici pa 28 odstotkov.

V drugi polovici 19. stoletja je smrtnost otrok in dojenčkov v Laškem znašala 32 odstotkov, v okolici pa 22 odstotkov. Večjih nihanj v številu smrti zaradi zmanjšanja izbruhov nalezljivih bolezni ni bilo več.

Mesečna nihanja števila smrti v Laškem so se v 19. stoletju zmanjšala, še vedno pa je največ ljudi umrlo pozimi in spomladi oziroma od decembra do maja.

Ravno obratno pa so se mesečna nihanja števila smrti v okoliških vaseh čez 19. stoletje povečala, kar kaže na to, da so tam sezonska pomanjkanja, ki so se odražala predvsem v nihanju kakovosti živil, še obstajala.

Vzroki smrti dojenčkov se čez stoletje niso spreminjali, pojavile pa so se nove bolezni oziroma so zaradi boljšega medicinskega znanja lahko natančneje diagnosticirali bolezni, kot so škrlatinka, davica, tuberkuloza, bronhitis, pljučnica in griža.

Konec 19. stoletja se je zelo povečala obolevnost za tuberkulozo, ki se je iz mest preselila na podeželje.

Vzroki za zmanjšanje umrljivosti dojenčkov in otrok so bili izboljšanje higienskih razmer, boljša oskrba ter bolj kakovostne bivanjske razmere.

Cerkev sv. Martina v Laškem. Foto: Ivo Žajdela

Na podeželju se je povečal delež rudarjev

Povprečna življenjska doba v prvi polovici 19. stoletja je v Laškem znašala 50,1 leta, na podeželju pa 47,8 leta.

Razlogi za krajšo življenjsko dobo ljudi na podeželju so bile slabše bivalne razmere, slabša prehranjenost in posledično dovzetnost za bolezni.

Poklicna struktura prebivalcev Laškega se je čez stoletje specializirala in razdrobila, pojavili so se uradniki in delavci, na podeželju se je povečal delež rudarjev.

Število prebivalcev na hišo se je v Laškem v drugi polovici 19. stoletja glede na analizo statusa animarum povečalo, ravno tako se je povečal delež otrok.

V letih 1870–1910 se je število prebivalcev Laškega povečalo za 47 odstotkov

Med okoliškimi vasmi je največ ljudi na hišo živelo v Debru in Rečici, kjer so se nahajali premogovnik in industrijska podjetja.

Največ poslov (pod izrazom posli so mišljeni vsi začasno naseljeni prebivalci neke hiše, tudi gostači) se je nahajalo v naseljih Šmihel, Rečica in Debro. Razlog sta že omenjena industrija in premogovništvo.

V nasprotju s preostalima dvema naseljema so se v Rečici nahajale večje živinorejske kmetije, kjer so imeli večje število poslov in tudi rejence.

Hkrati pa se je v Rečici vedno bolj razvijal premogovnik in v naselje pritegnil veliko delovne sile, ki si je stanovanje sprva poiskala pri večjih kmetih v okolici premogovnika.

Glede na rezultate popisa prebivalcev se je v letih 1870–1910 število prebivalcev Laškega povečalo za 47 odstotkov, v okoliških vaseh pa se je število prebivalcev zmanjšalo za 4 odstotke.

Število hiš se je v istem obdobju v Laškem povečalo za 48 odstotkov, v okolici pa zmanjšalo za 9 odstotkov.