Pozabili smo uživati življenje v polnosti, pozabili smo, da živimo. Prava prijateljstva smo zamenjali z navideznimi na družbenih omrežjih, ljubezen za potrebo. In kje smo, kaj smo in kdo smo? Nazaj ne moremo, lahko pa gremo naprej malce bolj počasi, brez hitenja!?

Kot včasih, ko so ob nedeljskih popoldnevih ob plotovih v prekmurskih vasicah stali sosedje in se pogovarjali o minulem tednu, vremenu, posevkih na poljih in župnikovi zadnji pridigi. Pa kdo je umrl in kateri kaže, da je v blagoslovljenem stanju.

Danes vse to izvejo in všečkajo na Facebooku, Instagramu, Whatsappu … in pri tem ne vedo, ali je vse, kar je objavljeno, resnično ali ne. In plotovi samevajo, kot samevajo ljudje pred modrimi ekrani. Saj še pogledujejo proti sosedovim oknom, za katerimi gori luč, a koraka, ki bi vodil do sosedovih vrat, jih veliko več ne zmore. Potem ostane samo še skrolanje po ekranih in iskanje z miško po izgubljenih upih in nadah, po neizpolnjenih željah in nedoseže...