V soboto smo se polni veselja in navdušenja vrnili s pohoda za življenje v Zagrebu, v nedeljo pa sem dobila eno najdaljših sporočil, kjer mi je ena od bližnjih oseb v mojem življenju naštevala vse razloge, zakaj bi morala biti tiho, zakaj sem zadnja, ki bi se lahko oglasila in komentirala primer mame Mirele in malega Grga iz Hrvaške. Potrlo me je. Zelo. V mislih sem vrtela obsojajoče besede. Pa slike nepregledne množice, ki se je vila po zagrebških ulicah, veselje naših mladih in ganjenih Hrvatov, ki so se nam zahvaljevali, da smo prišli k njim v tem, za njih tako težkem času. Zelo živo sem okušala ta duhovni boj. Okusila pa sem tudi, da je Božja beseda živa. »Ne boj se, govori in ne molči. Zakaj jaz sem s teboj« (Apd 18,9b-10). Bog je z nami, da se ne bojimo, da ne molčimo o krivicah, ki se dogajajo najmanjšim v naši družbi, nerojenim otrokom. Bog nas vse pošilja, kot je učence po prihodu Svetega Duha, da govorimo. Dejstvo je, da je sedaj tisti čas v zgodovini, ko je treba govoriti...