Očitno je nekaj judovskih učencev s Cipra in iz Cirene tam oznanjalo veselo blagovest Nejudom. Luka poroča: »Gospodova roka je bila z njimi in veliko ljudi se je spreobrnilo h Gospodu in sprejelo vero« (Apd 11,21).

Kako so morali biti Jeruzalemčani osupli! Čeprav je Peter pred kratkim krstil poganskega stotnika Kornelija in njegove domače v Cezareji (prim. Apd 10), novi verniki še niso znali sprejeti Nejudov v Cerkev. Navsezadnje so morali judovski kristjani še vedno ohranjati običaje, med katerimi so bili obrezanje, upoštevanje sobota in uživanje košer hrane. Kako bi bili lahko »kakor eno srce in ena duša« z ljudmi, ki so se tako močno razlikovali od njih (Apd 4,32)?

»Gospodova roka je bila z njimi« (Apd 11,21).

Če je bilo to Božje delo, so hoteli starešine v Jeruzalemu to videti na svoje oči. Zato so poslali zaupanja vrednega brata v Gospodu, Barnaba, preiskat zadevo v Antiohijo. Luka poroča: » Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil« (Apd 11,23). Sveti Duh je jasno deloval v Antiohiji, saj je združeval ljudi iz različnih okolij kot prave brate in sestre v Kristusu.

Pa vendar so med prizadevanjem, da bi ohranili edinost, naleteli na veliko izzivov. V eseju si bomo pobliže ogledali, kako so se prvi kristjani trudili, da so ostali enotni kljub oviram, na katere so naleteli.

Judje in pogani: eno v Kristusu

Zid, ki je ločeval Jude in pogane v starem svetu, ne bi mogel biti višji. Pogani in Judje so živeli zelo ločeno – namenoma. Če je Jud vstopil v poganovo hišo, je postal nečist. Judje niso smeli jesti številnih jedi, ki so bile običajne med pogani, na primer svinjine, poleg tega so se izogibali mesu, žrtvovanemu malikom. Noben Jud si ni mogel zamišljati, da bi živel s poganom.

Pogani pa niso mogli razumeti, zakaj Judje nočejo pomiriti bogov z daritvami, ki bi jim zagotavljale mir in razcvet. Kako lahko Jud slavi enega boga, ki ni imel podobe v obliki kipa ali kakšnega drugega znamenja?

Pa vendar so ljudje, ki so sprejeli Kristusa, po Božji milosti spoznali pomembno resnico: zdaj so bili ena družina. Po krstu so postali sinovi in hčere nebeškega Očeta ter bratje in sestre. Ta novi odnos je nadomestil vse prejšnje razkole. Apostol je v Pismu Galačanom zapisal: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).

Zdaj so bili ena družina.

Kljub vsemu je bila edinost, ki so jo novi kristjani potrebovali, da so njihova občestva uspevala in rasla, nekaj, za kar so si morali nenehno prizadevati. In delo se je začelo takoj! Čeprav so judovski kristjani sprejemali Nejude, so nekateri menili, da bi morali biti Grki obrezani in upoštevati tudi druga judovska pravila, zato so zahtevali, naj postanejo Judje, da bi lahko hodili za Kristusom.

To je povzročalo napetost, ki bi utegnila razdeliti Cerkev. V Galatiji se je zadeva očitno bližala vrelišču, ko jim je Pavel pisal. Vendar je bil neomajen: nejudovskim kristjanom ni treba upoštevati vseh zahtev judovske postave. »V Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). Medtem jih je posvaril: »Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate« (Gal 5,15).

Pa vendar je v srcih teh ljudi deloval Sveti Duh.

So se med njimi pojavili jezne besede, zamere ali nesoglasja? Lahko si predstavljamo, da verjetno vse skupaj. Pa vendar je v srcih teh ljudi deloval Sveti Duh. Na zboru apostolov v Jeruzalemu so sklenili, da se morajo pogani vzdržati samo mesa, žrtvovanega malikom, krvi in nečistovanja (prim. Apd 15,20). Razrešili so morebitno nevaren razkol.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Beseda med nami (03/2023).