O primerih Mirka Krašovca in župnika iz Prekmurja, ki sta oživila razpravo o naravi in obliki cerkvenih kazni v zadnji številki Družine piše Bogomir Štefanič.

V aprilskih Sporočilih slovenskih škofij je bila v rubriki osebne spremembe za mariborsko nadškofijo objavljena tudi kratka novica: »Mirko Krašovec, stolni kanonik, je dal pisno odpoved članstvu v mariborskem stolnem kapitlju; odpoved je bila v smislu določil Statuta kapitlja sprejeta in jo je nadškof potrdil – 21. 2.«

Že vnaprej je bilo mogoče napovedati, da bo kratka omemba nekdanjega ravnatelja mariborske nadškofije gospodarske uprave kljub lapidarnosti izzvala velik javni interes, saj je že nekaj časa »v zraku« viselo vprašanje, ali se bodo postopki, ki so jih po mariborskem finančnem zlomu sprožile pristojne vatikanske ustanove, končali s kakšnimi konkretnimi ukrepi zoper konkretne ljudi, povezane z razvejeno cerkveno-gospodarsko strukturo.

Ko je bila vest o »odpovedi« članstvu v kapitlju povezana še s podatkom, da je nekdanji ekonom zapustil­ Slovenijo in se nastanil v enem izmed samostanov na avstrijskem Koroškem, je zgodba o domnevnih prvih sankcijah zoper ključne akter­je mariborskega gospodarskega vzpo­na in padca dobila še določnejše obrise, ki pa vendarle v marsičem ostajajo nedorečeni oziroma na ravni neuradnih informacij. Jasno je le, da je preiskovalni proces, v katerem je bilo pod drobnogled postavljeno Krašovčevo delo, uvedla in vodila vatikanska Kon­gregacija za duhovnike, zato je ta, kot so nam sporočili z mariborske nadškofije, tudi »edina merodajna za dajanje izjav o njem«; Nadškofija Maribor namreč za to nima nobene­ga pooblastila in vse, kar na tem področju storijo njeni predstavniki, »storimo v dogovoru s kongregacijo in pod njenim vodstvom«.

Sankcija ali »sobotno leto«?

Iz spoštovanja teh dogovorov na tem mestu (še) ni mogoče »vrtati« v njegove podrobnosti, zato poiščimo le odgovor na vprašanje, kako velja na načelni ravni razumeti nekatere okoliščine sedanjega statusa nekdanjega mariborskega ekonoma: Ali gre res za cerkvene sankcije ali kaj drugega, denimo t. i. »sobotno leto«, o katerem so prav tako govorili v javnosti?

Domnevamo lahko, da so pristojni v Vatikanu mariborske poslovne poteze preiskovali v luči tistih kanonov Zakonika cerkvenega prava, ki določajo, pod kakšnimi pogoji so klerikom dovoljeni trgovski in kupčijski posli. Načeloma so namreč duhovnikom in redovnikom posli, katerih cilj je zaslužek oziroma dobiček, prepovedani (te posle sicer ne smemo zamešati z ravnanji, ki so jih kleriki dolžni izvajati kot skrbni gospodarji cerkvenega premoženja), dovoljeni pa so po pooblastilih krajevnih škofov predvsem škofijskim ekonomom. Zanje pa velja, da morajo zaupano nalogo opravljati na način, ki ga določi škofijski gospodarski svet, in da dobiček, ki se pri tem poslovanju ustvarja, nameni za namene, ki so Cerkvi lastni (opravljanje božje službe, dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov, opravljanje del svetnega apostolata in krščanske dobrodelnosti, predvsem do ubogih; kan. 1254).

Kaj se zgodi kleriku, ki bi se teh kanonskih smernic ne držal?

Celoten prispevek Bogomirja Štefaniča:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/3DB634FD3146B7F7C1257B50003A109E?OpenDocument


Foto: B. Š.