Prispevek sem napisal, ko so izdali zadnji redni, 15. zvezek Enciklopedije Slovenije (ES), izdajala jo je Založba Mladinska knjiga. Mnogi so si s tem oddahnili. Pod streho jim je namreč brez večjih težav uspelo spraviti povsem ideološko obarvano podobo o slovenski polpretekli zgodovini, s čimer so za desetletja naprej Slovencem vsilili svojo zlagano, mitizirano podobo o slovenski novejši zgodovini, še posebno o dogajanju po letu 1941. V naslednjih letih so napisano v ES kot suho zlato povzemali v vrsti knjig, tudi v Wikipediji.

O zločinskosti obdobja 1941–1990 ne izvemo praktično nič

Enciklopedija Slovenije je bil velik organizacijsko-založniški projekt. Temu primerno je bil zato tudi drag. Zagotovo je ES tudi dragocena in koristna. Večina področij, ki jih obravnava, je strokovno neoporečnih. Ideologija nanje pač ni imela posebnega vpliva.

Zato pa so družboslovna področja, predvsem zgodovina, prav nepojmljivo ideološko obarvana in pristranska. Le kdo še lahko trdi, da komunistična revolucija ni največje in najusodnejše poglavje v novejši slovenski zgodovini? Značilnost tega obdobja je v njegovi izraziti ideološkosti, nasilnosti in zločinskosti. Koliko tega se kaže v ES? O ideološkosti, nasilnosti in zločinskosti obdobja od leta 1941 do 1990 ne izvemo praktično nič. Zato pa je tako rekoč vse namenjeno predstavitvi in utrditvi javne podobe o pomembnosti in neproblematičnosti zadnjih 60 let, to je dobe komunističnega režima in njegovih nosilcev. Ali lahko kdo še danes trdi, da za vsem, kar se je pomembnega dogajalo v tem času, ni stal komunizem? Tega so prikrivali za pojmi, kot so bili »osvobodilna fronta«, »partizani«, »ljudska oblast« itd.

Komunistična modrost iz nekdanje komunistične ustave na kamnu ob Spomeniku revolucije pred slovenskim parlamentom. FOTO: Ivo Žajdela

»Mehki« prehod

ES je začela izhajati leta 1987. Hitro po začetku se je srečala s političnim prelomom, ko smo iz totalitarne ureditve prešli v demokracijo. Kot je bil ta prehod »mehek«, je tudi »sprememba« vsebine ES bila »mehka«. Verjetno pa je tudi oznaka »mehek« tu preblaga, saj smo v resnici pri vsebini doživeli le nekaj skoraj neznatnih sprememb. Vse se je odvijalo naprej, kot so strogo začrtali v času komunizma. Prelomni dogodki v letu 1990 (prve demokratične volitve, politične stranke, parlamentarizem, demokratizacija) so le malo vplivali na odnos do resnice v ES.

Odnos do resnice je bil v drugem planu, v Enciklopedijo Slovenije se je naprej in do konca vgrajevala podoba o naši polpretekli zgodovini, ki da je bila skoraj brez madeža in nekaj samoumevnega. Dediči komunistične revolucije in tudi še mnogi živeči revolucionarji so gotovo z ES želi velik uspeh. Založba Mladinska knjiga, v okviru katere se je vse skupaj dogajalo, pa je tudi nosila svoj del zaslug. Izkazala se je tudi leta 1999 z reprezentativno monografijo Ilustrirana zgodovina Slovencev, iz katere je vel dobri stari duh Zgodovine Slovencev iz sedemdesetih let. Sicer pa je bil pisec najspornejšega dela v obeh knjižnih nacionalkah isti avtor, Janko Prunk, takrat profesor na FDV.

Pristranost in tendencioznost Enciklopedije Slovenije

Ni dovolj prostora, da bi temeljiteje navedel vse najhujše primere izrazite ideološkosti. Nekatera gesla so pravi prototip prirejene zgodovine. Ne gre dvomiti, da se bo pošten odnos do resnice v bližnji prihodnosti med Slovenci tako okrepil, da bo prevladal. Vsak, ki ga resnica v ES vsaj malo zanima in se vsaj malo spozna na obdobje naše zgodovine po letu 1941, lahko že zdaj pogleda vrsto gesel, ki so izrazito pristranska in tendenciozna kot na primer Slovenci, Slovenska ljudska stranka, Komunistična partija Slovenije, Revolucija, Enote VOS OF, Narodno izdajstvo, Bela garda, Kolaboracija, Klerikalizem, Klerofašizem, Leon Rupnik, Gregorij Rožman, Lambert Ehrlich, če jih naštejem le nekaj.

Nihče ne pravi, da se o večini spornih tem v ES ne bi smelo pisati. Toda problem je v izrazitem lakiranju resničnosti s pozicij moči založbe z državnim denarjem. Vse so usmerili v prikaz splošno-organiza­cijskih struktur raznih organizacij, praktično nič o njihovi dejavnosti in vlogi, predvsem o tisti glavni, ki je povzročila najhujše tragedije in zločine v slovenski zgodovini. Uredniki in pisci gesel ES so se obnašali, kot da na Slovenskem med drugo svetovno vojno ni bilo izjemno krvave komunistične revolucije, kot da ni bilo povojnih pogromov in povsem represivne oblasti, in to vse do leta 1990.

V ES naj bi se kazalo vse bistveno, kar je značilno za našo deželo in dogajanje v njej. O tem, da je v Sloveniji petdeset let pustošila komunistična revolucija, iz ES zagotovo ne bomo izvedeli nič. Vse je bilo, razen nekaj nepomembnih napak, v najlepšem redu.

Na temeljih historičnega materializma

Enciklopedijo Slovenije so osmislili v sedemdesetih letih, ta pa danes nosijo pečat trdih, »svinčenih let«. »Politična in idejna no­silka« ES je bila RK SZDL, pri kateri so ustanovili svet za enciklopedistiko. Tam so imenovali uredniški odbor z glavnini in odgovornim urednikom, med enajstimi člani sveta za enciklopedistiko so bili tudi takšni strokovnjaki, kot so Marko Bulc, Sergej Kraigher, Janez Vipotnik, Franc Šetinc, Mitja Ribičič in Silva Jereb. Manjkala sta samo še Ivan Maček - Matija, Zdenka Kidrič, Puklasti Miha pa je že prej naredil samomor.

V uvodnem zvezku ES piše, naj bo vse v njej »zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma«. Nadalje je predsednik Josip Vidmar zapovedal: »Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli. S tema naj bi enciklopedija segala v sedanjost in bodočnost ter zanjo v slehernem bralcu in v širni javnosti pripravljala pot.«

V »družbenem dogovoru« /kakšne pojme so uporabljali, da so za njimi zakrili sebe, to je komunistični totalitarizem/, na katerem je delo pri ES slonelo, so med drugim zapisali, da je treba »upoštevati, da revolucionarni proces v naši družbi še traja, da gre torej v bistvu za nenehen, kontinuiran proces«. Razen nekaj kozmetičnih popravkov je trajal ta proces še naprej.

Sredi Ljubljane, nasproti parlamenta, še vedno stoji spomenik Edvardu Kardelju, največjemu zločincu v zgodovini Slovenije. Tudi v Enciklopediji Slovenije so mu skrbno izbrani režimski uredniki in zgodovinarji postavili spomenik velike osebnosti v zgodovini Slovencev. FOTO: Ivo Žajdela

Primat za nosilce revolucije

Posebno poglavje v ES so bili nosilci komunizma in revolucije. ES se je ves čas, do zadnjega, 15. zvezka, ki je izšel decembra 2001, držala okvirja, ki je bil postavljen v trdem komunizmu. Za obdobje med letoma 1941 in 1945 so določili kar 7,8 odstotka prostora. Del meril za osebnosti, ki imajo v ES samostojno geslo, je glede tako imenovane NOB oziroma revolucije bil naslednji:

1. voditelji narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) v Sloveniji; 2. najvidnejši voditelji NOG v pokrajinskem merilu (npr. sekretarji pokrajinskih oz. oblastnih komitejev KPS itd.); 3. narodni heroji (175 jih je, vsak s sliko); 4. komandanti in politkomisarji višjih enot NOV in POS; 5. Slovenci, ki so v JLA dosegli čin generala ali admirala; 6. predsedstvo SNOO; 7. načelniki odsekov predsedstva SNOS; 8. najvidnejši predstavniki republiških organov in vodstev pokrajinskih organov; 9. najvidnejši predstavniki kontrarevolucije in okupatorjev na Slovenskem.

Ta biografska gesla so nato še natančneje razdelili po kategorijah, pomembnejši revolucionarji so imeli daljša gesla, manj pomembni krajša. Za posebne posvečence so določili Josipa Broza - Tita, Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Borisa Kraigherja, Franca Leskoška, Ivana Mačka - Matijo in Franca Rozmana - Staneta. Danes vsi vemo, da so to najhujši zločinci v naši zgodovini. Redki kulturniki in znanstveniki so dosegli njihov rang; le Primož Trubar, France Prešeren in Ivan Cankar.

Poleg množice biografskih gesel raznih revolucionarjev in komunističnih funkcionarjev so večja pozornost v ES namenili še partizanščini. Za uredništvo ES so bi­li partizani tako rekoč vse. Obširno so prikazali vse mogoče enote in skupine, vsa mogoča »okrožja« in »vojna področja«. Tone Ferenc in Zdravko Klanjšček, avtorja večine partizanskih gesel, sta se res razpisala. Zveza borcev jima lahko nemudoma postavi spomenik sredi Ljubljane /sem zapisal leta 2002 ob koncu prvega dela prispevka o Enciklopediji Slovenije/.

Gesla z izrazito pristranskim in tendencioznim pristopom

V prispevku bom obravnaval samo obdobje, ki je neposredno povezano z vprašanji komunizma, okupacije, odpora, revolucije, protirevolucije in povojnega komunističnega režima. Gesel na to temo je v ES veliko. Vsa so napisana z izrazito pristranskim in tendencioznim pristopom. Čas oziroma bolj pošten odnos do zgodovine in resnice jih bo zagotovo ovrgel. Saj ne more biti drugače. Ob tem se lahko vedno znova vprašamo, kako to, da se uredniki in pisci gesel v ES oziroma naši zgodovinarji tega niso zavedali. Ali jim je bilo res tako malo mar, kaj bo prihodnost rekla o njihovem početju? In to zagotovo ne neka oddaljena prihodnost.

Komunistična terminologija preteklosti

Opozarjanje na vse napačne trditve, predvsem pa na vse, kar so izpustili, bi zahtevalo vsaj toliko besedila, kot ga vsebujejo sporna gesla. Zato se bom tu dotaknil samo enega spornega področja, to je uporabljene terminologije. Predvsem zato, ker se danes na vseh področjih, od zgodovinopisja do politike, uporablja nenatančna in v mnogih primerih povsem napačna terminologija, skratka, terminologija iz nekih drugih časov.

Terminologija je nadvse pomemben del, s katerim označujemo dogodke, procese in njihove nosilce. Komunistični režim je izumil specifično terminologijo, ki mu je rabila pri označevanju in obvladovanju sveta. Posebna značilnost te terminologije so bili ideološki konstrukti, tujke in tehnicistični pojmi, ki so jih rabili za to, da jim za nekatera dejanja ni bilo treba uporabljati normalnih slovenskih in vsakomur razumljivih besed. Pri­mer: beseda umor je tako vkoreninjena v našo zavest, da se ob njej zdrznemo; če pa za isto dejanje namesto te besede uporabimo besedo »likvidacija«, to deluje odtujeno in nas ne prizadene tako prvinsko.

Leta 1990, ko smo po pol stoletja izšli iz politično-ideološkega režima, ki je bil tipična diktatura, smo se začeli spet organizirati po splošno civilizacijskih načelih in se izražati v normalnem jeziku. Pričakovali bi, da bo velik del besednjaka s svojo specifično terminologijo pristal med historicističnimi pojmi, vendar se to ni zgodilo. Še posebej politiki in zgodovinarji so pri svojem delu še naprej ohranili praktično vse izrazje, ki so ga pred desetletji uvedli komunisti za svojo komunikacijo s svetom. Ali je šlo samo za malomarnost ali za indoktriniranost s to terminologijo? Ali pa je šlo tudi za zavestno in načrtno uporabo starih terminov, ki so rabili za ideološki namen in so temu namenjeni še naprej? Gotovo vse to, kakor pri kom.

Grobnica »narodnih herojev« na Trgu narodnih herojev v Ljubljani, tik ob slovenskem parlamentu. Slovenija leta 2023: eni so lahka še vedno pokopani v parku sredi Ljubljane, tisoči Slovencev, za smrt katerih so krivi prav ti posvečenci, v resnici zločinci, pa še vedno trohnijo v zaraščenih globelih po Sloveniji. FOTO: Ivo Žajdela

Diskvalifikacija s pojmom »desno krilo SLS«

V nadaljevanju bom obravnaval nekaj primerov terminologije, ki se je uporabljala v Enciklopediji Slovenije od začetka do konca. Ta terminologija je izrazito preživeta, saj gre za ideološke konstrukte iz časov in potreb komunističnega režima.

V geslu Fašizem (ES 3) se pojavljata pojma »desno krilo SLS« (povezano z dr. Lambertom Ehrlichom) in »klerofašizem«. Uvedba pojma »desno krilo SLS« je bila za pisca gesla in za uredništvo ES verjetno potrebna zato, da so lahko s to ideološko terminologijo v očeh bralcev ES kompromitirali najpomembnejšo politično stranko do druge svetovne vojne in med drugim pozneje izpeljali izrazito ideološki in diskvalifikacijski termin »klerofašizem«. V ES 5 so potem lahko v geslu Klerikalizem avtorji diskvalifikacijo še stopnjevali, ko so zapisali, da je »politični katolicizem« nastopil »proti narodnoosvobodilnemu gibanju«. To, da je »politični katolicizem« nastopil »proti narodnoosvobodilnemu gibanju«, je navadna in prozorna laž. Ali si lahko zamislimo kakšno evropsko nacionalno enciklopedijo, v kateri bi si »znanstveniki« in »strokovni« uredniki privoščili pisanje takšnih očitnih izmišljij? Med vojno smo imeli v Sloveniji komunistično revolucijo, to je komunistično-partizansko nasilje, ki je veliko Slovencev, med njimi veliko katoliško usmerjenih, prisilila v samoobrambno ravnanje. Govoriti torej o nekakšnem nastopanju »proti narodnoosvobodilnemu gibanju« je navadno podtikanje.

Komunistični »klerofašizem«. Kaj pa komunistično nasilje?!

V isti ES 5 se nahaja tudi eno izmed mnogih izrazito ideoloških gesel, ki so jih uredniki vrinili v javno zavest prek tako mogočnega promotorja podatkov in »resnic«, kot je Enciklopedija Slovenije. Mislim na geslo Klerofašizem, ki je skrajno ideološko oziroma revolucionarno-boljševistično diskvalifikacijsko geslo. Če bi v množici gesel, ki obravnavajo razne pojavne oblike komunističnega delovanja na Slovenskem, tako dlakocepili in ideološko podtikali, potem bi bil velik del ES ena sama diskvalifikacija komunizma. Problem pri tem je celo v tem, da bi marsikje o delovanju komunizma na Slovenskem morali poseči po resnični notranji in zunanji analizi komunistične misli, pojavnih oblik, delovanja in posledic komunizma na Slovenskem.

V ES je cela vrsta gesel, ki obravnavajo pojave, povezane s komunistično-revolucionarno dejavnostjo na Slovenskem. Pisana so pristransko, ideološko, terminološko zelo nenatančno, gotovo ne samo iz inercije oziroma navajenosti na »staro« terminologijo in »stare« sheme. V teh geslih dobi bralec ES zelo enostransko vedenje o pojavu, ki ga geslo obravnava. Tako kot je bila, in je še, ena glavnih značilnosti slovenskega zgodovinopisja po letu 1945 zamolčevanje podatkov, ki ideološko pristranski podobi obravnavanega pojava ne koristijo oziroma bi mu škodovali, saj bi problem prikazali celovito, kompleksno, skratka resnično, tako je tudi z mnogimi gesli v ES. Tudi tu so pisci in uredniki gesel skrbeli za poudarjanje samo enih podatkov, za nameček še z vrsto komunističnih izmišljij, podtikanj, diskvalifikacij, in za minimaliziranje ter zamolčevanje drugih.

Komunistična pamet še po petdesetih letih z »MVAC« nad vaške straže

V mnogih geslih ES so uredniki uporabljali povsem neprimerno terminologijo. Na primer v geslih Slovenska ljudska stranka, Kočevsko okrožje, Vrhniško okrožje, Žužemberk so pisci uporabljali izrazito tendenciozni termin »MVAC«. Gre za termin, ki so ga uporabljali Italijani. Protirevolucionarne samoobrambne skupine, ki so jih ustanavljali od poletja 1942, so se do italijanske kapitulacije septembra 1943 imenovale vaške straže. Sami sebe so imenovali s terminom vaške straže oziroma vaški stražarji. Termin »bela garda« oziroma »belogardizem« so uporabljali komunisti (Italijani pa MVAC). S tem terminom so samo prenašali boljševistično oziroma revolucionarno terminologijo iz Sovjetske zveze oziroma tamkajšnje Leninove boljševistične revolucije. Hkrati pa je ta termin ves čas, med vojno in v povojni politični in zgodovinopisni govorici, veljal za ideološki pripomoček, s katerim so komunisti svoje politične nasprotnike hoteli diskvalificirati. Pri tem jim je pogosto, kot vidimo tudi v ES, prišel prav celo italijanski termin »MVAC«.

Molk o partizanski moriji v Polhograjskih dolomitih leta 1942

Grobo rečeno je uporaba obeh terminov nekaj takšnega, kot če bi za partizane uradno, torej tudi v ES, uporabljali termine iz podobnega vojaško-ideološkega arzenala, na primer »banditi«. Ob tem se bodo morda zgodovinarjem naježili lasje. Kako to, da se jim prav nič ne naježijo ob njihovi tendenciozni uporabi mnogih ideoloških ter­minov, med katerimi sta tudi »belogardizem« in »MVAC«?

V geslu Vrhniško okrožje (ES 11) je avtor gesla omenil, kako so vaške straže, za katere je uporabljal popolnoma nesprejemljiv temnili »MVAC«, »otežile« delovanje »okrožja«. Pri tem pa ni niti z besedico omenil tistega, kar je bilo pri tistem »okrožju« najznačilnejše in najpomembnejše, obsežne partizanske morije v Polhograjskih dolomitih leta 1942. Celo v zadnjem, 15. zvezku je avtorica gesla Žužemberk uporabila ta povsem napačni termin (»oddelek MVAC«, »belogardistična posadka MVAC«).

Komunistične »napredne« in »nazadnjaške« sile

Ali lahko terminologijo v geslu Bela garda (ES 1) kdo upraviči s tem, da je prvi zvezek ES izšel še v komunističnem režimu leta 1987? Verjetno težko. V tem geslu so omenjali »kolaboracionistčne formacije«, »izdajalska dejanja«, »vodstva nazadnjaških političnih strank in skupin«. Če v prvi polovici 20. stoletja slovenski liberalci in komunisti niso imeli toliko občutka za mero, da so sebe imenovali za »napredne sile«, meščanske stranke pa za »nazadnjaške sile«, potem to o teh ljudeh verjetno nekaj pove. To terminologijo prenašati v današnji čas pa je vendarle zelo pod nivojem. Glede omenjanja »izdajalskih dejanj« je treba povedati, da bi si ta termin najprej zaslužil najmanj raziskavo formata doktorske disertacije, potem ga zagotovo ne bi uporabljali na tako tendenciozni način v našem zgodovinopisju in publicistiki. Poštena raziskava bi hitro pokazala, kdo je v Sloveniji med vojno kaj izdal.

Med vojno so bili narodni izdajalci le komunisti

Pripis leta 2023. Okupacijo Slovenije leta 1941 so komunisti izkoristili za izvajanje komunistične revolucije. Razmere za to so bile nadvse ugodne, saj je okupator ukinil slovenske organe pregona kaznivih dejanj in vzpostavil svoje, ki so bili zelo specifični. Komunisti so v tem pravosodno praznem prostoru izvajali nasilje, ne da bi jih kdo preganjal in bi zanj odgovarjali. To nasilje je bilo izjemno obsežno. Množično so ubijali ljudi, jim grozili, jih ropali, klevetali s silno propagandno vojno. S tem nasiljem napadeni Slovenci so se morali braniti (ta obramba je bila izsiljena) – in to v izrazito neugodnih razmerah sovražne okupacije, ko je okupator hotel vse nadzorovati ter o vsem odločati. (Samo)obramba pred komunističnim nasiljem je imela v takšnih razmerah zvezane roke, komunisti pa so lahko počeli silne zločine, ne da bi jih (ukinjeno) pravosodje za to preganjalo. Če kdo, potem so bili v opisanih razmerah narodni izdajalci le komunisti.

 Nadaljevanje v: Enciklopedija Slovenije, komunisti, partizani in Lan Brenk