Nadaljevanje iz: Enciklopedija Slovenije, komunisti, partizani in Lan Brenk

Obstajala pa je še druga možnost. Da so se slovenski politiki na začetku vojne zavedali, da ne bi z begom v skrivališča svojemu narodu prav nič koristili, ampak bi poskušali s formalno komunikacijo z okupatorjem vsaj malo omiliti njegove ukrepe. Marko Natlačen in njegovi so poskušali, vendar veliko možnosti za uspeh ni bilo, kar se je potem tudi pokazalo. Komunisti, ki jih ni zanimala nobena morala in nobene žrtve na poti doseganja svojih ciljev, so ta težavni položaj izkoristili ter začeli na Natlačena in druge politike naslavljati klevete o izdaji.

Med moralko in dejstvi

Nekateri ta skrajno poenostavljeni vzorec »očitkov« še danes ponavljajo. Toda to je trkanje na prsi s kaj votlim odmevom, moraliziranje z odsotnim občutkom za odgovorno razumevanje neke zelo težavne situacije. Tisto, kar bi med okupacijo Slovenije nekaj veljalo, bi bilo le to, da bi držali skupaj (kot so držali skupaj drugod po okupirani Evropi oziroma se vsaj niso med seboj uničevali). Slovenski komunisti pa so našim voditeljem skočili v hrbet takrat, ko jim je bilo najteže. Če bi se vsak po svojih močeh trudil ter pri tem upošteval tudi trud listih poleg sebe oziroma bi jim ta trud vsaj omogočil, potem bi tu lahko govorili o zgodovinskem človeku, o človeku, ki ravna odgovorno in preudarno. Komunistom pa nekaj takšnega ni padlo na kraj pameti.

Politkomisarstvo režimskih zgodovinarjev

Ne, Janko Prunk in uredniki Enciklopedije Slovenije so se raje spravljali na nemočne ljudi, na tiste, ki niso bili samo žrtve okupacije, ampak predvsem komunistične revolucije, ki jih je morila in klevetala povsod, kjer se je dalo ali se tudi ni dalo. Ali bi bilo pretirano, če temu početju rečemo politkomisarstvo? Kaj pa naj rečem drugega ob tem krčevitem in sistematičnem početju teh ljudi?! Ti ljudje, polno jih je /bilo/ okoli nas, ne le da v isti koš mečejo takšna malo prej omenjena bolj ali manj simbolna dejanja z dejanji totalnega revolucionarnega terorja. Ne, saj niti tega ne počnejo. Zanima jih samo kriminalizacija teh simbolnih dejanj (npr. tistih nekaj Natlačenovih, Ehrlichovih, Rožmanovih gest ali besed ali kakšna »prisega«). To so počeli zato, da bi se čim manj, najbolje pa, če nič, govorilo o revolucionarni moriji komunistične partije. O moriji – največji v novejši slovenski zgodovini – pri kateri so sodelovali mnogi Slovenci, ne le Edvard Kardelj in Boris Kidrič, oziroma mnogi očetje mnogih sinov in hčera, ki danes krojijo javno zavest v Sloveniji.

Najprej propaganda, potem renčanje

Založba in uredništvo Enciklopedije Slovenije sta se leta 1999 naredila »Francoza« in sta Prunkovo skrajno sporno geslo Slovenci ponatisnila v reprezentativni knjigi Ilustrirana zgodovina Slovencev. Podpisani sem takrat o Prunkovem delu besedila, ki obravnava čas med letoma 1941 in 1945 na Slovenskem, napisal daljši članek s številnimi pripombami. Objavljen je bil novembra 2000 v Novi reviji, številka 221–222. Na tam zapisane številne, nekatere prav »uničujoče« pripombe se ni nihče oglasil z odgovorom. Če za odgovor seveda ne štejemo nekaj jeznih neartikuliranih »besed«, ki jih je v pisca pripomb vrgel tu omenjeni pisec dveh zelo pomembnih gesel v ES. Seveda, najprej neodgovorno pisanje v reprezentativne, tako rekoč »nacionalne« knjige, potem pa zarota molka in renčanje. Polnili 12 let, odkar smo v Sloveniji uvedli demokratično ureditev, gledamo ta prizor.

Enciklopedija Slovenije, 16 knjig v večno slavo komunistov in njihovih zločinov nad Slovenci. VIR: bolha

Eni so hujši od drugih

Avtor dveh zelo spornih gesel v Enciklopediji Slovenije, o Slovencih in o Slovenski ljudski stranki, ki sta bili potem ponatisnjeni v Ilustrirani zgodovini Slovencev, Janko Prunk, je verjetno presodil, da je »hudič šalo vzel« in se je na znanstvenem posvetu Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, ki je potekal aprila 2001 v Ljubljani, polemično odzval na trditve nekaterih tam nastopajočih zgodovinarjev, ki so se sprenevedali o naravi komunističnega nastopa leta 1941. Trdili so, še posebej Zdenko Čepič, da za leto 1941 ne moremo govoriti o komunistični revoluciji, ampak izključno o domoljubnem obnašanju slovenskih komunistov in partizanov. Pri tem je operiral z napačno terminologijo in celo podatki.

Prunk mu je javno ugovarjal. Za to smo mu nekateri čestitali. Toda eno je ugovor v nekem ozkem strokovnem zboru, komaj omenjen v nekem zborniku, ki ga bere isti ozki krog strokovnjakov, nekaj povsem drugega pa so vrhunska reprezentativna knjižna dela, kot so Enciklopedija Slovenije, Ilustrirana zgodovina Slovencev, Slovenci skozi čas ali šolski učbeniki, dela, iz katerih se Slovenci učijo. Nekaj štejejo predvsem te publikacije, ne pa »pogovor za šankom«. No, vsaj to v teh naših zadušljivih razmerah.

Obramba, ne napad

Geselce o dr. Lambertu Ehrlichu je v ES očitno le zaradi blatenja neke osebe. Najprej je izrazito prekratko. V njem je avtor uporabil povsem napačne termine. Avtor gesla je pisal, da je Ehrlich »odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju«. Ni res, nasprotoval je revoluciji oziroma komunističnemu nasilju. Piše, da je italijanskim vojaškim oblastem izročil spomenico »s predlogi za uničenje partizanstva«. Ni res, šlo je za revolucijo in za povsem legitimno obrambo pred revolucionarnim nasiljem. Šlo je za obrambo in ne za napad kot pri vosovskih atentatih. Na koncu geselca je zapisal, da je VOS OF Ehrlicha »zaradi delovanja v okviru bele garde usmrtila«. Nobene »bele garde« ni bilo ne takrat ne kasneje, komunistična VOS OF ga je umorila izključno zato, ker ji je bil napoti pri revolucionarnem »čiščenju« terena za prevzem oblasti.

Geslo Varnostno-obveščevalna služba OF (ES 14) je eno od mnogih gesel v ES, ki so izrazito deklarativne narave. Že v ES 3 je geslo Enote VOS OF, ki je povsem »sterilno«, saj o poglavitni dejavnosti VOS ne pove prav ničesar. Naštevajo se datumi in organizacijska struktura, besedica, dve o usmerjenosti, prav nič pa o bistvu problema. V tem primeru, kaj vse je VOS počela. Danes je menda tudi za povprečno informiranega znano, da je bila VOS kot eksekutiva KPS izrazito revolucionarna udarna pest. Zbirala je podatke, zasledovala in ubijala je Slovence, ki so jih komunisti hoteli odstraniti z obličja zemlje. Šlo je za stotine sistematično vodenih umorov, od poletja 1941 naprej, kar je imelo strahotne posledice. V geslu ni seveda nič o komunistični revoluciji, torej o tistem, čemur je ta izrazita zločinska organizacija služila, kar trikrat pa je avtorica besedila uporabila napačno sintagmo »nasprotniki NOG«.

Na glavnem trgu pred slovenskim parlamentom – hramom demokracije – v Ljubljani še vedno stoji spomeniški kolos, Spomenik revolucije. »Spomenik« v slavo najhujših zločinov nad Slovenci. FOTO: Ivo Žajdela

Pravljica o revoluciji

V ES (10) je tudi geslo Revolucija. Mislili bi si, da bo to eno od najobširnejših in vodilnih gesel v slovenski enciklopediji. Toda pred nami je kratko geselce z modrovanji o »socialistični revoluciji«, ki da je imela tudi »značaj nacionalne oz. narodnoosvobodilne«, zanjo pa je značilno tudi to, da je »bistveno manj radikalna pri spreminjanju družbenih odnosov«. Morda je s »socialistično revolucijo« kje (neznano kje?) res bilo tako, toda v Sloveniji se je med vojno in okupacijo razvijala najbolj trda in dosledna komunistična revolucija, kar jih pozna svet. Povzročila je več desettisoč ubitih, opustošeno deželo, Slovenijo, pokrito z množičnimi grobišči, številne Slovence, razgnane po daljnem svetu, sistematično povojno kršenje človekovih pravic, polstoletno udbovsko-komunistično diktaturo, po svojem notranjem sesutju je za seboj pustila neprečiščeno in slabo konkurenčno ekonomijo, nujo težavne demokratizacije in denacionalizacije po letu 1990 itd.

Seveda, tako kot v vseh geslih ES, ki so povezana s tem obdobjem, se je avtor strogo izogibal vsemu bistvenemu. Pisal je o načelnih in organizacijskih rečeh, na kratko, pri čemer mu je bila tudi terminologija »deveta briga«. Avtor gesla je seveda eden od glavnih urednikov ES Martin Ivanič, ki je že v naslednjem, 11. zvezku postal njen odgovorni urednik.

»Izkušnje« iz Španije

Podobno je pri geslu Španski borci (ES 13). Beremo, kako se je v španski državljanski vojni bojevalo kar 534 Slovencev. Mnogi od njih so potem postali organizatorji in voditelji komunistične revolu­cije v Sloveniji. Izkušnje za revolucionarno nasilje so si pridobili v Španiji. »Španski borci« Aleš Bebler, Stane Bobnar, Jože Gregorčič, Dušan Kveder, Miha Pintar, Franc Rozman, Stane Semič so bili v domači, slovenski revoluciji potem tako uspešni, da jih je partijsko-revolucionarna vrhuška razglasila celo za narodne heroje. V enciklopedijskem geslu o tem in o pomenu tega ni seveda nič. Stroga cenzura in nadaljevanje mita o pozitivcih. Na primer Franc Rozman - Stane, komandant partizanov, je vodil izjemno brutalno vojno z nepopisnim uničevanjem in trpljenjem Slovencev.

V geslu Vrhpolje (ES 14) so zapisali, da so v Vrhpolje pogosto prihajali »domobranci, ki so mobilizirali v svoje enote, zakrivili nekaj ubojev ter izdaj aktivistov OF in partizanov, delovanje OF je bilo zaradi domobranske dejavnosti oteženo«. Če bi bili tako skrbni v mnogih drugih krajevnih geslih o npr. partizanskem početju, o mobilizacijah, krajah, kot seveda o morijah, ki so jih puščali za seboj, potem bi se ta gesla šibila od njih. Ne, partizani so mitična svetinja, ki ni počela nič hudega, domobranci so bili tisti, po katerih je bilo treba udrihniti. Naj se ve, kdo v Sloveniji še po toliko desetletjih po vojni in revoluciji piše zgodovino.

Ko je totalitarna pamet rabila slabe fante – za prikritje svojih zločinov

V geslu Kolaboracija (ES 5) je pisec omenil nekaj posameznikov in manjših skupin, ki so sodelovale z okupatorjem iz ideoloških razlogov. Od pisca tovrstne trditve pričakujemo, da bo konkretno navedel, kdo so bili ti posamezniki in »manjše skupine«. Prav zanimivo bi bilo opazovati siljenje z dokazovanjem, siljenje, ki ga dovolj dobro poznamo, saj ga je v našem zgodovinopisju in ES več kot dovolj.

Geslo Domobranstvo je karikatura Enciklopedije Slovenije

V geslu Domobranstvo (ES 2) je avtor uporabil sintagmo »kolaboracionistična vojaška formacija«, ki jo je okupator ustanovil »za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju«. Pri domobranstvu je šlo za izrazito protirevolucijo. Vse drugo je bilo le posledica; tudi vloga okupatorja pri vsem tem. Okupatorjeva ustanovitev je bila vsebinsko gledano povsem nepomembna formalnost, okupator je pač hotel imeti »vse« pod nadzorom. Domobranstvo so v temelju ustanovili s komunističnim nasiljem, zdaj še dodatno po partizanskih zločinih na Turjaku in v Grčaricah, prizadeti Slovenci. Glede na vlogo, ki jo je moralo opravljati domobranstvo, je geslo o tej temi prav sramotno kratko. Geslo je s svojo kratkostjo dobesedno karikatura ES.

Avtor gesla pamfletist, ki zavestno zamolčuje glavne podatke

O popolni nekompetentnosti uredništva ES govori tudi podatek, da je geslo Četniški odredi kar dvakrat daljše od gesla o domobranstvu. Obe gesli sta v istem zvezku ES, tako da se nihče ne more izgovarjati niti na različna obdobja izhajanja ES. Geslo je seveda povsem ideološko obarvano in tendenciozno diskvalifikatorsko, s sintagmami, kot sta »četniški nazadnjaški program« in »vodstva protikomunističnih skupin«. Avtor gesla omenja »belo gardo, ki je javno služila okupatorju«, in navaja, kako je četniška skupina »Štajerski bataljon« leta 1942 »skrivaj« »morila aktiviste OF in ujete partizane«, ne da bi navedel konkretne podatke tako o tem početju kot o tovrstnem partizanskem početju v tistem času in pred­vsem pred njim. Okoliščine torej povsem zamolči in omeni le izrazito posledico. Za četniške skupine uporablja komunistično-ideološki termin »bela garda« in pisari o »javnem služenju okupatorju«, kot da je to bilo bistveno in ne le posledica komunističnega nasilja, ki je »četnike« prisililo in usmerilo tudi v to formalnost. Ali takšnemu človeku lahko rečemo, da je zgodovinar? Je le navaden pamfletist, ki zavestno zamolčuje glavne podatke.

Za komunistično totalitarno pamet so lahko obstajali samo oni

Levičarski avtorji Enciklopedije Slovenije so branilce pred komunističnim nasiljem demonizirali, že njihov obstoj je bil po njihovem zločin. Zanje pa tisti pravi zločin in njegovi nosilci, to je komunisti s svojimi paravojskami, ne obstajajo. S tem diskurzom sta začela že Edvard Kardelj in Boris Kidrič v številnih »programskih« besedilih leta 1942, do absurda ga je razvil Franček Saje v Belogardizmu, z njim pa so nadaljevali vse do danes vsi, ki negativno pišejo o obrambi Slovencev pred komunističnim nasiljem. Za komunistično totalitarno pamet so lahko obstajali samo oni, nihče drug v organizacijskih oblikah ni smel obstajati, če pa je, so ga v osnovi uničevali – med vojno z ubijanjem, po vojni z besedami – in demonizirali.

V ES 15, leta 2001 torej, enajst let po demokratizaciji, je v geslu Žrtve pisec uporabljal termine, kot so »kolaboranti«, »kolaborantske formacije« in »sodelavci okupatorja«. S takšnim pristopom do »žrtev« revolucije si je pisec postavil svojevrsten spomenik in se bistveno izločil iz slovenske zgodovinopisne zgodbe v prihodnje, ostal bo navadni komunistični propagandist.

Spomenik z imenom »Ilegalec« v Ljubljani so posvetili vosovskim atentatorjem (morilcem), ki so med vojno po ljubljanskih ulicah in stanovanjih ubijali drugače misleče Slovence. Kip stoji ob zgradbi ministrstva za notranje zadeve in je še danes zaščitni znak Udbe in slovenskih organov pregona. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je bil nosilec strašnega nasilja (komunisti) in kdo žrtev tega nasilja

V geslu Bela garda piše, da je »belogardiste« po »osvoboditvi« »doletela« »zaslužena kazen«. V geslu Narodno izdajstvo (ES 7) piše podobno. Potem ko je pisec gesla uvodoma na kratko postavil definicijo »narodnega izdajstva«, je v osrednjem delu prikazal to problematiko v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Toda še preden je navedel nekaj primerov, kako so komunisti med vojno diskvalificirali svoje politične nasprotnike z etiketo »narodnega izdajstva«, je omenil »politične ideologije ali gibanja«, ki jih je njihovo delovanje »vodilo v odpadništvo in narodno smrt«. Mimogrede, le kaj naj bi pomenil termin »narodna smrt«? Sledi nekaj navedkov, kako je komunistično-partizansko vodstvo svojim političnim nasprotnikom dajalo oznako »narodnih izdajalcev«, in nekaj primerov (za vzorec, za »protiutež«?), kako so z istim terminom označili partizansko vodstvo na protirevolucionarni strani. Problem tega gesla, ki je razmeroma obsežno, je, da premalo loči med dejstvi oziroma obče civilizacijskimi vrednotami in med hudo vojno propagando, ki je divjala med vojno in komunistično revolucijo. Geslo je zato zmedeno in pristransko, saj zamolči bistvo: zakaj je med vojno v Sloveniji sploh šlo, kdo je bil nosilec strašnega nasilja (komunisti) in kdo žrtev tega nasilja.

Najprej likvidacija, potem diskreditacija

Pri geslu Narodno izdajstvo je prav zanimiva pitijskost, s katero se je pisec gesla le s težavo prebijal navajenost na »stare dobre čase«, ko se je vsevprek obkladalo z narodnim izdajstvom vse, ki so bili za komuniste drugače misleči ali nasprotniki iz kakršnega koli razloga. Vodstvo komunistične partije oziroma Osvobodilne fronte, pod tem imenom se je skivalo, je od leta 1941 veliko pozornosti namenjalo diskreditaciji svojih (notranjih) političnih nasprotnikov. Tako so na vse, ki niso ustrezali ekskluzivističnemu revolucionarnemu okviru »OF«, lepili pogubno etiketo »narodni izdajalci«, vsako sodelovanje z okupatorjem, pa naj je to bilo še tako izsiljeno in v službi varovanja golih življenj, pa za »kolaboracionizem«. Svoje umore političnih nasprotnikov so, potem ko so jih oklevetali z »narodnimi izdajalci«, razmeroma uspešno opravičevali.

Geslo je zelo dolgo, na primer kar trikrat daljše od gesla Domobranstvo, s čimer je uredništvo tudi tu jasno pokazalo, koliko mu je bilo do dejstev in koliko do propagande. Avtor gesla je za »narodno izdajstvo« med vojno na Slovenskem celo omenjal »odpadništvo in narodno smrt«, in to potem, ko niti z besedico ni omenil, da je v Sloveniji od poletja 1941 divjalo hudo komunistično nasilje, ki je mnogo Slovencev prisililo, da so v veliki življenjski stiski morali iskati pomoč celo pri okupatorju. Nič torej o samem bistvu medvojnega dogajanja na Slovenskem.

Nacionalna enciklopedija je sistematično izpušča bistvene podatke

V geslih, kot so Narodno izdajstvo, Kolaboracija, Revolucija, Vaške straže, Slovensko domobranstvo in še v mnogih drugih, bo bralec ES zaman iskal podatke, brez katerih si teh gesel sploh ne da zamisliti. Prav nič ne bo izvedel, zakaj so termini in morda celo pojavne oblike, kot sta »narodno izdajstvo« in »kolaboracija«, sploh obstajali, zakaj jih je nekdo uporabljal. Nič. Avtorji so se osredinili predvsem v splošno razlago teh pojmov, na katero potem obesijo še trditve, da se je to pojavljalo v Sloveniji. Zamolčali pa so glavne podatke, zakaj je do teh pojavnih oblik in tudi do same uporabe tovrstne terminologije sploh prišlo. Kakšna nacionalna enciklopedija naj potem to bo, če sistematično izpušča takšne podatke? Bistvene podatke. Kakšno zgodovinopisje, kakšna stroka je to? Kakšen je potem pošten odnos do teme, ki jo ti ljudje obravnavajo? Komu so pisci in uredniki zavezani, stroki ali neki v vseh pogledih razvpiti ideologiji?

Namesto stroke in odgovornosti užaljenost

Pred časom /prispevek sem objavil leta 2002/ je bila v Muzeju za novejšo zgodovino razstava o domobranstvu. Njeni avtorji so se potrudili, da bi pokazali vse mogoče, celo današnji svet z okoljskim onesnaženjem, samomori, avtomobilskimi nesrečami, razkazovali pa so celo nekakšen Kocbekov bunker. Smešno. Razstava kot izrazita propaganda. O bistvu problema, o komunistični revoluciji, ki je Slovence prisilila v organiziranje obrambe pred komunističnim nasiljem, v razmerah okupatorjeve tako rekoč vsenavzočnosti, pa niti besedice ali znaka. Seveda, če zamolčiš bistveno, potem lahko manipuliraš v nedogled. Ti ljudje to počnejo, ne da bi »trenili z očmi«. Če jih kdo na to početje opozori, pa so do skrajnosti užaljeni.

»Prazniki«, ko so komunistični partizani streljali na svoje sodržavljane

Naj ne bo odveč, če omenim še naslednje. Nekdo, ki mu je med vojno šlo samo za oblast in je zaradi tega njegova pot do oblasti tako rekoč tlakovana z zločini, ima danes velike težave pri praznikih. Tako kot Srbi v nedogled praznujejo svoj poraz v znani kosovski bitki, tako Slovenci (še vedno) praznujemo in častimo razne medvojne dogodke požiganja in uničevanja vasi, streljanja talcev in uničevanja protirevolucije (Metlika). Do leta 1990 smo morali slaviti »dan borca« in »dan vstaje« (»slovenskega naroda«), datume, ko so komunistični partizani streljali na svoje sodržavljane od Slovenije do Srbije. Praznovalo se je na Rašici, »prvi požgani vasi«, tudi še pred nekaj meseci ob 60. obletnici dogodka. Z Rašico je bilo podobno kot z Dražgošami: partizani so povsem nepremišljeno in neodgovorno izzivali okupatorja, načrtno v obeh vaseh. Ta se je nato znesel nad nedolžnim prebivalstvom. In partizani? Poslušali smo lajno: žrtve morajo biti.

Šlo je za simpatizerje komunistov, ne pa predstavnike raznih skupin

Še danes imamo državni praznik, ki se imenuje »dan upora proti okupatorju«. Praznujemo ga na dan, ki je sporen, in praznujemo dogodek, ki ga je komunistični režim, tako kot mnoge druge, povzdignil v mit. Tisti dan, 26. ali 27. aprila 1941, se je sešlo nekaj vodilnih komunistov in njihovih simpatizerjev. Organizirali so Protimperialistično fronto, kasneje so jo iz taktičnih razlogov preimenovali v bolj privlačno besedno zvezo Osvobodilna fronta. Šlo je za navadno pripravo na revolucijo in nič drugega. In mi to danes slavimo z državnim praznikom. Še to, vsi, ki so sodelovali v komunistični »Osvobodilni fronti«, so bili simpatizerji komunistov. Za nikakršne predstavnike kakšnih skupin (sokolov, krščanskih socialistov ali celo »kulturnih delavcev) ni šlo, saj jih ni nihče nikoli pooblastil za kaj takšnega. Komunistični simpatizerji pa še leta 2023 (slavnostna govornica, predsednica državnega zbora, na proslavi ob »dnevu upora proti okupatorju«) govoriči o predstavnikih.

Levičarsko slavljenje pokolov

Občine, kot so Postojna, Ilirska Bistrica in Metlika, še vedno ždijo v komunistično-revolucionarni preteklosti. Njihovi občinski prazniki so namenjeni slavljenju zločinov in tragedij. V Ilirski Bistrici slavijo dan, ko so Italijani postrelili številne talce. Slavijo lahko kvečjemu Italijani, ne pa Slovenci. V Postojni slavijo partizanski požig bencina v Postojnski jami in hkrati poboj talcev v Trstu. Partizani so s požigom bistveno okrnili lepote Postojnske jame, občina, ki od teh lepot živi, pa to dejanje sprevrženo časti. Vsemu navkljub, naj se ve, kdo so, da so močni, da še vedno vse obvladujejo, da so totalitarci. V Metliki praznujejo 26. novembra. Na ta dan leta 1942 so partizani na Suhorju naredili masaker nad skupino protirevolucije. Slavljenje pokola, in to pokola Slovencev, kot občinski praznik, kot praznik, s katerim vzgajaš mladino in otroke?

Ena od glavnih značilnosti zgodovinarjevega dela je natančnost oziroma skrb za natančno navajanje podatkov. Enako pomembna je skrb za natančno terminologijo. V Sloveniji zgodovinarji še danes povsem nekritično uporabljajo razvpito terminologijo iz revolucionarnega in komunističnega režima. Druga pomembna značilnost zgodovinarjevega dela, ki je v projektu ES prav tako pomembno poteptana, je objektivizacija obravnavane teme oziroma skrb za vsestransko navajanje prav vseh relevantnih podatkov, ki so pri nekem pojavu, temi ali osebi iz kakršnih koli razlogov nastopali.

Pomen terminologije

Naj se vrnem k terminologiji, ki je prava rakasta rana našega zgodovinopisja v zadnjih letih. In ne le zgodovinopisja. Ena od najbolj zlorabljenih sintagem našega zgodovinopisja in ES je »nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja«, ki se pojavlja tudi v različicah, kot sta »nasprotniki partizanskega gibanja« ali »protikomunistično gibanje«. Te sintagme pisci uporabljajo za pojav, ki je v svojem bistvu in s svojimi pravimi imeni nekaj bistveno drugega. Gre za obrambno protirevolucijo, ki se je pojavljala predvsem pod pojmi vaške straže in domobranci.

Protirevolucija na Slovenskem se je pojavila kot izrazito izsiljeni odgovor na ubijanje drugače mislečih Slovencev od poletja 1941 naprej. To ubijanje, ki je doseglo vrh spomladi in poleti 1942, so izvajali komunisti, ki so okupacijo dežele izkoristili za izvedbo komunistične revolucije. Značilnost teh zločinov je bila izredno agresivna propaganda, s katero so komunisti hoteli ljudi prepričati, da so ti ubiti zaslužili »kazen«, ki so jim jo namenili. Danes se naši arhivi in tudi spominska literatura dobesedno šibijo od dokazov te propagande, ki je bila kot propagandna vojna zelo pomemben sestavni del komunistične revolucije. Njeno uspešnost si je težko zamisliti, če umori ne bi bili »nadgrajeni« z diskvalifikatorsko propagando.

 Nadaljevanje in konec v: Enciklopedija Slovenije, komunizem, mitologija in Edvard Kardelj