Nadaljevanje iz: Enciklopedija Slovenije, komunizem, partizani in Janko Prunk

Avtorji gesel v Enciklopediji Slovenije, ki so za protirevolucijo uporabljali sintagme, kot so »protikomunistične sile«, »protikomunistični tabor« (v geslu Slovenci), »nasprotniki partizanskega gibanja« in druge, so uporabljali povsem napačno terminologijo, ki je rabila le politični tendencioznosti. V geslu Četniški odredi (ES 2) so uporabili sintagmo »vodstva potikomunističnih skupin«, v geslu Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju »vodje protipartizanskega gibanja«, v geslu Slo­vensko domobran­stvo (ES 12) so omenili »protikomunistično formacijo« in »protipartizanski boj«, v geslu Slovenski narodni varnostni zbor (ES 12) »oboroženi boj proti partizanom« in »protipartizansko razpoloženje«, v geslu Slovenci (ES 11) »protipartizanske formacije«, v geslu Varnostno obveščevalna služba (ES 14) so kar trikrat omenili sintagmo »nasprotniki NOG«, v geslu Ljubljana »nasprotniki narodnoosvobodilnega boja«, v geslu Klerofašizem so zapisali, da je »politični katolicizem nastopil proti narodnoosvobodilnemu gibanju«, v geslu Bela garda (ES 1) pa, da »so se belogardisti zagrizeno bojevali proti narodnoosvobodilnemu gibanju«.

Politkomisarsko zgodovinopisje

V geslu Slovenska ljudska stranka (ES 11) je avtor zapisal naslednje izrazito napačne formulacije (ES 11, str. 414): »slovenske protikomunistične sile«, »spopadanje med partizani in kolaboracionistično MVAC«, »protikomunistična milica«. Krone piščevih terminoloških konstruktov (diskvalifikacij oziroma nesmislov) pa so formulacije: »stražarji, mladci, glavačevci pa so v svojem fundamentalnem protikomunizmu sodelovali z okupatorjem« in »protikomunistične protipartizanske sile SLS«.

Gre za navadno zlobno politkomisarsko zgodovinopisarjenje, katerega namen je bil opravičevanje takšne zločinske ideologije in prakse, kot je bila komunistična in revolucionarna v zadnjih šestdesetih letih /prispevek sem prvič objavil leta 2002/. Najprej, govoriti o »fundamentalnem protikomunizmu«, ki je za nameček še »sodeloval z okupatorjem«, je povsem neresno. Če je kdo sodeloval z okupatorjem, ali je to mar počel kar tako, iz »čistega miru« ali iz simpatij?! Tisto psovko o »fundamentalnem protikomunizmu« pa lahko primerjamo s stanjem fotonske razsežnosti proti na primer razsežnostim Spomenika revolucije, ki v vsej svoji mogočnosti še vedno dominira sredi slovenske prestolnice, tik ob hramu parlamentarne demokracije. Kaj bi potem o fundamentalizmu moralo pisati v desetinah in desetinah gesel v naši nacionalni enciklopediji, ki so posvečena raznim revolucionarnim, komunističnim ali partizanskim pojavom na Slovenskem?!

Enciklopedija Slovenije, 16 knjig v večno slavo komunistov in njihovih zločinov nad Slovenci. VIR: bolha

Posledice pred vzrokom?

Svojo navadno politkomisarsko vnemo je pisec izrazil tudi v konstruktu »protikomunistične protipartizanske sile SLS«. Politkomisarja iz srede 90. let ni prav nič ne zanimalo, kaj je bilo za kaj vzrok in kaj posledica, pa čeprav tu govorimo le o posledici kot o stranskem produktu. Najprej je velik del Slovencev moral braniti svoja življenja pred brezobzirnim revolucionarnim terorizmom svojega »brata« Slovenca. Od 10. avgusta 1941, ko so pripadniki komunističnih »borbenih grup«, te so bile predhodniki Varnostno-obveščevalne službe (to so komunisti organizirali čez pet dni, 15. avgusta), sredi Ljubljane ustrelili prvega Slovenca Viktorja Jagodica (že pred tem so streljali na šest Slovencev, Žnidaršiča, Gartringerja, Debeljaka, Pehanija, Broliha in Klembasa, večinoma so jih ranili), so do konca leta 1941 komunistični teroristi ubili okoli 40 Slovencev.

Potem ko je v prvem letu (do srede leta 1942) revolucionarno nasilje vzelo življenja kar okoli 400 Slovencem, se tiste narodne sile, ki so bile tarča te komunistične morije in besne lažnive propagande, niso mogle več pripravljati na odpor proti okupatorju, tako kot so to lahko počele različne narodne sile po drugih državah Evrope v tistem času.

Komunisti so s tem svojim početjem zapravili enkratno priložnost, da bi se na slovenskem političnem prizorišču pojavili dejavno in pozitivno, da bi postali pozitivni zgodovinski dejavnik. Samo vse svoje sile bi morali posvetiti odporu proti okupatorji in se v zvezi s tem uporom konstruktivno povezovati z drugimi slovenskimi političnimi silami. V resnici pa so prav vse sile namenili svojemu glavnemu projektu, za katerega so živeli, za (svetovno) komunistično revolucijo. Upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, je bil le stranski produkt, nujno zlo, s katerim so se lahko krepili tako kadrovsko, materialno kot tudi politično. Prikazovanje nekakšnega »čistega NOB«, kar nekateri nenehno počnejo, je neresno početje.

Revolucija – protirevolucija

Ker revolucionarnemu nasilju in propagandi ni bilo ne konca ne kraja, v letu 1942 je dobivalo pošastne oblike in razsežnosti s strašnimi mučenji žrtev, s poboji celih družin s številnimi otroki (27 družin), s poboji duhovnikov (16), s takojšnjimi napadi na revno organizirane in oborožene vaške straže, je to nasilje sprva čisto samoobrambo čedalje bolj pehalo v ofenzivnost, hkrati s tem pa tudi pod okupatorjev patronat. Ta kakršne koli avtonomije ne bi trpel oziroma bi jih v primerih avtonomnih drž uničeval (tako kot so jih partizani).

Vaške straže in domobranci so bili izrazita protirevolucija, v vsem svojem bistvu (samo)obramba pred komunističnim nasiljem. Številni avtorji gesel v ES uporabljajo, kot vidimo, povsem nenatančno in napačno terminologijo. V vseh tovrstnih primerih je v resnici šlo za protirevolucijo, saj je Slovence ubijala komunistična revolucija. Ti so se organizirali v obrambo pred tem ubijanjem, ne pa zaradi partizanov oziroma partizanskega gibanja kot takšnega.

Prav tako se niso organizirali in bojevali proti komunizmu kot takšnemu, ampak proti revoluciji oziroma komunističnemu nasilju, ki so ga organizirali komunisti. Boj proti komunizmu ali proti partizanom je bil zato v izraziti posledici, zato tovrstne sintagme (»nasprotniki narodnoosvobodilnega boja«, »protikomunistične protipartizanske sile« in podobne) ne morejo označevati nečesa, kar je bilo po svojem izvoru in bistvu nekaj drugega. Nekaj, kar je izrazita posledica nečesa drugega, pa se v zgodovinopisju in nacionalni enciklopediji ne more uporabljati kot terminološka nosilka za pojav.

Komunistična modrost iz nekdanje komunistične ustave na kamnu ob Spomeniku revolucije pred slovenskim parlamentom. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovinarji v službi neresnic

Če ne bi bilo komunistične revolucije, se nihče ne bi bojeval proti komunizmu ali partizanom kar tako. Naši zgodovinarji pa nam, kot vidimo iz prej omenjenih sintagem, skušajo prikazovati in vsiljevati prav konstrukt, kako se je nekdo bojeval proti komunizmu in partizanom kar tako, brez razloga in po njihovem mnenju »iz čistega veselja«. Le kaj naj si mislimo o naši zgodovinopisni stroki, ki je v službi neke zločinske ideologije, nikakor pa se noče počutiti zavezana resnici, objektivnosti, strokovni poštenosti, natančnosti in podobnim znanstvenim normam?!

Če smo že pri napačni terminologiji, naj omenim še eno pogosto uporabljano sintagmo. Gre za »državljansko vojno«. V ES v geslu Slovenci (ES 11, str. 235) je pisec za leto 1942 omenil »bratomorno vojno med Slovenci« in »državljansko vojno«, ki je potekala v Ljubljanski pokrajini. Za dogajanje med drugo svetovno vojno, za obdobje okupacije, revolucije in protirevolucije, težko govorimo, da je šlo za državljansko vojno. Za državljansko vojno, tako kot za vsako stvar, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. O državljanski vojni lahko govorilno takrat, kadar gre za spopad kolikor toliko enakovrednih (politično-ideoloških) nasprotnikov znotraj nekega naroda ali države. Tudi to, da ta spopad poteka v nekih »normalnih« okoliščinah, ni zanemarljivo. Ali je v obdobju 1941–1945 šlo za takšne »normalne« okoliščine? Zagotovo ne, saj je bila dežela okupirana. Navzoča je bila še tretja sila, okupator z mogočno vojaško silo, ki je odpravil vse ustanove družbe (oblastne organe, vojsko, policijo, sodstvo) in jih nadomestil s svojimi. Razmere so bile zato »nenormalne« in specifične. Politična stran, proti kateri so komunisti začeli revolucijo, to je oboroženi boj (govorimo o revolucionarnem nasilju), je bila »na čistini«, »goloroka« in razpršena na posameznike. Proti takšnim pa komunisti s svojimi oboroženimi milicami (borbene grupe, VOS, Narodna zaščita, partizani, VDV, Ozna, Knoj) niso imeli težkega dela. Nasilje je izvajala ena stran, komunisti s svojimi paravojskami, prizadeti s tem nasiljem so se morali braniti. Tu torej nikakor ne moremo govoriti o enakovrednosti akterjev, kar je pogoj za uporabo termina državljanska vojna. Poleg tega se prizadeti zaradi komunističnega nasilja nikakor niso mogli organizirati mimo okupatorja. Bili so torej dvakrat prizadeti, bili so med kladivom in nakovalom komunističnega ter okupatorjevega nasilja.

Tudi v Celju so osrednji spomenik »NOB« posvetili komunistični revoluciji, to je komunističnemu nasilju nad Slovenci. FOTO: Ivo Žajdela

Obramba pred komunističnim nasiljem

Ena stran je napadala in ubijala, druga pa se je šele po enem letu tega pošastnega početja začela organizirati ter braniti. Ko se je protirevolucija med poletjem 1942 in poletjem 1943 oboroženo organizirala, je šlo skoraj izključno za obrambno pozicijo. Na njeni strani ni bilo napadalnosti, nasilnosti pa le toliko, ko­likor je do nje prišlo ob neposrednih spopadih ali neposredni ogroženosti življenj. Zato za to obdobje nikakor ni mogoče govoriti, da je šlo za državljansko vojno. Šlo je za revolucijo, za komunistično nasilje, v razmerah okupacije, in za (samo)obrambno protirevolucijo, to je za obrambo pred komunističnim nasiljem.

Šele v zadnjem letu in pol, z organiziranjem dokaj mobilnih domobranskih enot, kar je bila posledica strahovitih partizanskih pokolov po Turjaku in Grčaricah jeseni 1943, je prišlo do spopadov med njimi ter partizani. Toda tudi tu bi težko govorili o državljanski vojni, še o njenih elementih težko, saj so ti spopadi potekali v specifičnih razmerah okupirane dežele in kot posledica komunistične revolucije oziroma komunističnega nasilja. Domobranci so bili res neprimerno bolj ofenzivni kot vaške straže do jeseni 1943, toda njihov boj je izviral iz izrazite obrambe pred nasiljem komunističnih paravojsk.

Nedavno se je na nekem zgodovinskem posvetu /prispevek sem objavil leta 2002/ razvila kratka polemika o tem, ali je že leta 1941 v Sloveniji šlo za državljansko vojno. Seveda ne, saj o protirevoluciji takrat še ni bilo sledu, ta se je začela oblikovati komaj sredi leta 1942, pa še tu je šlo za izrazito (samo)obrambo pred napadalnim komunizmom.

Morda še naslednje: France Bučar je na prvem zasedanju demokratičnega parlamenta leta 1990 izjavil, da se je zdaj dokončno končala državljanska vojna na Slovenskem. Predsednik parlamenta je uporabil seveda povsem neprimerno oznako. Leta 1990 se je končala komunistično-udbovska diktatura, ne pa državljanska vojna. Tisti, ki naj bi v Bučarjevi »državljanski vojni« nastopali na »protikomunistični« strani, so bili ali ubiti leta 1945, razseljeni daleč po svetu ali pa so bili kot peščica preživelih v domovini do leta 1990 v izrazito podrejenem, zaradi 45 letnega nasilja Udbe potlačenem položaju.

V Sloveniji še vedno uveljavljajo nekdanjo partijsko zgodovino

Arhivsko zapuščino Edvarda Kardelja, tvorca, stratega in voditelja komunistične revolucije na Slovenskem, lahko ignorira le tisti zgodovinar, ki sovraži resnico. Sovražijo pa jo tisti, ki jim resnica hodi zelo navzkriž z njihovim ideološko-političnim obrazcem, ki ga zasledujejo in zagovarjajo. Zadnjih 12 let /od demokratizacije leta 1990 do leta 2002/ se nekateri naši zgodovinarji obnašajo, kot da Edvarda Kardelja in njegove vloge pri dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej sploh ne bi bilo; če pa že, ga upoštevajo le za vzorec, zato, ker ga popolnoma ignorirati le ne morejo.

Danes v Sloveniji še vedno uveljavljajo nekdanjo partijsko zgodovino. Relevantno je predvsem to – in to se v Enciklopediji Slovenije kaže tako rekoč na vsaki strani – kar so počeli komunisti. Res je, komunisti so v obdobju zadnjih 60 let počeli v Sloveniji, ker so imeli v rokah total(itar)no oblast, bistvene reči; oblikovali in vplivali so praktično na vse. Le kateri slovenski zgodovinar lahko reče, da je pri tem enormnem delu vloga Edvarda Kardelja zanemarljiva ali samo povprečna? Brez Edvarda Kardelja se med vojno in po njej v Sloveniji ni zgodilo nič pomembnega, to pa zato, ker se ni moglo. In menda se je zgodilo veliko pomembnih stvari.

Grobnica »narodnih herojev« na Trgu narodnih herojev v Ljubljani, tik ob slovenskem parlamentu. Slovenija leta 2023: eni so lahka še vedno pokopani v parku sredi Ljubljane, tisoči Slovencev, za smrt katerih so krivi prav ti posvečenci, v resnici zločinci, pa še vedno trohnijo v zaraščenih globelih po Sloveniji. FOTO: Ivo Žajdela

Vsi se izogibajo gradiva Edvarda Kardelja, ki o komunistih pove čisto vse

Toda fenomen, ki se imenuje Edvard Kardelj, čaka. V režimu, do leta 1990, je bil povsod. Danes se naši zgodovinarji, politiki, šolniki obnašajo, kot da ga ne bi bilo. 12 let je poteklo /do leta 2002/, zgodovinarji pa nič /in tudi leta 2023 je enako, Kardelj še vedno ostaja, kot da ga ni bilo/. Raziskujejo vse mogoče druge teme, le ključnih, povezanih s komunistično revolucijo kot enim od največjih dogajanj v novejši slovenski zgodovini, se skrbno izogibajo.

Arhiv Edvarda Kardelja leži na zaprašenih arhivskih policah. Ali kdo od naših zgodovinarjev vsaj pogleda v te listine, na tisoče strani jih je, od pisem, poročil, smernic, odredb, govorov ipd.? Že če bi to gradivo objavili in ga s tem približali javnosti, bi bilo veliko narejenega. Takrat bi ga zgodovinarji pri pisanju svojih zgodovinskih pregledov le še s težavo prezrli.

Tisti, ki vsaj malo pozna to gradivo, ve, o čem govorim. Zagotovo je bil Edvard Kardelj kot načrtovalec, strateg in voditelj komunistične revolucije eden največjih zločincev tega sveta. Mimogrede, kje je kot tak pokopan? Ne na pokopališču, ampak sredi slovenske prestolnice, v parku ob slovenskem parlamentu. Parlament in »grobnica narodnih herojev«, drug poleg drugega? Naj se ve, iz kakšnega testa smo. Javno ga častijo le še na osnovni šoli v Rogatcu, kjer Kardeljev spomenik še vedno varuje šolski vhod /odstranili so ga šele leta 2019, 29 let po demokratizaciji Slovenije, kar zgovorno priča o trdoživosti zagovornikov komunizma, to je njihove strahotne morije nad Slovenci/.

Ali mar lahko danes prižgemo svečo nekaterim drugim Slovencem, na primer na grobovih dr. Lambertu Ehrlichu, dr. Marku Natlačenu, Leonu Rupniku, Francu Casarju itd., in to ne sredi parka v Ljubljani, ampak na posebnem prostoru, ki se imenuje pokopališče? Ne moremo. Te ljudi so najprej umorili, potem pa razglasili za zločince. Njihove grobove so ljudje, ki jih je vodil Edvard Kardelj, skrivoma izkopali in posmrtne ostanke odvrgli neznano kam (Casarjevega so nedavno v Šmarju Sap uničili s »preselitvijo« pokopališča).

Beg pred resnico

V začetku 90. let smo v javni komunikaciji uporabljali precej oster besednjak. Pred leti smo mislili, da se bomo končno lahko pogovarjali v normalnem jeziku. Danes, 12 let življenja v demokraciji /leta 2002/, moramo žal ugotoviti, da si večina zgodovinarjev (in politikov) vedno bolj zatiska oči pred resnico. Pišejo nekakšno virtualno zgodovino, raziskujejo vse mogoče obrobne teme, same po sebi seveda potrebne raziskav, toda vse bistvene teme naše polpretekle zgodovine ostajajo nedotaknjene – kot neke vrste novodobni tabuji.

V prejšnjih desetletjih so izšle silne monografije o partizanskih enotah. NOB in revolucija sta se zrcalila na vsakem koraku. Danes o različnih vidikih delovanja partizanskih enot ne piše, razen kakšnega entuziasta, nihče. Eden boljših, vsaj kar se tiče navajanja dejstev, Franci Strle, je naredil samomor že pred desetletjem /1991/. Namesto da bi se zgodovinarji resno lotili raziskav in obravnave cele vrste elementarnih komunistično-partizanskih dejavnosti, ostaja vse nedotaknjeno. Skozi razne reprezentativne publikacije, kot so Enciklopedija Slovenije, zgodovinski učbeniki, razne zgodovinske knjige, kot je na primer Ilustrirana zgodovina Slovencev, ohranjajo in še dodatno utrjujejo mit o »čistem« partizanstvu, o »čisti« NOB, vse na podlagi tako imenovanega deklarativnega načina prikazovanja.

Teme, kot so NOB, partizani, OF, delovanje KPS, prikazujejo samo skozi organizacijske oblike, uporabljajo izbrane odlomke raznih manj pomembnih programskih besedil, poročil in podobnega gradiva. Pri tem se avtorji, uredniki in založniki teh izdelkov skrbno izogibajo – naj se nikomur ne zdi pretirano – vsemu bistvenemu. To, da naši zgodovinarji pišejo zgodovino izključno na podlagi arhivskega gradiva, je splošno znano in samo po sebi še ne bi smelo biti problematično. To, da pa se še pri tem gradivu izogibajo goram arhivskega gradiva, ki bi bistveno ogrozilo partizanski mit in mit o NOB, govori o stanju strokovnega duha na Slovenskem. Tisoči in tisoči dokumentov, ki so prišli izpod rok Edvarda Kardelja, ležijo v zaprašenih arhivskih mapah. Arhiv Slovenije izdaja zbirko z naslovom Viri, toda tam objavljajo »vse drugo«, da pa bi se lotili objave ključnega gradiva, kot je zbrano delo Edvarda Kardelja, »se ne spomni nihče«.

Enciklopedija Slovenije, 16 knjig v večno slavo komunistov in njihovih zločinov nad Slovenci. FOTO: I. Ž.

Nadaljevanje mitiziranja

Omenil sem že zmedenost enciklopedijskega gesla Narodno izdajstvo. Kaj naj si mislimo o zapisanem v geslih v Enciklopediji Slovenije, kot so na primer o Edvardu Kardelju, Borisu Kidriču, Alešu Beblerju, Francu Rozmanu - Stanetu, Stanetu Semiču - Dakiju, Zdenki Kidrič, o »španskih borcih« itd.? V teh geslih se nizajo podatki, toda prav vse bistveno dogajanje, ki je povezano s temi pojmi, je skrbno izpuščeno in zamolčano. O tem, da so ti ljudje Slovenijo opustošili življenjsko, materialno in duhovno, o tem niti besedice. Nasprotno, gre za svojevrstno malikovanje zločincev – in z njim njihovih zločinov.

Enciklopedija Slovenije ni knjiga, za katero bi lahko uporabili reklo, da je »enaka med enakimi«. Enciklopedija Slovenije je nekaj posebnega, tako kot so to učbeniki za zgodovino, kot so na primer knjige Ilustrirana zgodovina Slovencev, Slovenci skozi čas, Slovenska kronika XX stoletja, kot je stalna postavitev razstave Slovenci v 20. stoletju v Muzeju za novejšo zgodovino. Gre za reprezentativno knjigo, za knjigo, iz katere večinoma dobivamo podatke in nam oblikuje vedenje o naši preteklosti in sedanjosti. To je tiste vrste strokovni iz­delek, ki bistveno učinkuje na oblikovanje javne zavesti in je zato tudi sestavni del politike. Takšni projekti se ne ustvarjajo vsako leto, ampak na daljša časovna obdobja.

Levičarji računajo na zaupanje

V Enciklopediji Slovenije je na videz suhoparno nizanje podatkov. Bralec ES dobi vtis, da mora biti z njo vse v redu, saj ima pred seboj množico podatkov, s pomočjo katerih si lahko ustvarja podobo o naši polpretekli zgodovini. Normalen človek ne more razumeti, da te množice podatkov ne bi odsevale verne podobe o naši polpreteklosti (tu obravnavamo seveda samo ta del naše zgodovine). In na to naši politiki, uredniki in nekateri zgodovinarji računajo: na zdrav razum, na odnos do stroke kot do nekaj odgovornega in poštenega.

Tako kot povprečni Slovenec med vojno za veliko stvari ni vedel, kaj je res in kaj ne, tako povprečni bralec tudi danes – še posebej če je bil prej sistematično indoktriniran – ne ve, da so gesla v Enciklopedije Slovenija, ki obravnavajo dogodke in pojave iz naše polpretekle zgodovine, milo rečeno, skrbno prirejena. Da »ene« prikazujejo v izrazito dobri luči ne glede na dejstva, »ene« pa v slabi.

Uspelo jim je ohraniti mit o partizanstvu in revoluciji

Res, tudi 12 let /leta 2002/ po koncu komunistično-udbovskega režima in uvedbi demokracije je dedičem komunistične revolucije /vsebinsko: komunističnega nasilja/, med katerimi so bili uredniki ES v ospredju, uspelo ohraniti mit o partizanstvu in revoluciji /podobno je še leta 2023, z razliko, da imamo zdaj izjemno veliko literature o zločinih slovenskih komunistov, in da vsi vedo, kaj je mit oziroma laž ter kaj resnica, le sprenevedanja o tem je neskončno veliko/. Čeprav se police šibijo pod literaturo in arhivi, ki govorijo predvsem o enem, o komunistični revoluciji kot o največjem zločinu v novejši slovenski zgodovini. Glede njenih posledic pa si lahko oči zatiska le popoln zanikovalec resnice.

Toda že danes /leta 2002/ je tu nov rod zgodovinarjev, ki svoje delo opravlja pošteno: Boris Mlakar, Jera Vodušek Starič, Milko Mikola, Jože Dežman, Tamara Griesser Pečar, Stane Okoliš, Aleš Gabrič, Bojan Godeša, Egon Pelikan, Jurij Perovšek, France M. Dolinar, če omenim le tiste, ki se ukvarjajo s slovensko zgodovino od prve svetovne vojne naprej. Tisti, ki se ukvarjajo s starejšo slovensko zgodovino, imajo lažje delo in med njimi je cela vrsta prodornih, že uveljavljenih in uglednih zgodovinarjev.

Spomenik z imenom »Ilegalec« v Ljubljani so posvetili vosovskim atentatorjem (morilcem), ki so med vojno po ljubljanskih ulicah in stanovanjih ubijali drugače misleče Slovence. Kip stoji ob zgradbi ministrstva za notranje zadeve in je še danes zaščitni znak Udbe in slovenskih organov pregona. FOTO: Ivo Žajdela

V Sloveniji sta že 80 let dva svetova glede odnosa do resnice

Avtorji Enciklopedije Slovenije so bili v prvi vrsti njeni uredniki ter uredniki strokovnih področij. Ti so odločali, kdo bo pisal posamezna gesla. Prav tako so bili končni redaktorji geselskih besedil in zato nosijo glavno odgovornost za objavljeno. Urednik za obdobje med letoma 1941 in 1945, o katerem tu pišem, je (bil) Tone Ferenc. Gesla o tako imenovanem »NOB« je po večini pisala stara garda zgodovinarjev, »stari, dobri in preverjeni kadri«: Tone Ferenc, Zdravko Klajnšček, Janko Prunk, Ivan Križnar, Milan Ževart, France Filipič in še nekateri iz srednje generacije zgodovinarjev. Nova generacija zgodovinarjev, ki se je že dobro uveljavila, in za katero lahko rečemo, da se trudi za zgodovinsko resnico, je dobivala le nekaj gesel, nekateri pa celo nič.

Morda bo to za nekatere »pridiga«, vendar bi bilo dobro, če bi vzroke zanjo iskali kje drugje, ne pri piscu teh vrstic. Naj si pisci gesel v ES in njeni uredniki preberejo na primer uvodnik v 43. številki Zaveze, uvodnik, ki kakšnemu profesorju na FDV ali FF daje več kot dovolj gradiva za njegov celoletni seminar. Tudi branje knjige Viktorja Blažiča Svinčena leta ne bi bilo prav nič odveč. V Sloveniji je zadnja leta /do leta 2002, ko sem objavil ta prispevek/ izšla »cela gora« literature, ki komunizem in revolucijo obdeluje dokaj podrobno in iz različnih zornih kotov /21 let kasneje, leta 2023, je te literature že toliko, da jo je težko obvladovati/: Bajtov Bermanov dosje, Furetove Minule iluzije, Črna knjiga komunizma, Temna stran meseca, Brez milosti itd. Skratka, Slovenija je zgodba o dveh svetovih.

To besedilo sem objavil v reviji Demokracija v osmih nadaljevanjih, od 7. februarja do 28. marca 2002. Tu sem ga (avgusta 2023) malo terminološko posodobil. Vsebina je enaka, saj zapisano pred 21 leti enako drži tudi danes.

Na koncu si lahko v priponki preberete besedilo v celoti v wordu.

Konec

Enciklopedija Slovenije - Enciklopedija pristranosti, CELOTA