Jasno in jedrnato: Likovna umetnost

Zbirka enciklopedij Jasno in jedrnato je zasnovana kot prijazen, ilustrativen in vsebinsko strnjen razvojni prerez osnovnih oblik človekovega mišljenja in delovanja ter zgodovinski pregled ključnih osebnosti, ki so pomembno zaznamovale izbrana področja.

Knjiga Likovna umetnost razkriva ključne trenutke v razvoju umetnosti, predstavlja prelomne dosežke in največja umetniška dela v različnih medijih. Skozi zgodovino so umetniška dela prevzemala različne oblike in služila različnim namenom, ob tem pa so se stalno razvijala.

Ta knjiga nas vodi od prazgodovinske, antične umetnosti, umetnosti srednjeveškega sveta, renesanse, manierizma, baroka, neoklasicizma, romantike, simbolizma pa vse do modernega sveta. Hkrati pa prepoznava tudi ideološke, družbene, politične in tehnološke sile, ki so oblikovale razvoj umetnosti.

Raziskuje tudi zanimiva vprašanja, na primer, zakaj nekaj velja za umetnost.


Laokoon s sinovoma (ok. 42 pred Kr. do 70), pripisano Agezandru, Polidoru in Atenodoru z Rodosa, Vatikanski muzeji.


Skozi zgodovino so umetniška dela prevzemala različne oblike

Umetnost je eden od gradbenih zidakov civilizacije; brez umetnosti ni nikoli cvetela nobena omembe vredna kultura. Skozi vso zgodovino so umetniška dela prevzemala različne oblike in služila različnim namenom, pri tem pa so se stalno razvijala.

Včasih so bile te spremembe nezaznavno počasne, spet drugič, najočitneje v zgodnjem 20. stoletju, je prišlo do pravcate eksplozije umetniške raznovrstnosti in inovativnosti.

Ta knjiga gleda pod površje teh sprememb ter prepoznava ideološke, družbene, politične in tehnološke sile, ki so oblikovale razvoj umetnosti in ustvarile ta kalejdoskop različnih izrazov.


Umetnost, verovanje in ritual

Zgodovina umetnosti sega več kot 30.000 let v preteklost, čeprav najzgodnejši predstavniki umetnosti skoraj zagotovo ne bi prepoznali nobenega od sodobnih konceptov, ki jih uvrščamo v umetnost, sodobne teorije o namenu prazgodovinskih poslikav in rezbarij pa se močno razlikujejo od njihove stvaritve.
Najstarejša umetnost je bila morda povezana z verovanji glede plodnosti, čaščenjem sonca, spoštovanjem mrtvih ali magijo za naklonjenost (kot pomoč pri lovu), toda ne glede na njihovo vlogo so bila umetniška dela funkcionalno, obredno orodje, namenjeno kot pomoč za preživetje.

Verovanja o bogovih in posmrtnem življenju so bila navdih za večino zgodnje umetnosti in so priskrbela tudi mnogo njenih motivov. Stari Egipčani so denimo grobnice in besedila na papirusu krasili s slikami svojih bogov v upanju, da jih bodo varovale pred zlom in vodile na potovanju v onstranstvo.


Rogier van der Weyden (1399–1464), Snemanje s križa, ok. 1435, Muzej Prado, Madrid.


Religiozno izrazje se je zelo razlikovalo med kulturami

Kitajci so imeli podobne namene: slavno vojsko iz terakote, ki so jo odkrili leta 1974 v provinci Shaanxi, so ustvarili v poznem 3. stoletju pred Kr. in pokopali s prvim cesarjem, Qin Shi Huangom, da bi ga varovala v posmrtnem življenju. Obleke iz žada, izdelane za vladarje dinastije Han, ki so ga nasledili, so enako edinstvene.

Verjeli so, da žad pokojnemu prinaša nesmrtnost, zato so trupla vladarjev obdali s posebnimi oblačili iz več tisoč žadastih ploščic, sešitih z rdečo svilo ali zlato žico.

Religiozno izrazje se je zelo razlikovalo med kulturami in se je spreminjalo tudi skozi čas. Na Vzhodu so se zgodnji umetniki na primer izogibali upodabljanju Bude v človeški obliki in so namesto tega uporabljali simbole, ki so nakazovali njegovo navzočnost, kot so odtisi stopal, stupe in kolo dharma.

Toda v 1. stoletju so se v severni Indiji začeli pojavljati antropomorfni kipi Bude – navdihnile so jih izmenjave z grško kulturo, ki se je z vojsko Aleksandra Velikega širila na vzhod.

Tako se knjiga začne.


Raffaello Santi (1483–1520), Čudežni ulov rob, 1515.


Dnevnik Ane Frank

Ana Frank je od 1942 do 1944 pisala svoj dnevnik na podstrešju poslovne stavbe v Amsterdamu. Tam se je njena družina skrila pred preganjanjem nacistov.

Bistra najstnica si je želela postati pisateljica in njeni zapiski o sostanovalcih, prebujajoči se ljubezni, spolnosti ter vseh mogočih temah so postali klasično branje za mlade in odrasle.

Anne Frank (1929) je vse svoje strahove in upanja zaupala Kitty, kakor je poimenovala svoj dnevnik. Njene izpovedi pa so še toliko bolj pretresljive, saj so družino izdali in jo po aretaciji poslali v koncentracijska taborišča. Ana Frank ni preživela.

Eden od zapisov. »Tu smo zaprti, izobčeni od sveta, vedno v strahu in skrbeh, prav posebno še v zadnjem času. Zakaj bi se potem odvračala drug od drugega, ko pa se vendar ljubiva? Zakaj se v tem času ne bi poljubila? Zakaj naj bi čakala, da bova dovolj stara? Zakaj bi si morala kar naprej zastavljati vprašanja?«