Celjska Mohorjeva družba je izdala knjigo češke pisateljice Petre Soukupove Najboljše za vse, slikanico Cvetke Bevc Modri med in delo za mladino Polone Kovačič Brez iskre ni požara.

Petra Soukupová: Najboljše za vse

Petra Soukupová (1982) spada med najuspešnejše sodobne češke pisateljice. Na akademiji za upodabljajoče umetnosti v Pragi (FAMU) je doštu­dirala scenaristiko in dramaturgijo. Napisala je pet knjig za odrasle in tri za otroke, ki so izšle v desetih jezikih in prejele številne nagrade. Za svoj prvenec (2007), roman K moři (Morje, slovenski prevod Anjuše Belehar, 2012), je prejela nagrado Jiříja Ortena (za pisatelje do 30 let). Njen drugi roman Zmizet (Izginiti) je bil 2010 izbran za češko knjigo leta Magnesia Litera, 2018 so po zgodbi iz te knjige posneli kratki film.

Leta 2011 je izšel njen roman Marta v roce vetřelce (Marta v letu vsiljivca), leta 2014 knjiga za otroke Bertík a čmuchadlo (Berti in vohljaček), leta 2015 roman Pod sněhem (Pod snegom, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel leta 2017 v prevodu Nives Vidrih), leta 2017 knjiga za otroke Kdo zabil Snížka? (Kdo je ubil Snežka). Tudi roman Nej­lepší pro všechny (Najboljše za vse) je bil nominiran in je tretji prevod te avtorice v slovenščino (Nives Vidrih, Celjska Mohorjeva družba, 2020). Najnovejše delo Soukupove (2019) je Klub divných dětí (Klub čudnih otrok).

Pisateljica se zna spretno poglobiti v zaostrene družinske odnose

Zdaj je Celjska Mohorjeva družba izdala prevod njene knjige Najboljše za vse.

Kako lahko vemo, kaj je najboljše za druge, če sami ne znamo biti srečni, je sporočilo knjige.

Desetletni Viktor, ki rad kaj ušpiči, živi v Pragi z materjo Hano, gledališko igralko. Ta pa se ne znajde najbolje ne pri njegovi vzgoji ne v lastnem življenju.

Ko Hana dobi ponudbo za snemanje nadaljevanke, vidi to kot priložnost, kako rešiti svoje težave. Viktorja preseli k babici na deželo in se slepi, da bo zanj najboljše, če bo za­menjal okolje, za njeno mater pa bo odlično, da po moževi smrti ne bo sama.

Viktor se počuti izdan in je toliko bolj obupan, ker ima odločna babica zelo jasne predstave o tem, kakšno naj bi bilo življenje vseh okrog nje. Roman prikazuje Viktorjevo dramatično privajanje na podeželsko življenje in usodo babice, ki se ob njem začne zavedati neizbežnosti bližajoče se starosti.

Petra Soukupová v svoji vrhunski formi izpričuje, kako spretno se zna poglobiti v zaostrene družinske odnose: v doživljanje otroškega glavne osebe v trenutku, ko ta začuti svojo nemoč v svetu odraslih, in tudi v nemoč odraslih glede njihovih lastnih predstav o sreči.

Cvetka Bevc: Modri med

Slikanica Cvetke Bevc Modri med pripoveduje o medvedki Lili, ki jo je zapeljal modri med. Na otroku razumljiv način spregovori o problematiki zasvojenosti. Prisrčna pravljica s slikovitimi ilustracijami otroku odgovori na številna vprašanja, kot so: kaj je zasvojenost, kako zasvojenost nastane, kako uničujoče vpliva na vsa področja posameznikovega življenja. Najpomembnejše pa je sporočilo, ki vliva upanje: zasvojenost je s strokovno pomočjo mogoče preseči. Namenjena je otrokom od 5. leta.

Na srečo je bila dovolj pametna in pogumna

Največkrat je med nekaj, česar se veselimo vsi: odrasli, otroci, medvedi in medvedki, čebele in ose in mravljice. A pomislimo, kako bi bilo, če si brez medu sploh ne bi več znali predstavljati svojega življenja, če bi zaradi njega pozabljali na službo, šolo, na prijateljstvo. Še nase, na koncu. Ja, prav to se zgodi medvedki Lili: zapeljal jo je modri med, ki ga je za srebrnike kupovala od podlasice Erike, dokler ni več mogla živeti brez njega. Na srečo je bila dovolj pametna in pogumna, da je obiskala doktorja Jazbiča. In potem? Med branjem razmislimo, kaj vse nas lahko zapelje tako, kot je Lili zasvojil (ujel in spremenil) modri med. Komu v človeškem jeziku rečemo, da je podlasica? In še nekaj: lepše in slajše kot vsak modri med je – modro nebo za tvoj radoveden pogled.

V slikanici je tudi dodatek za odrasle

Slikanica Modri med je nastala na pobudo strokovnih delavcev v Terapevtski skupnosti Sopotnica pri Škofja Loki (Društvo Projekt Človek), kjer je pisateljica Cvetka Bevc s posameznimi uporabniki vodila literarne delavnice v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo.

V slikanici je tudi dodatek za odrasle, spremna beseda univ. psih. dr. Andreje Barbare Jaš z napotki staršem, kako z otrokom brati prisrčno pravljico, ki pa obravnava nadvse zahtevno problematiko zasvojenosti.

Cvetka Bevc

Cvetka Bevc, rojena v Slovenj Gradcu, je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti in delovala na različnih kulturnih področjih, med drugim tudi kot knjižna urednica in v uredništvu igranega programa RTV.
Napisala je številna prozna dela, pesniške zbirke in mladinska dela, ustvarila številne radijske igre, nekaj glasbeno-gledaliških predstav in scenarijev za TV nanizanke ter tudi nekaj filmskih scenarijev.

Polona Kovačič: Brez iskre ni požara

Polona Kovačič (1985), mamica dveh deklic, je odraščala v petčlanski družini in bila od malega obdana s kulturo in ljubeznijo do knjig. Po poklicu je pravnica, po duši pa ljubiteljica kulture, predvsem literarne in uprizoritvene umetnosti. Od ustanovitve vrhniškega kulturnega društva Nauportus viva je njegova predsednica ter tudi sama dejavna lutkarica.

Celjska Mohorjeva družba je izdala njeno knjigo z naslovom Brez iskre ni požara in podnaslovom Dogodivščine Iskre Požar. S pisanjem se ljubiteljsko ukvarja od malih nog, vendar je bilo njeno pisanje bolj praktične narave in krog bralcev njenega literarnega ustvarjanja omejen na njej bližnje osebe. Rojstvo dveh hčerk, njuno odraščanje in njihove skupne dogodivščine so v avtorici še okrepile željo po pisanju.

Tako je dogodivščine Iskre Požar, za katere so bile vir navdiha tudi njihove družinske peripetije, začinila z malce domišljije in ščepcem humorja, prelila na papir ter jih ponudila v branje tudi drugim mladim bralcem.

O dogodivščinah petčlanske družine Iskra pripoveduje nagajivo in iskrivo

Navihana šestletna deklica Iskra Požar ima dva bratca. Mlajši, Plamen, je star tri leta, starejši, Miha, pa deset. Iskra se rada druži z bratoma, kljub temu pa včasih sanjari, kako krasno bi se bilo vsak dan igrati z deklico, z lastno sestrico.

Mami je punca, to je res, ampak ona se med tednom nima časa igrati z Iskro. Poleg tega je stara in večine njenih iger ne razume. Sestrica ne bi nikoli zavrnila Iskrinega povabila k igri, češ da mora pomiti posodo, kot to včasih stori mama. Prav tako je nikdar ne bi zafrkavala, da se igra otročarije, kot to počne starejši brat Miha. Z njo bi se igrala šolo ali vrtec, zato bi bilo imenitno imeti sestrico.

Iskra ugotavlja, da postajajo otroci iz leta v leto pametnejši. A tega žal ne more trditi za svoje starše, saj z vsakim novim družinskim članom razvijejo bolj nenavaden okus za imena. Miha je najstarejši brat, mamin in očkov prvorojenec s čisto normalnim imenom. Iskra, druga po vrsti, ima skoraj normalno ime in je tudi sicer zelo normalna deklica. Plamen, najmlajši v družini, pa ima nenavadno ime za dečka.

Čeprav si Iskra želi sestrice, se boji, da bi jo starši poimenovali Vžigalica, in to jo nekoliko odvrne od njene želje.

O tem in še o mnogih dogodivščinah petčlanske družine Požar Iskra pripoveduje nagajivo in iskrivo.