Redovna ustanoviteljica

Njeno polno ime se glasi Emilija Marija Viljemina de Rodat in je po rodu Francozinja. Rodila se je leta 1787 na gradu Druelle, blizu kraja Rodez (Aveyron). Izhajala je iz plemiške rodbine. Do šestnajstega leta jo je vzorno vzgajala babica po materini strani. Pod njenim vodstvom je že brala nabožna dela sv. Frančiška Saleškega in Sveto pismo.

Na praznik sv. Rešnjega telesa leta 1804 je doživela poseben milostni trenutek in se odločila, da se bo posvetila Bogu in revežem. Tedaj je že živela v mestu Villefranche-de-Rouergue, ker se je babica preselila v tamkajšnji dom za starejše.

Emilija Marija je tedaj potrkala na vrata več samostanov, da bi mogla doseči svoj namen, toda nikjer ni našla takšnih razmer, da bi mogla slediti Gospodu pri vzgoji deklic, za kar se je čutila poklicano.
Kaj storiti? Obrnila se je na duhovnika p. Martyja ter mu razložila svoja notranja doživetja in svojo poklicanost. Duhovnik jo je razumel in jo leta 1815 spodbudil, naj začne delati za potrebne. Zamisel se je začela v zelo skromnih razmerah, a se je vedno bolj uveljavljala. Tako je nastala Družba sester Svete družine.

Sestre so se v začetku posvečale predvsem krščanski vzgoji mladine, toda potrebe so pokazale, da morajo razširiti svoje delo. Tako so začele obiskovati bolnike, voditi dispanzerje, skrbeti za zapornike, za otroke sirote.

Omemba Svete družine v naslovu je pomenila željo, da si bodo vzele za vzor Sveto družino, tudi za vzor molitve. Emilija je bila globoko prepričana, da šele združitev z Jezusom daje dejanjem pravo vrednost. Zato so sestre živele v klavzuri, da so se lahko v tihoti posvetile poglobljeni molitvi. Zunanje delo zaradi tega ni trpelo.

Leta 1834 pa se jim je pridružila nova veja; imenovale so se šolske sestre, ki pa niso bile dolžne živeti v klavzuri.

Družba sester Svete družine se je širila presenetljivo hitro. Ob smrti ustanoviteljice leta 1852 je štela že blizu štirideset hiš.

Papež Pij XII. je s. Emilijo Marijo leta 1940 razglasil za blaženo, v svetem letu 1950 pa za svetnico.

Goduje pa 19. septembra.

Francoska revolucija ni bila samo huda preizkušnja za Cerkev v Franciji, ampak je veliko zmede in negotovosti vnesla tudi v vse sloje prebivalstva. Plemstvo, ki mu je pripadala Marija Emilija, je bilo preganjano, revno prebivalstvo pa je še bolj obubožalo. Mlado dekle je sicer čutilo v sebi duhovni poklic, ni pa se moglo odločiti, kaj naj postane. Poskušala je živeti v raznih skupnostih, pa ni šlo, dokler ni nekega dne odkrila svojega pravega poslanstva: vzgoja revnih otrok. S tremi dekleti je v zelo skromnih razmerah začela z bratovščino sester Svete Družine, ki je z velikimi težavami, nasprotovanji in preizkušnjami počasi rasla in se širila.

Ime: Marija, Mirjam ima več pomenov: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«; Viljemina je ženska oblika nemškega imena Viljem, ki je sestavljeno iz besed Willo »volja« in helm »čelada; ime Emilija pa povezujejo z latinskimi besedami aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten« in aemulus »poganjajoč se za, tekmujoč«.

Rodila se je 6. septembra 1787 v gradu Druelle v kraju saint Martin de Limouze v škofiji Rodez v Franciji, umrla pa 19. septembra 1852 v Villefranchu, prav tako v Franciji.

Družina: Njena družina je pripadala podeželskemu plemstvu. Bila je prvorojenka Janeza Alojzija de Rodat in Henrichette de Pomeyrols. Vzgajala jo je stara teta Agata de Pomairols.

Zavetnica: nima posebnega patronata.

Skupnost: Prva njena ustanova je Zavod svetega Jožefa, ki pa se je kmalu preimenoval v Zavod svete Družine. Sčasoma je kongregacija dobila svoja pravila, hitro so rasle nove ustanove in nastali sta veji, s klavzuro in brez nje. Sprva so sestre skrbele za vzgojo revnih otrok, kasneje pa so svoje delovanje razširile še na domačo nego bolnikov, obisk jetnikov in podobno.

Zavodi: Prva hiša je nastala v Villefranchu, sledile pa so: v Saint-Cyru, Aubinu, Livinhacu, Decazeville, Aveyron idr. Sestre Svete Družine danes delujejo v Angliji in na Irskem, v Argentini, Belgiji, Švici, Italiji in Španiji, Boliviji, Braziliji, Egiptu in drugod.

Kreposti: Že zelo mlada je rada molila, imela mistična zamaknjenja, bila ljubezniva in radodarna do ubožcev.

Preizkušnje: Bila je zelo preizkušana žena: dolgo je trpela zaradi tvora v nosu. Ko so jo operirali, je skoraj popolnoma izgubila sluh, poleg tega pa je prestajala hudo duševno trpljenje: mučil jo je občutek zapuščenosti in hudih skušnjav proti veri.

Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki s širokim belim ovratnikom in obrazom deloma zagrnjenim s pajčolanom. V roki drži križ.

Beatifikacija: Papež Pij XII. jo je 9. junija 1940 razglasil za blaženo, 23. aprila 1950 pa za svetnico.

Misel: »Ne vzemite si zaupanja. Bog bo poskrbel za vse; kaj ni on naš Oče?«