Ketejeva rojstna hiša v Bačarjih pri Dolenjah pri Ajdovščini. FOTO: Ivo Žajdela

V Cerkvi na Slovenskem imamo več svetniških kandidatov, nekateri so že v postopku za razglasitev med blažene in so na sto­pnji božjih služabnikov. Blaženi Alojzij Grozde je že dosegel čast oltarja. Mnogi naši zgledni kristjani so postali nedolžne žrtve druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Med njimi so bili tudi mladi, tudi bogoslovci in kleriki. Ubitih je bilo vsaj sedemdeset bogoslovcev in klerikov.

Cerkev sv. Kancijana na Planini nad Ajdovščino. FOTO: Ivo Žajdela

Anton Pust o Emilu Keteju

V koprski škofiji se je leta 2010 začel postopek za prištetje duhovnika Filipa Terčelja k blaženim. »V škofiji pa je še več žrtev vojne, ki zaslužijo čast oltarja,« je v knjižici o Emilu Keteju, zapisal Anton Pust, ki jo je pripravil in leta 2012 izdal v samozaložbi. »Med njimi je gotovo nekaj posebnega bogoslovec Emil Kete, pravi svetniški kandidat. To me je prepričalo že, ko sem se prvič seznanil z njegovim življenjem in okoliščinami njegove smrti. Bil je popolnoma nedolžna žrtev tedanjih razmer, v ničemer se ni pregrešil, ničesar mu niso mogli očitati. O tem me je še bolj prepričalo prebiranje njegovega dnevnika, ki ga je začel pisati v začetku bogoslovnega študija. V njem razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.«

Emil Kete

Alojzij Grozde in Emil Kete

Emil Kete in blaženi Alojzij Grozde imata veliko skupnega, v marsičem sta si podobna. Oba sta bila globoko verna, oba sta želela v sebi izklesati pristno Kristusovo podobo. Oba sta bila prisrčno povezana z Bogom. Tudi Emilu sta bili molitev in evharistija velik pripomoček za duhovni napredek. Oba je doletela mučeniška smrt na poti. Alojzija Grozdeta, ko je želel obiskati svojo družino, Emila Keteja na poti v Gorico, ko se je vračal z obiska pri na smrt bolnem očetu. Grozdeta so mučili, ko še ni dopolnil dvajset let. Emil Kete je imel ob nasilni smrti dvajset let in nekaj mesecev.

Dnevniški zapisi Emila Keteja.

Emilov dnevnik in Grozdetove pesmi, polne idealizma in duhovnosti, razodevajo veliko pobožnost, zaupanje in predanost Bogu. Oba sta imela isto željo, čim več storiti za prenovo krščanskega življenja in ohranitev verskih vrednot v našem narodu. Močno sredstvo za to sta videla v duhovnih gibanjih, zlasti v Katoliški akciji. Bila sta socialno čuteča, angažirana pri delu za boljši in pravičnejši svet. Grozdetovo umorjeno telo so našli otroci 23. februarja 1943, pokopali so ga v blagoslovljeno zemljo v Šentrupertu. Keteja so našli domači in ga pokopali v blagoslovljeno zemljo šele čez nekaj let. Oba sta prestala mučeniško smrt kot pričevalca za vero. Oba sta velika vzornika zvestobe Bogu in narodu, zlasti današnji mladini.

Gojenci v salezijanskem zavodu v Gorici, Emil Kete je zadaj tretji z leve.

Šolanje v Gorici

Emil Kete se je rodil 1. julija 1924 v dobro stoječi kmečki družini v Dolenjah, v zaselku Bačarji, v župniji Planina pri Ajdovščini. V družini se je rodilo osem otrok, ki so bili deležni dobre krščanske vzgoje. Do župnijske cerkve so imeli po strmi poti pol ure hoda. Emil je rad hodil k maši tudi ob delavnikih in je že majhen začel ministrirati.

V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planino. Leta 1936 je odšel v Gorico, kjer je končal pripravljalnico za nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval v Malem semenišču in obiskoval nižjo in višjo gimnazijo. V semenišču se je zelo dobro počutil. Vseskozi je gojil željo, da postane duhovnik. Leta 1944 je bil v goriškem Velikem semenišču, kamor so sprejemali kandidate tudi iz sedmega in osmega razreda gimnazije, skupaj z bogoslovci so imeli duhovno vodstvo in študij filozofije. Že to leto ga je doletela nasilna smrt.

Ketejeva družina leta 1941; Emil v zadnji vrsti tretji z leve.

Partizani so Ketejev umor načrtovali

Iz vseh okoliščin se da sklepati, da so komunisti že prej načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab, po vaseh pa svoje zaupnike. Vas je pod hribom ob robu gozda, reka Vipava pa jo ločuje od Vipavske doline, zato so imeli komunisti varen dostop do teh domačij.

Globoko verna Ketejeva družina je materialno podpirala partizane. Ni se pa mogla strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Komunistom ni bilo po volji, da je šel sin Emil v semenišče. Družino so strogo nadzirali. Ko so prišli partizani, da mobilizirajo starejšega sina Jožeta, je se je ta pravočasno rešil skozi klet v smeri Vipave, se umaknil v Italijo in pozneje v Ameriko. Tedaj so prijeli očeta Jožeta, ga odgnali na Planino in naprej v partizanski štab v Vrtovče. Tam so ga zasliševali in mu grozili. Neka žena iz te vasi, branjevka, ki je dobro poznala Ketejevo družino, je posredovala zanj, da so ga spustili domov. Ni se upal povedati, kako so ravnali z njim. Doma je začel bolehati. Novembra 1944 je oče, ki ga je Emil zelo spoštoval, na smrt zbolel. 9. novembra je kljub svarilom, naj ne hodi, odšel na nevarno pot domov, da bi še enkrat videl umirajočega očeta. Doma je bil tri dni. Oče je umrl 14. novembra 1944.

Rojstna hiša Emila Keteja, od leve Anton Štrancar, žena Ketejevega brata in Anton Pust.

Sam na zadnjo pot ...

Aktivisti so se zanimali, kdaj se namerava Emil vrniti v Gorico. Zaradi sumljivosti poizvedovanja in preteče nevarno­sti je Emil sklenil, da se 11. novembra 1944 vrne v Gorico. V bližini Ajdovščine so imeli Nemci skladišče streliva, ki so ga pogosto vozili proti Gorici. Njim so se lahko pridružili tudi civilisti, da so imeli bolj varno pot. Emil se je nameraval pridružiti tej nemški posadki, ki pa tistega dne ni šla. Ni se vrnil domov, prespal je pri sorodniku, cerkovniku v Ajdovščini, Srečku Poljšaku. Naslednjega dne se je odločil, da gre v Gorico peš. Med potjo se je ustavil v Črničah pri dekanu Martinu Kodriču, potem pa nadaljeval pot.

Kraj partizanske ugrabitve, sedanji most pod Osekom pri Šempasu.

Pri Oseku so ga ugrabili partizani

Med Osekom in Šempasom so partizani iz zasede nadzirali cesto proti Gorici in mnoge ustavili. Zaradi varnosti so bile v tej zasedi večkrat partizanke. Ko je Emil prišel do mostu pod Osekom, sta ga ustavili dve oboroženi ženski in povprašali po dokumentih. Ko jima jih je pokazal, sta dejali: »Aha, ravno pravi si.« Vodili sta ga proti Šempasu, kjer sta ga prevzela dva partizana. Odgnala sta ga do hiše, kjer je živela Emilova sorodnica Pavla Ferfolja, tašča njegove sestre Angele, poročene Sever na Vrhu nad Rihemberkom. Partizana sta stopila v hišo in zahtevala od gospodinje, naj jima pripravi, da bosta kaj jedla. »Najprej moram nahraniti svinje,« jima je rekla Pavla, »potem bosta kaj dobila.« Emil je moral počakati zunaj. Pohvalila sta se, da imata zunaj nekega »farja«. Ko sta povedala njegovo ime, je Pavla spoznala, da je to brat njene snahe Angele Emil. Zahtevala je, da ga priženeta noter, da bo tudi on jedel. Ko sta se temu upirala, je zagrozila, da tudi njima ne bo dala hrane, potem sta pristala. Emil se je pokrižal in jedel, nato sta ga odgnaala v neznano.

Kraj umora južno od Šempasa, sto metrov od sedanje hitre ceste (kaže Suzana Fornazarič iz Oseka). 

Anton Štrancar in Anton Pust na kraju umora Emila Keteja pri Šempasu leta 2011.

Umorili so ga in mu ukradli obleko

Pavla Ferfolja je zvedela, da so Emila odgnali v neki prašičji hlev, kjer je bil več dni zaprt. Stražil ga je en terenec. Medtem so se terenci posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Odgovor je bil, da ga ne izpustijo. Po štirinajstih dneh, 26. novembra 1944, so ga odgnali proti jugu nekaj kilometrov od Šempasa, kjer so ga v gozdu, ki je last Bovconovih iz Oseka, umorili. Slekli so ga in mu ukradli obleko, ga zavili v platno in ga plitvo zakopali; dobrih sto metrov od kraja smrti pelje zdaj vipavska hitra cesta. Kasneje so Bovconovi med delom v svojem gozdu truplo našli, bilo je že močno obžrto od lisic, in ga zakopali nazaj.

Kraj umora Emila Keteja južno od Šempasa kaže Suzana Fornazarič iz Oseka, 2. junij 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Kraj umora Emila Keteja južno od Šempasa, Suzana Fornazarič iz Oseka, Bogdan Bric in Anton Pust, 2. junij 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Kete je poznal zločine komunistov po svetu

Kaj se je dogajalo z Emilom, ko je bil zaprt v hlevu? Gotovo je bil pod hudimi pritiski, gotovo so ga zasliševali in mu grozili. So ga hoteli pridobiti za sodelavca, vohuna, ali odvrniti od duhovniškega poklica? Emil je bil odločen, zvest svoji življenjski usmeritvi, ni popuščal, pripravljen je bil ostati zvest tudi za ceno svojega življenja. Poznal je mučence komunistične revolucije v Mehiki, Španiji, v Ukrajini in drugod. Bil je tudi sam pripravljen na podobno smrt, kot je zapisal v svoj dnevnik.

Prve dni po Emilovi aretaciji domači niso vedeli, kaj se dogaja z njim. Tedaj je družino, 14. novembra, prizadela očetova smrt. Za Emila so celo mislili, da so ga mobilizirali partizani. Resnico so vedeli le tisti, ki so naročili njegov umor. Ko so domači čez nekaj dni previdno, a zaman poizvedovali, kaj je z Emilom, jih je sorodnica iz Šempasa, Pavla obvestila, kaj se je z njim dogajalo.

Spominska slovesnost in križ na kraju umora Emila Keteja, 6. novembra 2011.

Komunistični terenci so vse nadzirali

Kdo je zahteval Ketejevo smrt? Gotovo so morilci dobivali od domačih terencev navodila, kaj naj z njim naredijo. Nekateri so pred svojo smrtjo skesano priznali, da so bili krivi več umorov ... V zaselku Štrancarji so se zadrževali vodilni partizani. V naselja so prihajali dvakrat, tudi trikrat na teden, zlasti komandant Rudi. Vse so nadzirali, zaupnikom pa dajali navodila, ki so jih morali izvrševati.

Podobna usoda bi doletela tudi Emilovega rojaka bogoslovca Antona Štrancarja s Planine, če se ne bi pravočasno umaknil v goriško semenišče. Ko je bil doma na obisku, je prišel zvečer k njemu domači terenec in ga hotel s silo odgnati na partizansko komando. Anton se je temu uprl, češ, ustreli me tukaj, s tabo ne grem. Terenec, ki ga je poznal, je popusti in ukazal, naj čim prej izgine, da ga naslednja patrulja ne ulovi.

Domači se o Emilu niso upali go­voriti, v strahu, da se še drugim kaj podobnega ne zgodi. Mati je srčno želela, da bi bil sin pokopan v blagoslovljeni zemlji. To se je zgodilo leta 1948. Po posredovanju sorodnice iz Šempasa so le izvedeli, kje približno je bil ubit in zakopan. Na pot, da poiščejo Emilov grob, so se s kolesi podali brat Florijan sestri Ivanka in Angela ter Pavlin mož Jože.

Nagrobnik Emila Keteja na pokopališču v Braniku. FOTO: Ivo Žajdela

Ketejeva fotografija na nagrobniku v Braniku. FOTO: Ivo Žajdela

Ustrelili so ga v čelo

V gozdu blizu razpotja, južno od Šempasa, jim je uspelo najti mesto, kjer je bil Emil plitvo zakopan. To iskanje so opravili na nedeljo, ko so šli mnogi ljudje na neko državno proslavo, da je bilo bolj neopazno. Na lobanji se je videlo, da so ga ustrelili v čelo. Zbrali so posmrtne ostanke v vrečo. Florijan jih je naložil na prtljažnik kolesa in so šli po stranski poti na dom sestre Angele na Vrh nad Branikom. Tam so jih imeli dva dni v kleti. Pripravili so majhen zaboj, vanj položili Emilove posmrtne ostanke in jih pokopali na pokopališču v Braniku v grob, kjer so bili pokopani stari starši svaka. Grob je v večernih urah blagoslovil župnik v Braniku, Franc Srebrnič.

Anton Pust ob grobu Emila Keteja v Braniku, 2. junij 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Anton Štrancar in Anton Pust ob grobu Emila Keteja v Braniku.

V domačem kraju se ga niso upali pokopati

V domačem kraju se ga niso upali pokopati. Še vedno so bili na preži obveščevalci komunističnega režima in zagovarjali njihove zločine. Sestra Ivanka je pred nekaj leti poskrbela, da ima spominsko ploščo na zidu ob grobu, kamor so shranili njegove posmrtne ostanke.

Emila Keteja, popolnoma nedolžno žrtev brezbožnega komu­nizma, so ubili samo zato, ker je bil sin zavedne slovenske in krščanske družine ter se je pripravljal na duhovniški poklic.

Jože Možina, Nedolžna žrtev tedanjih razmer, Primorske novice, 19. 11. 2011F. M., Spomin na mučenca, Družina, 27. 11. 2011

Silvester Čuk, Emil Kete, Ognjišče, 1. 6. 2012Ivo Žajdela, Predan žrtvam, Anton Pust, Družina, 4. 5. 2014

Metod Benedik, Slovenski mučenci 20. stoletja, Ignacij Nadrah, Marica Nartnik, Emil Kete, Družina, 14. 4. 2019

Ketejeva fotografija na nagrobniku v Braniku. FOTO: Ivo Žajdela

1/19